Slovenski orban je že tu. In se ne more načuditi, da kdo misli drugače kot on, kaj šele, da vlado vodi kdo drug kot levi orban. Nanj pa lahko desna sredina opozori predvsem z dostojanstvom in evropskostjo. Res je: ne Drnovšek ne Kučan, ne SD ne LDS ne Levica niso nikoli dosegli absolutne večine. Je pa takšno večino v Državnem zboru redno dosegala levica. In le v nekaj posebnih situacijah (Peterletova in tri Janševe vlade) je desnici uspelo doseči relativno večino za sestavo vlade. Očitna je dominacija levice Dominacija levice v civilni družbi pa je tako očitna, da se komaj opazi. A zavrtimo kolo časa za nekaj mesecev nazaj in tuj opazovalec bi moral ugotoviti: v Sloveniji so utišani skoraj vsi opozicijski mediji, vlada vodi kulturno revolucijo. Morda leve vlade niso sprejemale zakonov, ki bi neposredno posegali v medije in civilno družbo, morda se res niso šle “vojn” z novinarji; a za kaj takšnega preprosto ni bilo potrebe, saj je bilo slovensko novinarstvo v aktivistični maniri dovolj uslužno, kritično pa le tedaj, ko je kdo od levih oblastnikov stopil na žulj katerega od rivalskih lobijev. In nikakor ne zavoljo resnice. Liberalno in socialdemokratsko prevladuje tudi v Evropi Domače kritike polsvobodnega medijskega prostora je bilo torej lahko utišati. Redke tuje pomisleke pa je prepričalo to, da so iz ust leve garniture slišali tisto, kar so želeli slišati: liberalno-demokratsko, politično korektno, multikulturno mantro, ki je v zadnjih treh desetletjih postala prevladujoča ne le v socialdemokratski in liberalni, temveč tudi krščansko-demokratski, desnosredinski zahodni Evropi. Na, žal, večinoma neposrečen način se ji je uprla le desna politična margina … In tako nam je levica ukradla Evropo. Tisto Evropo, v katero je desna sredina Srednje Evrope od poznih osemdesetih let iskreno verjela in videla v njej upanje za lastne zgodovinske bolečine, diskriminacijo in frustracije. Kdo je v Sloveniji podoben Orbanu? Treba je biti kritičen do Janševega škodljivega spogledovanja z Orbanom. Kljub temu pa je predvsem treba reči: slovenski orban je slovenska levica. Resda v tem trenutku za slovenskim orbanovstvom ne stoji nobena konkretna oseba, a to bi zlahka in hitro postal kateri izmed mladih voditeljev slovenske radikalne levice, ki s srhljivo, naduto zaverovanostjo v svoj prav ob sekundiranju kolesarjev na ulici in kolesarjev v medijih strašijo s fašizmom, v bistvu pa pretijo z boljševiško revolucijo, s kakršno je bil pred nekaj leti z granitnimi kockami zrušen zakonito izvoljen župan, danes pa bi tako naredili z vlado. Poziv predsednika Pahorja v odličnem intervjuju za Faktor prejšnji teden (takšnega intervjuja nacionalka pač ne zna narediti) k umirjanju strasti in k dialogu je bil poveden. Slovenski orban je že tu. In se ne more načuditi, da kdo misli drugače kot on, kaj šele, da vlado vodi kdo drug kot levi orban. Nanj pa lahko desna sredina opozori predvsem z dostojanstvom in evropskostjo […]

Sprašujete se tako kot veliko drugih prebivalcev, kaj so racionalni razlogi za protest. Na tej točki bi rad povedal, da se sam protestov nisem udeležil, prav tako nisem na noben način protestiral, spremljal pa sem en protest, ker sem ljubiteljski fotograf in sem v tej vlogi fotografiral iz varne razdalje. To omenjam, da ne boste razumeli namere mojega odgovora kot zagovor sebe niti ni v tem morebitnih osebnih razlogov, hkrati pa povem, da sem na lastne oči spremljal protest in videl ljudi, ki protestirajo. Tako, se mi zdi, da ohranjam določeno mero objektivnosti. Drznil si bom trditi, da poglavitno vprašanje ni, zakaj ljudje protestirajo, marveč: Zakaj so protesti proti aktualnemu predsedniku vlade – Janezu Janši, vedno glasnejši in vedno številnejši? Saj slednje resnično bode v oči. Če bi se zbrala peščica ljudi, se nihče niti ne bi kaj dosti spraševal ali sekiral. Ampak tisoče ljudi pa težko kdorkoli prezre, tudi če jih ne more razumeti. Protesti se dogajajo pod vsako vlado, pa naj si bo leva ali desna. Proti bivšemu predsedniku vlade Cerarju je protestirala tudi ‘radikalna’ levica, ki je mahala z jugoslovanskimi zastavami in zahtevala odstop vlade. Njihov namen: ”Bankirsko-politična elita na hiter in pritlehen način preureja zakone in si podreja institucije, da lahko razproda vse, kar je Sloveniji še ostalo. Aroganca premierja in vlade ter celotnega državnega zbora spominja na superiornost diktatorskih režimov, ki smo jim bili priče v prejšnjem stoletju.” Vas to na kaj spominja? Protestirali so tudi proti drugim premieromProti zadnjemu predsedniku vlade Šarcu je bil vseslovenski protest, organiziran s strani strank SDS in SLS. Zbralo je se približno enako število ljudi kot sedaj na kolesih. Protestiralo se je tudi proti Bratuškovi, in sicer iz smeri levega pola. ”Kura na oblasti, nehaj nam že krasti.” Je v rokah držal transparent, ki je imel na vrhu pečeno kuro, isti protestnik, ki sedaj protestira proti t. i. ‘janšizmu‘? Nihče pa se ni nikoli spraševal o določenih racionalnih vzgibih za te proteste. Nihče, niti takratni predsedniki vlad, niso protestnikov javno diskreditirali, še posebej ne na tak način, kot se to dogaja sedaj. Razmislek o osebnih vzgibih Nobeden od nas nima pravice kritizirati osebnih vzgibov ali razlogov za kakršenkoli protest. Protest je ne samo ustavna pravica, marveč tudi najbolj osnovna človekova pravica. Ne želim Vas prikazati, kot da ste proti protestom, verjamem, da je intelektualcu, kot ste Vi, to tudi popolnoma jasno. Ciljam le na to, da se s prespraševanjem in predvsem vrednotenjem osebnih vzgibov ali razlogov lahko hitro dogodi ravno to, pred čemer ste svarili. To, da se nekoga hitro očrni – diskreditira – predvsem na podlagi njegovega osebnega prepričanja. Pri osebnem prepričanju pa nikakor ne more biti splošnega konsenza. Tako bo zmeraj nekdo, ki bo videl razlog za protest, in nekdo drug, ki tega razloga ne bo videl. Menim, da je poglavitno vprašanje torej: Zakaj so protesti proti aktualnemu predsedniku vlade – Janezu Janši vedno glasnejši in vedno številnejši? Celoten prispevek je dostopen na Časniku. 

Šiškova varda ali kolesarski demonstranti? Kdo je politični dedič onih, ki so v teh dneh pred 75 leti pobili okoli petnajst tisoč Slovencev? Protest znamenitih akademikov je že ob nastopu Janševe vlade napovedal politično destabilizacijo Slovenije. Imena podpisnikov ne skrivajo njihovega duhovnega in političnega očeta, ki se nikoli ni mogel sprijazniti, da formalno ne more biti več na čelu države. Njegov krog je pripravljen pristati na vse, nikoli pa na izgubo oblasti in privilegijev, ki iz nje izvirajo. Virusna epidemija je srditost napadov na novo vlado nekoliko zmanjšala. Dolžnost vzdrževanja pritiska je prenesla na Kadunčev krog nacionalne televizije – mož je verjetno posodil samo ime – ki ta posel izjemno opravlja. Glavni sredstvi sta politična in ideološka nestrpnost ter tendenciozno prikazovanje razmer na podlagi prirejenih dejstev in polresnic. Civilizacijska norma, da je vsak do pravnomočne sodbe nedolžen, zanje ne velja. Prava svoboda je, ko se sami svobodno odločate, komu boste plačevali in če boste sploh komu želeli plačevati naročnino za izbran medij! Prvi korak k temu je, da odpovemo RTV naročnino. Pridružite se nam tukaj: odpoved.si Rušenje vlade s pomočjo poročil na televiziji Vsaka poročila na TV se začnejo s prispevkom o nezadovoljstvu z vlado. Trenutno so hrbtenica rušilcev vlade. Sistematiko za to je napovedal že znameniti intervju s »Kocko«, ki je bil zgolj in samo trobilo »plavega«. Vsekakor v delu RTVS deluje močna skupina ljudi, mogoče imajo v njej trenutno premoč dame, ki Sloveniji nikoli ne bo dovolila, da se otrese oblasti nekdanjih goščarskih politkomisarjev oziroma kasnejših tožilcev. Priimek enega organizatorjev sedanjih demonstracij je presenečenje samo za ignorante spremljanja notranjepolitičnih razmer. Ni načina niti demokratične možnosti, ki bi jih v obstoječih okvirih onemogočila. Računajo lahko na močno mednarodno podporo. Rdeča internacionala deluje. Zlasti ob pomoči »desnih«. Edina pot v slovensko resnično svobodo, zgolj prvi korak, je ukinitev obveznega plačevanja RTV-prispevka. Kolesarski demonstranti se z rumenimi jopiči v Franciji ne morejo primerjati Kolesarski demonstranti so dokaj duhoviti in na videz neprimerljivi z dejavnostjo »rumenih jopičev« v Franciji. To je bilo socialno gibanje, kolesarski demonstranti pri nas pa so nosilci nestrpnosti, totalitarizma, zanikovalci svetosti življenja. »Ubi Janšu!« je začetek in konec njihovih političnih ciljev. Kaj epidemija, kaj socialna drama, ki jo prinaša pandemije. Ne gre jim nasedati, treba jih je ignorirati, hkrati pa vedeti, da se njihovi politični očetje nikoli ne bodo sprijaznili z vlado, ki jo bo vodil Janša. Tu ni kompromisa, ampak bo boj potekal do konca. Zato je treba »žabe kuhati«. Delovanje za časa koronavirusa dokazuje, da se požvižgajo na mrtve. Tudi njihov vodja, ki sodi v rizično skupino, je pripravljen v njej žrtvovati (predvsem tuje) življenje. Čudno, da raziskovalni novinarji ne odkrijejo, kdo jih financira. Po mnenju strokovnjakov vsake demonstracije stanejo vsaj pet tisoč evrov. Zaradi svojske demokracije ob ugled doma in v svetu Slovenija je že nekaj let vsebinsko popolnoma izvotljena država. Načrtno! Vojska, policija, zdravstvo, varstvo starejših, znanost, kultura …: nič ne funkcionira oziroma je vse podrejeno varovanju privilegijev onih, ki so leta 1990 »sestopili z oblasti«. Izgubila je ugled tako pri državljanih kot zlasti v tujini. Nikogar več ne zanimamo. To je bilo načrtno izpeljano. Kot sestop z oblasti, ki je dejansko pomenil najbolj brezobzirno vzpenjanje na njen dejanski vrh. Danes svoj položaj branijo v imenu demokracije, ki jo vrhunsko izrabljajo. Prava ljudska demokracija! Ni slučajno v javnosti toliko goščarskega besednjaka, od »ljudske vstaje« dalje. Kolesarski demonstranti niso posledica gesla: »Vsi na kolo za zdravo telo!« Ne, gre za zlorabo športa. Gre predvsem za politično in ideološko sporočilo, kako je treba pritiskati navzdol na »ne naše« ljudi. Njihov cilj ni izražanje kritik na račun napak in pomanjkljivosti, ki obstajajo, ampak surovo rušenje demokracije. Za njimi so oni, ki so v tujino odnesli na desetine milijard denarja! Kaj razkriva obračunavanje s Šiškovo vardo? Ideološkost in ekskluzivizem, nesocialno naravo kolesarskega gibanja še posebno razkrivajo želje po obračunu s Šiškovo vardo, ki ni pod njihovo kontrolo. Še danes ni jasno, kakšno orožje je dejansko imela na znamenitem postroju. Tudi streljanje z zračno puško ni primerljivo s kiji in podobnimi pretepaškimi pripomočki, ki jih s seboj vozijo kolesarski demonstranti. Ne zahtevajo smrti, pobojev. Človek resnično ne razume – če je problem v tem, da so prišli prav po štajersko vprašat na policijo – zakaj jih obravnavajo. To je njihova državljanska pravica. Še zlasti, ker za ljubljanske in druge kolesarske demonstrante določeni zakoni in predpisi, na primer tisti o zbiranju v času epidemije, ne veljajo. Drugi ljudje, druga merila. Člani varde so drugorazredni državljani. Skupina, porinjena na družbeni rob in celo prek njega, ki ne more uresničiti svoje državljanske časti, vrednosti in spoštovanja življenja, je problem. Očitno je treba še posebej zato prav po kolesarsko pritisniti nanje. Sami so krivi, če si ne morejo privoščiti nekaj tisočakov vrednih električnih koles, sončnih očal, ki stanejo več sto evrov, oblek iz tujine po zadnji modi …, saj niso naši. Kolesarski demonstranti lahko javno zahtevajo smrt za predsednika vlade. Tožilstvo tega po uradni dolžnosti ne bo preganjalo, bo pa skrbno preiskalo mazanje Titovega spomenika v Velenju. To “nekdanje” veliko bolj zanima kot dejstvo, da je samo še vprašanje časa, kdaj bodo Kitajci Gorenje enostavno zaprli. Kdo je politični dedič onih, ki so v teh dneh pred 75 leti pobili okoli petnajst tisoč Slovencev? Šiškova varda ali kolesarski demonstranti?  […] The post Kolesarska republika Slovenija appeared first on Časnik.

Kaj simbolizirajo 100-letnica požiga Narodnega doma v Trstu, koroškega plebiscita,100-letnica rapalske pogodbe med Italijo ter Kraljevino SHS  in kako naj jih Slovenci obeležujemo. Čiščenje zgodovinskega spomina je trajna naloga sleherne človeške skupnosti. Kolikor natančneje poznamo svojo preteklost in kolikor skrbneje jo etično presojamo, toliko odgovorneje stopamo v prihodnost. K čiščenju zgodovinskega spomina nas večkrat spodbujajo obletnice. Letos jih obhajamo kar nekaj. Če se omejim na tiste, ki nas pobliže zanimajo, naj omenim tri, ki se jih spominjamo letos: 100-letnica požiga Narodnega doma v Trstu, 100-letnica koroškega plebiscita, 100-letnica rapalske pogodbe med Italijo ter Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev. Izpostavljam tudi 90-letnico ustrelitve bazoviških junakov, 75-letnico konca 2. svetovne vojne ter 30-letnici prvih demokratičnih volitev v Sloveniji in plebiscita o samostojnosti Slovenije. Po kratkotrajni Državi Slovencev, Hrvatov in Srbov ob koncu 1. svetovne vojne je bila Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev po besedah Janka Kosa prva država, ki je z udeležbo slovenskega imena v svoji oznaki nakazovala, da smo Slovenci »sonosilci državne oblasti«.[i] A te »poldržavnosti« je bil slovenski narod deležen le v hudo okrnjeni obliki, saj je na osnovi koroškega plebiscita in rapalske pogodbe več kot tretjina slovenskega etničnega ozemlja tedaj pripadla drugim državam, v katerih smo bili Slovenci narodnostno zapostavljeni ali zatirani. Pred 100 leti zakoličena meja z Avstrijo je postala trajna, medtem ko je Slovencem po koncu 2. svetovne vojne uspelo vzpostaviti pravičnejšo mejo z Italijo. Toda svojo »poldržavnost« smo dokončno prerasli šele pred pičlimi 30 leti. To velja tudi za tiste, ki smo ostali zunaj slovenskih državnih meja, saj je Republika Slovenija z narodnostnega vidika tudi naša država. Kaj simbolizirajo navedene obletnice in kako naj jih Slovenci obeležujemo? Ostale od gori navedenih obletnic imajo tako ali drugače opraviti s totalitarizmi, ki so zaznamovali 20. stoletje, s slovenskimi osamosvojitvenimi prizadevanji vred. Požig Narodnega doma v Trstu simbolizira, kako smo Slovenci postali ena prvih žrtev tedaj porajajočega se fašizma. Bazoviški junaki pričajo, da smo se med prvimi v Evropi znali temu totalitarnemu zlu upreti. Konec 2. svetovne vojne za Slovence pomeni osvoboditev izpod fašizma in nacizma, ki sta naš narod obsodila na smrt. Pomeni pa tudi začetek 45-letnega življenja pod komunizmom, ki je sicer med 2. svetovno vojno prevzel vodstvo boja proti nacifašizmu. Komunistični totalitarizem je na Slovenskem podobno kot drugod po Evropi propadel pred 30 leti. Tedaj so bile prve demokratične volitve, ki so odprle pot do plebiscita o samostojnosti. Slovenski osamosvojitveni proces je tako lahko stekel do svojega glavnega cilja (...)  The post Slovenci s požigom Narodnega doma postali ena prvih žrtev fašizma appeared first on Časnik.

»Kdo je ta duhovnik, čigar fotografijo hočejo vsi?« se je čudila fotografinja v Buenos Airesu. Še danes pa komaj kak Slovenec doma ve, kdo je bil ta asketski duhovnik, profesor, neutrudni delavec za narod, državnik, videc in spodbujevalec samostojne Slovenije. Ni bil v ospredju, čeprav je usmerjal odločilne korake narodovega življenja v svojem času. Bil je dejanski vodja koroških Slovencev. Na pariški mirovni konferenci je kot »zgolj« ekspert za Koroško nastopal strateško in tvorno za celotno delegacijo: »Prihajal je z naglimi, svežimi pobudami in se odlikoval po neomahljivi vztrajnosti.« Na prošnjo prof. Kidriča je šel k sošolcu, policijskemu ravnatelju na Dunaju, posredovat za njegovega zaprtega sina Borisa; uslugo so komunisti dodatno zlorabili in ga razglasili za mednarodnega policijskega zaupnika. Hišne pomočnice v Celovcu in v Ljubljani so bile deležne njegove pomoči. Skrbel je za uboge na gradu in v gramozni jami, za revne študente, begunce in ujetnike med obema vojnama. Številni so občutili blagodejno tvarno in duhovno pomoč in oporo skromnega teološkega profesorja. Zakaj torej umor? »Nemi s solzami v očeh smo stali 26. maja 1942 ob njem in zrli vanj, ko je ležal v mlaki krvi pred nami v svoji ubožni zgodovinski pelerini … Nismo mogli verjeti očem … Kako se je mogel zgoditi bogoskrunski zločin nad tem maziljencem Gospodovim, ki je bil že sam po sebi dober in dober do vsakogar? … Trojni strel je bil zanj mučeniška krona …« […] The post Lambert Ehrlich (1878–1942) je pozval k ustanovitvi podtalne narodne vlade appeared first on Časnik.

Kako je minister za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti Janez Cigler Kralj odgovoril Večerovi novinarki Tanji Fajnik Milakovič, ko ga je vprašala za mnenje o protivladnih demonstracijah. ”Smo ena redkih držav, ki se soočajo s protesti proti sprejetim ukrepom za zajezitev širjenja koronavirusa. Sem izjemno čuten človek in odprt za komunikacijo. Te proteste razumem kot izražanje nezadovoljstva ljudi nad situacijo, v kateri se je znašla država zaradi vsega, kar se je dogajalo v zadnjih desetih letih. Menim pa, da so nekateri politiki ugrabili te proteste in jih zdaj tudi uporabljajo za svoje politične cilje. Predvsem za napad na vlado. Zaradi tega sem zaskrbljen. To ni dobro. Kot politik, minister imam drugačno vizijo družbe. Skupaj moramo iskati dogovor in rešitve. In naj malce poetično strnem: če ne moremo pripraviti prihodnosti za svoje otroke, pripravimo svoje otroke na prihodnost. Protesti zagotovo niso prava pot za iskanje rešitev.” The post Minister Janez Cigler Kralj brez dlake na jeziku o protivladnih protestih appeared first on Časnik.