Državljani imamo v demokracijah na voljo ustrezne mehanizme za normalizacijo stanja, ko elite izgubijo stik z realnostjo. Elite na svetovni, evropski in tudi naši lokalni ravni so v zadnjih dveh desetletjih skoraj v celoti izgubile stik z realnostjo. Slednje se trenutno najbolj očitno kaže v njihovih stališčih in ravnanjih v zvezi z imigrantsko krizo. Povabilo, da naj pride v EU vsakdo, ki se mu to zljubi, ni bilo posledica levičarsko-anarhističnega egotripa ali pomračenega uma Angele Merkel, temveč konsenzualnega nastopa nemške elite. Če bi bilo to povabilo zgolj stvar Angele Merkel, bi jo nemški vodilni mediji že zdavnaj medijsko in politično likvidirali. Namesto tega pa so tudi njihovi mediji zadnjih nekaj mesecev Nemcem »prav po slovensko« načrtno izpirali možgane. Na srečo pa Nemci na področju državotvornosti niso Slovenci, zaradi česar se bo njihova politična elita zelo hitro prisiljena vsaj glede imigrantske politike spustiti na realna tla. Ali pa bodo soočeni s prihodom nove politične elite.
Ocenjujem, da je aktualna imigrantska kriza v marsikaterem pogledu tudi pozitivna tako za Slovenijo, kot tudi za Evropo, saj bo pomagala oblikovati kritično maso ljudi, ki se zavedamo realnih težav, s katerimi se v Evropi soočamo, oziroma s katerimi se bomo v naslednjih letih in desetletjih prisiljeni soočati. Trenuten imigrantski stampedo je v tej luči postranska škoda, še posebej, če ga bodo uspeli do spomladi zaustaviti. Tretjina teh imigrantov se bo lepo integrirala v naše okolje, tretjina je tako zelo in nepoboljšljivo neprilagojenih, da jih bo potrebno po hitrem postopku vrniti. Preostala tretjina bolj ali manj »težavnih« imigrantov pa bo objektivno gledano žal ostala v Evropi in nam bo v trajen spomin in opomin, kakšne so posledice, če je v demokratični ureditvi večina državljanov pasivno oportunih. Tudi zaradi sedanjega imigrantskega vala bo življenje v Evropi postajalo še bistveno bolj konfliktno in agresivno, kar bo sčasoma zvišalo represivnost državnih organov, pa ne zgolj zoper delinkventne posameznike in skupine, temveč tudi zoper vse prebivalce, kar predstavlja zelo resno grožnjo za našo svobodo, pravičnost in mir. Navedeno pa je tudi eden izmed ciljev evropskih elit, saj jim takšno stanje zgolj utrjuje njihovo (pre-)moč in oblast – očitno želijo naše elite uveljaviti podobna razmerja, kot veljajo v zelo razslojenih, konfliktnih in nasilnih družbah Latinske Amerike, Afrike in Azije.
Sprememba paradigme – delo kot temelj evropske družbe
Nujno potrebna je sprememba paradigme na podlagi katere bo delo zopet postalo ena izmed temeljnih vrednot v evropskih družbah. Vzrok za nizko nataliteto ni v globoko žaljivih teorijah, da smo postali Evropejci tako zelo leni, da se nam več ne ljubi imeti (delati) niti otrok. Eden najpomembnejših resničnih vzrokov za nizko nataliteto leži v tem, da je delo tako v vrednostnem, kot tudi v ekonomskem, pogledu do skrajnosti razvrednoteno. Položaj kapitala in premoženja ter posledično ustvarjenih subvencijskih in kvazisocialnih sistemov podkupovanja določenih družbenih skupin z javnimi transferji je v razmerju do dela tako zelo superioren, da je v Evropi že srednjeročno ogrožen mir in varnost. Subvencijski sistemi in sistemi socialne varnosti niso več primarno v funkciji zaščite najšibkejših posameznikov in pospeševanja razvoja, temveč služijo predvsem uveljavljanju interesov elit v demokratičnih družbenih ureditvah.
Če so ljudje izgoreli in nimajo prostega časa, ni in ne bo otrok!
Ne veliko premoženje, ne hiše, ne vikendi in avtomobili, ne izobrazba, celo niti zaposlitev, nimajo za posledico visoke natalitete. Obstaja pa močna pozitivna vzročna zveza med prostim časom in »neobremenjenostjo« staršev in visoko nataliteto. Pomenljivi so rezultati raziskave, da se v najbogatejšem (!) in najrevnejšem sloju prebivalstva v Nemčiji rodi več kot en otrok na žensko v njenem rodnem obdobju, kot pa znaša državno povprečje. Obojim je skupno, da imajo veliko prostega časa in da niso izčrpani. V nasprotju s tem pa je večina delavcev (pri tem v bistvu sploh ni pomembno, ali gre za delavce v modrih kombinezonih, ali za tiste v kostimih oziroma kravatah, ali gre za fizično ali pa za intelektualno delo) izgorelih in resignirano vdanih v usodo, zaradi česar nimajo nobene posebne želje po ustvarjanju novega življenja. Ponavlja se podobna situacija kot pri sužnjih v rimskem cesarstvu, ki niti v zlati dobi (Pax Romana) niso imeli otrok – četudi se še tako lepo ravna s sužnjem, ta pač nima želje, da bi rojeval otroke, da bi morali tudi oni živeti kot sužnji. V Sloveniji pa je stanje glede prostega časa in izgorelosti delavcev še neprimerno slabše kot v Nemčiji. Zato je naša dolžnost, da bo država v naslednjih petih letih sprejela takšne ukrepe na davčnem in socialnem področju, ki bodo dali delu zopet pravo vrednost. Pa ne skozi nove subvencije in transferje, temveč z razbremenitvijo tistih, ki delajo.
Visoka obdavčitev dela je najučinkovitejša oblika kontracepcije
Pri vsakem resnem predlogu je potrebno najprej predstaviti razpoložljive vire, šele nato projekte. V Sloveniji in Evropi nujno potrebujemo „Veliki plan demografske obnove Evrope“ debesedno epohalnih razsežnosti. Po drugi svetovni vojni se je v gospodarstvih demokratičnega dela Evrope izvajal Marshallov načrt, sedaj pa potrebujemo projekt podobnih razsežnosti na demografskem področju. V večini evropskih držav imamo obdavčitev dela daleč nad povprečjem držav OECD. Dejanska obremenitev kapitala in premoženja pa je simbolična. Velekapital se javnopravnim bremenom izogiba na brutalno perverzen način skozi sisteme davčnih oaz. Ostalo premoženje evropskih elit pa je tudi še vedno relativno zelo nizko obremenjeno. Pri tem Slovenci ne smemo definirati pojma kapitala skozi svojo gruntarsko mentaliteto, saj kapitalist ni tisti, ki ima lastno hišo in nekaj sredstev za dostojno življenje na stara leta. Tako po Sloveniji, kot tudi po svetu, je v obtoku nenormalno veliko malignega kapitala, ki so mu ukrepi kvantitativnega sproščanja dali še dodaten zagon in moč. Osebno sem velik zagovornik svobodne gospodarske pobude. Ravno zato opozarjam, da zaradi nerazrešenih dilem v zvezi z globalizacijo ne zgolj država in »levičarji«, temveč tudi elite in velekapital, ogrožajo normalno oziroma zdravo gospodarsko pobudo.
Tudi v Sloveniji imamo obilo primerov nenormalno nizke obremenitve kapitala in premoženja, kot npr. ne glede na vrednost zapuščine znaša davčna stopnja na dediščino in darila v prvem dednem redu 0,00%, pri čemer ne smemo pozabiti, da se med ljudmi ravno skozi dedovanje prenaša daleč največ premoženja. Pri prometu z nepremičninami med zavezanci za DDV (podjetji) ni obveznosti plačila davka na promet nepremičnin, temveč znaša dejanska obdavčitev takšnega prometa nepremičnin 0,00%. Pa tudi sicer je davčna obremenitev lastništva nepremičnin v Sloveniji najnižja v EU.
Drugi pomemben razlog za visoko obdavčitev dela so transferji javnih sredstev, ki v veliki meri nimajo razvojne in/ali socialne funkcije, temveč služijo (pod-)kupovanju določenega deleža volilnega telesa ali direktnemu bogatenju elit. V Sloveniji moramo jasno in glasno povedati, da so naši pokojninski in socialni sistemi v samem temelju izredno krivični in da so namenjeni socialni zaščiti podpornikov (postkomunistične) elite. Dobesedno bolano je stanje, ko mora delavec oziroma delavka s po 700 EUR mesečne neto plače plačevati visoke pokojnine deset tisočim bivšim udbašem, miličnikom, pripadnikom JLA, funkcionarjem, pa tudi rudarjem, železničarjem, …, pri čemer se je večina prej navedenih upokojila okoli 40 leta svoje starosti. Še bolj bolano pa je, da večini upokojencem ni potrebno plačevati dohodnine oziroma da jo tisti z najvišjimi pokojninami plačujejo zgolj v simboličnem znesku. Enako velja glede prispevka za obvezna zdravstvena in socialna zavarovanja – povejte mi en racionalen in pravičen razlog, zaradi katerega upokojencem ni potrebno po enakih stopnjah kot delavcem in delodajalcem plačevati prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanje in prispevka za obvezno zavarovanje za starševstvo, temveč se jim zgolj obračuna nek dejansko fiktivni pavšal. Ali oni ne uporabljajo zdravstvenega sistema? Ali medgeneracijska solidarnost tudi od njih ne terja skrbi za financiranje starševskega varstva, saj le-to ni namenjeno zgolj plodnim zavarovancem? Če želimo, da bo naš pokojninski sistem vsaj malo bolj pravičen, bi bilo potrebno določiti, da so vse pokojnine do zneska povprečne starostne pokojnine (683 EUR) prosta plačila dohodnine in obveznih socialnih prispevkov, vse pokojnine nad tem zneskom pa so enako obremenjene z dohodnino in obveznimi zdravstvenimi in socialnimi prispevki kot so obremenjene plače. V Sloveniji imamo poleg prej navedenih socialnih transferjev še bistveno večje rezerve v subvencijah, katerih maso bi bilo potrebno znižati vsaj za polovico. Pod prikrito subvencioniranje določenih skupin sodi tudi državno lastništvo v podjetjih.
