Córdoba – panorama, foto B. Cestnik.
V evropskem kulturnem prostoru je islam kot vir znanosti in kulture ter kot posrednik antičnih znanj zatonil v pozabo, deloma pa je bil zavestno zanemarjen. (…) V resnici pa so prav islamski misleci in učenjaki odločilno vplivali h kulturni dediščini, na katero se sklicujejo Evropejci.
Nina Svetlič v spremni besedi slovenskega prevoda knjige Mukadima. Uvod v knjigo primerov(Krtina, 2009) srednjeveškega arabskega avtorja Ibn Halduna.
Zahodna civilizacija svoj razvoj v marsičem dolguje ravno islamski kulturi, ki svoje svetovno-zgodovinske vloge ni igrala zgolj v posredovanju helenistično-antične dediščine (predvsem Aristotelovih in Platonovih spisov), temveč v ustvarjanju izvirnih filozofskih del in znanstvenih dosežkov tako na področju matematike, naravoslovja in astronomije, kot tudi jezikoslovja, geografije in tehničnih izumov.
Raid Al-Daghistani v intervjuju Zahod ‘islamizira’islam, in ne obratno na casnik.si.
V zadnjem času pa je postalo tudi popularno trditi, da je naša civilizacija domala vse „dolžna“ islamu. Nihče pa se ne vpraša, zakaj je nekoč tako „napredna“ kultura zaostala v vseh pogledih.
Andrej M. Poznič v opombah k članku Ali je šeriat islam? na casnik.si.
Da, seveda, kristjani so pobrali preostale koščke, toda suroveži, ki so uničili muslimansko Španijo so bili muslimani sami. In veste, kaj mi to pove? Da so muslimani uporabljali naglo vojaško sodišče in razbijali drug drugemu svobodo, še preden se je začel evropski kolonializem. To, kar hočem povedati, je, da se naši problemi niso začeli s hinavskimi križarji. Naši problemi so se začeli z nami. Vse do danes.
Irshad Manji v knjigi Kaj je narobe danes z islamom? Poziv k poštenosti in prenovi (Društvo Znamenje, 2008)
V kateri kalifat?
Ne se ustrašiti. Ne vabim vas na izlet v samooklicani kalifat Islamske države, ki ni nič drugega kot sprimek blaznežev, morilcev in posiljevalcev, in katerega moralni, politični in vojaški konec ne more in ne sme biti drugačen, kot je bil konec nacistične Nemčije. Vabim vas v neki drugi kalifat; v tistega, ki ga že dolgo ni več, a ko je bil, je bil tako sijajen, da ga še danes štejemo v najvišji razred evropske kulturne dediščine. Vabim vas v Kordovski kalifat (po špansko El Califato de Córdoba).
Pred dvema letoma sem prvič in morda zadnjič v življenju obiskal andaluzijsko lepotico Kordovo (Córdoba). Stanoval sem v strogem centru mesta v bivšem dominikanskem samostanu, v ostanku katerega je zdaj klaretinska hiša. To je tisti samostan, v katerem je sloviti prvi Veliki inkvizitor Tomás de Torquemada načrtoval ukrepe proti Judom in Mavrom, kakor tudi nadzorni sistem za konverze, se pravi, za tiste Jude in Mavre, ki so se sicer spreobrnili v krščanstvo, a njih iskrenost naj bi bila vprašljiva. Prvo noč v Kordovi sem zato razmišljal o inkviziciji, prebiral neko tozadevno publikacijo in srh me je spreletel: „Sem morda nastanjen v celici, v kateri je pred pol tisočletja v poznih nočnih urah svoje poteze tuhtal sam Veliki inkvizitor Torquemada?“
Že drugi dan sem pozabil na inkvizicijo. Vzrok? Srečanje s slavo in odličnostjo kalifata.
Označbo kalifat sem v tem pisanju navrgel iz retoričnih razlogov, v mislih pa imam seveda sijaj španskega islama, ki je trajal še dolgo po koncu kordovskega kalifata (l. 1031), v bistvu vse tja do padca Granade (l. 1492). Naj mimogrede opozorim na zanimivo izročilo, ki pravi, da naj bi bil prvi kordovski kalif Abderramán III. po materi Slovan. Slovani – tudi „iz bivših rimskih provinc Ilirije in Panonije,“ piše eden izmed španskih virov – so bili v muslimansko Španijo prodajani kot sužnji. To vemo. O tem nenazadnje govori stara slovenska legenda o Lepi Vidi. Manj vemo, da so nekateri izmed njih sčasoma postali močni in vplivni. Po razpadu kordovskega kalifata je kakšna izvorno slovanska dinastija (zdaj že povsem arabizirana) za nekaj desetletij celo imela svojo državico (taifa, Wikipedia).
Kakor koli, v teh zmedenih dneh „načrtne invazije narodov Bližnjega vzhoda na Evropo“ (S. Erlah na svojem blogu) oz. islamskega „tretjega poskusa osvajanja Evrope“ (D. Črnec v Reporterju) ter v času „idiotske pozicije prebivalcev farme idiotov“, ki s papežem Frančiškom na čelu te nove turške nevarnosti ne spregledamo (prim. Erlah), bi srečanja s spominom na kordovski kalifat privoščil mnogim, ki islam med vrsticam ali pa naravnost razglašajo za zavrženo religijo.
Voda, rože in sožitje
Cordoba, ulica, foto: B. Cestnik
„Córdoba. Lejana y sola. / Kordova. Oddaljena in sama,“ je spesnil Federico García Lorca. Najprej bele ulice in dvorišča polna rož ter vodometnih mojstrovin. Vse to je danes seveda drugačno kot pred tisoč leti, toda ideja je ista: veseliti se življenja in svoje bivanjsko okolje vsaj malo približati podobi rajskega vrta. Kordovski Arabci so namreč v teh krajih imeli, česar v puščavah niso imeli – vodo. Še več, imeli so tekočo vodo v lastnem bivališču. Skoraj otroško veselje nad vodo in cvetjem, ki ga še danes čutiš na ulicah in dvoriščih Kordove, ne more priti iz pokvarjene, zlohotne, mračnjaške duše, mar ne?
Nato obisk muzeja v stolpu ob reki Guadalquivir na koncu rimskega mostu. V oči pade nazorna maketa andaluzijske pokrajine in namakalnih sistemov izpred tisoč let. Sama matematika in fizika. Ali bi zmogla iracionalna religija, kot nekateri novi varuhi krščanske Evrope pojmujejo islam danes, ustvariti tovrstno tehnološko čudo v času, ko smo Karantanci in drugi Evropejci doživljali obdobje, ki ga zgodovinopisje označuje kot saeculum obscurum – temni vek?
V muzeju izveš tudi o družbeni filozofiji kordovskega kalifata, ki je seveda dajal prednost islamu, znal usekati po upornih kristjanih, vendar daleč od tega, da bi na svojem območju vehementno zatiral krščanstvo in judovstvo. Politično umni Arabci so vedeli, da s strpnostjo do drugih ver dosežeš več kot z njih zatiranjem. Prav šokiran ostaneš ob podatku, da so v visokem srednjem veku na iberijskem polotoku muslimanski, judovski, krščanski učenjaki določen čas imeli celo namen ustanoviti skupno univerzo.
Sožitje različnih in napredek znanosti – ali ni to formula, ki smo jo tostran Pirenejev povzdignili z nekajstoletnim zamikom? Ali si ni pravica do svobodne misli, ki jo je v XII. stol. utemeljeval kordovski filozof Ibn Rušd (latiniziran kot Averroes), v Evropi dokaj pozno utirala pot?
Proti jugu obrnjena mošeja, ki je katedrala postala
Toda največ, kar ti da „oddaljena in sama“, je kordovska mošeja-katedrala (šp. Mezquita-catedral, sl. tudi Velika mošeja). To ni edina mošeja v Andaluziji, ki ni pravilno usmerjena proti Meki, toda njeno odstopanje je tolikšno, da ne more biti slučajno. Ni povsem jasno, čemu so jo postavili v smeri juga. „Heretične“ smeri, a edinstvena in lepa do nebes.
Cordoba stičišče mošeje in katedrale, foto: B. Cestnik
Klaretinski pater Joanes iz Indonezije, s katerim sva takrat šla na potovanje po Andaluziji, je povedal o njemu znani družini indonezijskih muslimanov, ki živijo v Madridu. Ko je ta družina prvič obiskala Kordovo, je njihova dvajsetletna hči na dvorišču pred mošejo-katedralo zajokala. Zajokala, ker ta mošeja, ena najlepših stavb na svetu, ni več muslimanska. Jočejo judje pod Tempeljskim gričem, jočemo kristjani pred carigrajsko Sveto Sofijo in jočejo muslimani pred kordovsko mošejo.
Ko je krščanska vojska l. 1236 na nekrvav način vkorakala v Kordovo, pravi zgodba, se je kastiljski kralj Fernando III. ustopil pred mošejo in ni hotel vstopiti. Iz spoštovanja. Dejal je, da se ne spodobi, da v tako zgradbo prvi vstopi oboroženi mož. Poklicali so zato škofa, božjega namestnika, da je prvi vstopil on. (No, škof je vstopil prvi tudi zato, da opravi obredno purifikacijo prostora.) Še danes so žive polemike o tem, kako prav in kako narobe je ravnala krščanska oblast po prevzetju mošeje. Slednje ni porušila. To je dobro. Ohranila je tudi mozaike z napisi iz Korana. To je presenetljivo tolerantno. Nakar so Kastiljci del mošeje spremenili v katedralo. Razumljivo za tisti čas, toda zakaj na tako grd način? Tepež dveh slogov na sredi ene najlepših zgradb na svetu zaboli še danes.
Idžtihad, ki ga (skoraj) več ni
Srečaš se s slavo kordovskega kalifata. Najprej ti vzame sapo. Celo krivega se počutiš, da tovrstnega islama prej nisi bolje poznal. Ko prideš k sebi, sledi vprašanje: „Če je bil španski islam tako sijajen, kako to, da ga ni več?“ In: „L. 1000 je bila Kordova največje evropsko mesto, kako to, da je danes ‘oddaljena in sama’?“
Irshad Manji, foto B. Cestnik.
Novinarka in predavateljica Irshad Manji, muslimanka, se v posebnem poglavju svoje knjige Kaj je narobe danes z islamom? med drugim sprašuje tudi o zatonu sijaja srednjeveškega islama. Poglavje nosi (strašljivo) provokativen a docela pošten in natančen naslov Kdaj smo nehali misliti? Kako to, da je znanstvena in (proto)humanistična islamska civilizacija na neki točki obstala in v zadevah razuma prepustila primat evropskemu krščanstvu? Kdaj in zakaj je torej islam nehal biti „kordovski islam“? Bodo res prvi krivec islamskega kulturnega preloma in nazadovanja križarske vojne, kot nam vcepljajo v glavo marksistični učitelji zgodovine?
Irshad Manji meni, da je „zlati vek islama“, ki ga zgodovinarji datirajo med l. 50 in l. 1258 (padec Bagdada v mongolske roke), začel svoj zaton l. 909. Takrat so šiiti razglasili svojo ločeno vlado. Bagdadski kalifat se je na ta razkol, ki je še danes prva rana svetovnega islama, odzval s postopnim dogmatiziranjem in postopno vse manjšo toleranco do kritičnega in „drugačnega“ mnenja. Irshad Manji nas pouči, da se je v tem procesu zgodila nekakšna odprava vrline idžtihada (ki ga ne gre zamenjati z džihadom). Idžtihad (t.j. neodvisno mišljenje, prim. članek o Irshad na pogledi.si) je izvorno to, kar so v krščanskem svetu hermenevtika, interpretacija, eksegeza, zgodovinsko-kritični pretres svetih tekstov, aggiornamento, itd… „V le nekaj generacijah je Bagdad poskrbel, da se je še nekaj zaprlo – vrata idžtihada in s tem tradicija neodvisne misli. Pod pretvezo, da ščitijo svetovni muslimanski narod pred neenotnostjo (…), so učenjaki, ki jih je potrdil Bagdad, sklenili zamrzniti razprave znotraj islama,“ piše Irshad.
Samo vprašanje časa je bilo, kdaj se bodo „vrata idžtihada“ zaprla tudi med španskimi muslimani in se bo začel zaton vsega, kar je bila in kar je predstavljala Kordova okrog l. 1000. To se je zgodilo v času velikega napredovanja krščanskih čet proti jugu iberijskega polotoka (XIII. in XIV. stol.). Ko so španski muslimani prosili za vojaško pomoč v severno Afriko, je od tam skupaj z bojevniki prišla tudi manj racionalna in tolerantna inačica vere, ki jo Irshad označuje za „plemensko“. Zlate dobe islama je bilo kmalu konec tudi na evropskih tleh.
Če kdo ne more v Kordovo …
… da bi se tam poučil o sijaju, ki ga je zmogel islam, naj gre vsaj na Ptuj.
V muzeju na ptujskem gradu bo našel oddelek turkerij – v Srednji Evropi naslikanih slik Turkov in Turkinj. Lahko se bo sam prepričal, kako so že pred 400 leti „stereotipno podobo največjega sovražnika krščanstva predvsem na upodobitvah, ki niso bile namenjene propagandi, ampak so bile zasebnega značaja, nadomestile realnejše podobe. Nastajati so začele zbirke slik, ki pričajo o zanimanju bogatih in izobraženih Evropejcev za tuje kulture, o njihovih predstavah o skrivnostnem, bogatem in eksotičnem Orientu.“ (vir) Na razstavi Srečanje z Jutrovim, ki je bila na ptujskem gradu l. 1992, smo celo zvedeli, da so se v XVII. stol. nekateri premožni Evropejci priložnostno oblačili po turško (morda prvi med njimi na Vipavskem rojeni diplomat Žiga Herbestein). Pomislite, modni trendi iz Istanbula še v času direktnega spopada civilizacij! Vse to priča, da je tudi v naših krajih že včasih „hudi Turek“ zmogel biti dojet kot le človek, ki ima svoje odlične in manj odlične plati.
Če smo take hermenevtike bili zmožni včasih, zakaj je ne bi bili tudi v letu 2015, ki, kot premiki migrantskih rek napovedujejo, odpira novo poglavje odnosov med krščanskim Zahodom (pogojno rečeno „krščanskim“) in islamskim Jutrovim? Nekaj tednov nazaj sem tvitnil: „Radikalni islam? Če ga boste hoteli, ga boste imeli. Bolj ko boste begunce stigmatizirali, da so skrajni, večja je možnost, da to postanejo.“ Zdaj dodajam: bolj ko bomo v njih videli predstavnike in potomce odličnih narodov in tradicij, bolj bodo spodbujeni, da dajo vedno več odličnega na plan.
BRANKO CESTNIK
Pripis uredništva: Branko Cestnik je teolog, filozof, pater klaretinec, skavt in bloger. Sodeluje pri pastoralni refleksiji Cerkve na Slovenskem.
