Sveta maša v Barbarinem rovu in doživetja udeležencev
Spletni Časnik

Torek, 29. september 2015 ob 09:19

Odpri galerijo

Foto: Miran Prnaver


				Foto: Miran Prnaver

V soboto, 19. septembra, je bila v Hudi jami maša v okviru pobudevseposvojitev.si v spomin na vse preminule v Barbarinem rovu, kjer je bilo ob koncu druge svetovne vojne pomorjenih več kot 3000 ljudi. Približno polovico naj bi bilo Slovencev.

Del rudnika, kjer so bili izvršeni poboji, je bil zaprt leta 1942 in po pobojih leta 1945 zazidan, zabetoniran z 11 pregradami. Preostali del rudnika je bil zaprt leta 1992. Leta 2008, ob odkritju tega grobišča, so del žrtev (okrog 460) našli v samem rovu, kje so bili nametani in posuti z mrtvaškim voskom. Ti so bili vsi pobiti s streli v tilnik. Vse ostale žrtve so bile zmetane žive v rov, ki je globok 45 metrov. Od odkritju so odkopali 13 metrov globoko in v globini med 8 in 13 metrov so odkrili 380 žrtev. Vse ostale žrtve (2500) so še zasute, zakrite v jašku v globini od 13 metrov naprej do približno 45 metrov globoko.

Somaševanje petih duhovnikov je vodil duhovnik in akademski slikar Jošt Snoj. Med duhovniki, ki sem jih poznal, sta bila Franci Alič (nekdanji župnik v Šentvidu v Ljubljani) in Janez Cerar (nekdanji direktor študentskega doma Vincencij v Ljubljani), poleg njiju Maksimilijan Matjaž (profesor biblicistike na TF) in p. Bogdan Rus OFM (duhovni pomočnik v župniji Šiška), diakoniral pa je Ferdo Rus.


				Foto: Karmen Kristan.

Najprej smo se zbrali pred rovom pred kapelico, kjer je lahko vsak ob veliki sveči prižgal svojo svečko in povedal ime žrtve, ki smo jo posvojili ali pa smo povedali, koga se spominjamo od današnjem dogodku.

Sveta maša je bila pri jašku, kjer so žrtve. Po maši nam je spregovoril rudarski inženir Ivan Kenda, ki je sodeloval pri prebijanju pregrad in odkrivanju ostankov povojnih žrtev.

Potem smo šli mimo prostora (kostnice), kjer je shranjeno okostje približno 800 žrtev. Okostja so zložena v plastične zaboje. Približno 2500 žrtev pa je še vedno v jašku.

Sam sem imel to priložnost, da sem v jamo, v rov nesel oltarček (sicer preprosto mizico), na katerem se je darovala spominska sveta maša tako za žrtve kot za njihove krvnike.

Današnje srečanje z nepojmljivim, pa tudi z vero, da smrt in zlo nimata zadnje besede, smo končali s pogostitvijo in druženjem pred Hudo jamo.

Miran Prnaver


				Foto: Miran Prnaver

Nekaj utrinkov udeležencev

France D. Korošec
Moja mami je pri skoraj devetdesetih v soboto dočakala zvezni trenutek, ne samo vstop, celo sveto mašo na kraju umora svojega brata Tončka Debevec. Kako je to zmogla, tako psihično kot fizično, niti sama ne ve, saj je prejšnji dan zaradi šibkosti hotela odpovedati pot. V Hudo jamo jo je ponesel Oče naš. Ko sem hodil tik za njo, sem že obupaval, češ, saj ne bo zmogla. To bitje pa je na glas molilo in kar brzela je po tistih tračnicah. Bal sem se, da jo bo strlo na kraju, nad jaškom, pa je šla in gledala dol v globino kot mladenka v tistih letih, ko so ji ubili in hoteli izbrisati iz spomina očeta in brata. Za očeta hodi na domnevni kraj umora, na Hrastniški hrib, zase pa na kraj spominov groze, v Teharje, od koder jo je rešila nenavadno čudežna poteza.
Spominskega križa nisem vzel s seboj, ker sem ugotovil, da moram z obema rokama skrbeti za mami.
Vse to gre v zgodovino. Ne gre vsem v glavo, zato in marsičemu navkljub bom na ogled postavil nekaj fotografij o tej sveti maši v naši župnijski cerkvi.

Smo Varuhi spomina in g. Jošt ima še kako prav, da nas spominja, da posvojenim žrtvam posodimo svoj glas. On, ki ustvarja vrhunske barvne podobe njihove brezdušne mrtvaškosti ostankov njihovega telesja, je moral priti do tega, da jim nekaj manjka, glas torej. Zavedno in radostnoživo jim, obnemelim revežem, zdaj po mnogih letih posodimo še glas, da bodo lahko še dolgo pripovedovali zgodbe, ki so nam jih občudovalci zlatih boljševiških telet prepovedovali desetletja dolgo in nam jih poiskušali brisati v trajno pozabo.
Svoj glas posojam stricu Tončku, po katerem imam njegov osebni slikovni album, v katerega je, nepolnoleten, nekje leta 1944 zapisal sebi preroške besede: “Oropajte življenja me krvniki. V skodelo boste si krvi nalili, ki upirala se je vaši sili!” Iz sovraštva in v spirali neslutene zlobe so mu nočni tatovi in morilci njegove generacije po vasi, zažgali dom in ga hoteli vzeti s seboj v gozdove pri šestnajstih. Ni bil ne izdajalec in ne zločinec, samo borec za svoje vrednote in za svoje čisto golo življenje.
Vedel je, da nima izbire in ne velike možnosti preživetja. Komaj je začenjal svojo mladost, ko jo je udušilo neznosno izdajstvo, laž in podivjano pijano zlo v totalno izdivjanem mehaničnem nasilju in zasula jo je neznosna teža pobitih in pol živih, zalila sta jo kri in znoj raztreščenih sotrpinov v Hudi jami.
Posojam mu glas, saj mu niti niso dali možnosti, da brani svojo nedolžnost in da se ubrani norokrivih fikcijskih obtožb. Enostavno so ga pretepali kot izdajalca lastnega naroda, kot steklega psa, niso mu dali niti vode, dodelili so ga v skupino za takojšnji uboj. Enako so naredili njegovemu očetu, ki so ga odgnali kot klavno živino na Hrastniški hrib, kjer so na njih prežali jarki razklane rudniške zemlje. Niti ni vedel takrat, da v eni od sosednjih barak taborišča pobesnele krvoločne boljševiške smrti za življenje trepeta mladoletna, ničesar kriva sestra Bernardka.
Posojam mu glas, ker si v mislih predstavljam, v kakem trpljenju so končali, kajti nekaj preživelih iz gozdov Roga je desetletja sporočalo iz drugega konca planeta, kaj so jim storili.
Posojam mu glas, ker ni mogel tuliti v grozi obupa in prihajajoče smrti toliko močno, da bi ga mogla slišati trpeča mati, ki ga je potem čakala še najmanj do konca šestdesetih let, ko je še upala da bosta in sin in mož amnestirana, ko bodo končali z gradnjo udbovsko navrženega “podzemnega letališča, tovarn municije in orožja na Kočevskem …”. Meni, otroku, ki me je čuvala, je pripovedovala, največkrat v polsnu, ko spati ni mogla, bolečina sama pa je govorila iz njenega izsušenega trpljenskega telesa.
Zdaj še kako vemo, da so končali v orgijah pijanske nadutosti in velemoči zmagovalcev, gradnikov Novega rdečega razreda, polni domišljave nalagane fikcijske prihodnosti v zlatih prividih materialne nagrmadenosti zastonjkarsko užitkarskih dobrot preobložene boljševiške mize. Niso vedeli, da s pomočjo ostudne laži postajajo žrtve lastnega verjetja pohotni psihopatski poblaznelosti, ki je prihajala iz veledežele vseobširnega rdečega kulta in kulture smrti skozi mrliško zmaličeno čudovito Sibirijo.
Razčlovečili so jih do brezčutnosti za bolečino, do ravnodušnosti do telesne smrti in jih stolkli na nivo paničnega hlipanja za brezbolnim in sivim Onostranstvom, ki se jim zaradi neznosnega razočaranja, bolečin in v strahu posušenih solz obupa ni hotelo svitati na nobeni valovni dolžini še neznane odrešujoče svetlobe, ki jim je Jezus Nazareški ni prižgal do trenutka zemeljske smrti telesa in doklej ga niso videli prihajati v nevidenih žarkovjih Nebes.
V istem hipu je bil rešen vseh muk in izginilo je peklensko mrcvarjenje udarcev in oranje morilske krogle v njegovem tilniku in izprhnel je vonj vroče klokotajoče krvi v njegovem dušečem se grlu, ki je bila v bistvu kri njegove matere. Zginili so vonji po krvi in znoju smrtnih strahov in zginil je smrad pijanih sap podivjanih slovenskih Kajnov in zamrli so besi nadutih zlikanih morilskih oficirjev v zloščenih jahalnih škornjih naivnega Novega zlaganega in bolno shizofrenega razreda Črtomirovega rodu izpod Triglava.
Po tem, ko ga je zaobjela zatrdno obljubljena Svetloba Večnosti pred samimi vrati Novega Jeruzalema, je bil Tonček na dokončno svojem cilju za vse čase Večnosti v slavljenosti, v barvitosti in v angelskih glasovih ob Stvarniku vseh vesolij in Nebes.


				Foto: Miran Prnaver

Marija Stanonik
Rada bi ohranila besede gospe iz Begunj na Notranjskem: Meni je pa zdaj odleglo!
Povedala je, da je (kot mladoletna?) prestala Teharje in da še zdaj ne verjame (kaj, pravzaprav nisem upala spraševati).
Svoje vtise bom lahko spravila na dan šele čez dolgo časa. Če kdaj!

Karmen Smodiš
Po obhajilu sem zaznala blago prisotnost tistih, ki so tukaj ostali. Nič srhljivega, obupnega, ali sovražnega. Ne. Četudi že doumejo vsepresegajočo ljubezen Najvišjega, sem čutila, da se je v rov naselila hvaležnost in tihi spokoj, da smejo ostanki teles biti deležni svete daritve.

Karmen Kristan
Želim si, da bi se zmogli odpreti resnici, sprejeti jo v sočutju in odpuščanju do vseh, da se postavijo osnovni pogoji za spravo in bi dali prostor Bogu, ki tudi najhujše stvari lahko uporabi za dobro. Še vedno me spremlja … Pretresljivo podoživljanje hoje teh mučenikov po rovu. Vedeli so, da poti nazaj ne bo. Pogled v jašek, kjer je še 2500 okostij. Žive so zmetali vanj in so več dni umirali v kupu teles. Moja stiska je smešna napram temu. Jokala sem ob kostnici z več sto zaboji, v katerih so kosti, lobanje … Vsi ti mučeniki so že v Očetovem objemu, takoj so bili, verjetno že med umiranjem …TE KOSTI SO ZA NAS, V OPOMIN, KAJTI BRATSKA MORIJA SE LAHKO KAJ HITRO PONOVI … NAŠA RAZDVOJENA SITUACIJA JE ZRELA ZA TO.


				Foto: Karmen Kristan

Ariana Libertin
V boju za lagodno življenje kričimo: »Pustite, kar je bilo, je bilo! Vsaka vojna je kruta!« In potiskamo nazaj v rov ostanke mladih življenj, neizpolnjene sanje, neizpeto ljubezen do domovine …
S plastenkami vode in slovenskimi jabolki podpiramo reke beguncev na poti v lagodno življenje.
Toda, strma je pot …

Emilija Kladnik Sorčan
Nisem več mlada, in hkrati ne dovolj stara, da bi se me dogodki sredi prejšnjega stoletja neposredno dotikali. V srečnem otroštvu se je v našo družino, podprto z neizmerno očetovo ljubeznijo, kdaj pa kdaj ob večerih prikradla zgodba o stricu, ki ga nismo poznali. Ime mu je bilo Marko, v dvanajstem letu je odšel v večnost tik pred koncem zmage nad nacizmom. Pripoved so pogosto spremljale očetove solze in jeza nad krvniki, ki so utrnili mlado življenje. So to storili v gorečnosti za “našo stvar” ali so bili preprosto do konca podivjani? Tega nihče ne ve, precej drugih okoliščin pa je očetu v dolgoletnih prizadevanjih uspelo sestaviti v zgodbo s kar banalnim začetkom: Kmečka družina s Harja nad Laškim je imela v delu pri čevljarju v Zgornji Rečici za tisti čas pomanjkanja precej dragoceno stvar – čevlje. Iskat bi jih naj šel moj oče, pešačiti bi moral precej kilometrov, se vmes registrirati pri okupatorjih v mestu in srečno prestopiti na partizansko ozemlje v Rečici. Za skoraj petnajstletnega fanta bi to pomenilo veliko nevarnost, saj bi bil eni in drugi strani sumljiv, zato mu ded ni pustil na pot. Vmešal se je mlajši Marko, neugnan fantek z izjemno voljo, češ, naj grem jaz, saj sem še otrok in se nimam česa bati. Odšel je in ni ga bilo več nazaj. Mater, ki je drugi dan odšla za njim, so ustrahovano spodili nazaj, da je ostala živa, je zaslužna dobra gospodinja hiše, kjer so imeli partizani štab. S pravo besedo je pomirila zasliševalce, mami pa povedala kruto resnico, da je prišla prepozno. Družina je po koncu vojne postala žrtev montiranega procesa, razseljena po zaporih, moj mladoletni oče in najmlajši brat pa sta medtem morala z lastno iznajdljivostjo preživeti. Zgodbo bi lahko z zanimanjem poslušala in nato pozabila, a kaj ko ji je umanjkal konec: Oče ni smel z resnico na dan, breme, ki ga je nosil globoko v sebi, ker je šel v smrt bratec namesto njega, mu je zasejalo usodno bolezen in moji otroci so se morali še čisto majhni posloviti od (pre)zgodaj umrlega dedka.
V soboto sem odšla na kraj zločina namesto pokojnega očeta, ne vem točno, ali je Marko na dnu rova ali pod smreko v bližnjem gozdu. Moj oče je hodil z mano in skupaj sva prosila za mir, ki ga sedaj najbolj potrebujem jaz. Lahko bi rekla kot mnogi drugi – kaj me to briga, a preden izustiš zadnji glas te floskule, že veš, da to ni res. In ko te od glave do pet obide spoznanje, da je usodna zamenjava, ki se je nekoč tako po neumnem zgodila, pogoj, da ti obstajaš, ti ostanejo samo solze, ki si same utirajo svojo pot.
Marko, lahko bi živela oba, jaz in ti, če bi bil svet drugače narejen.
Hvala vsem znanim in neznanim ljudem, ki ste me spremljali na tem romanju.


				Foto: Karmen Kristan.

Bogdana Počivavšek
Marec 2009: “Glejte nocoj poročila!” mi je dejala dr. Dežmanova po predavanju na OŠ Podčetrtek in res sem jih. Šokantne slike iz rova svete Barbare in primitiven odziv sodelavca naslednje jutro: “Saj to so bili Hrvati” še danes odzvanjajo v moji notranjosti.
“Kajn, kje je tvoj brat Abel?”, vprašanje, ki celo človeško zgodovino odmeva, pa nas ničesar ne nauči!
Nisem čutila potrebe, ali pa nisem želela priznati, da nisem vredna stopiti na sveto zemljo….
September 2015: Spoštovani varuhi spomina, v soboto, 19. septembra ob 10h, bo v Barbarinem rovu v Hudi jami sveta maša za vse tamkajšnje žrtve, njihove svojce, rablje in varuhe spomina. Mašo bo daroval duhovnik Jošt Snoj. Ker je prostora v jami malo, je število ljudi zelo omejeno. Zato se čim prej oglasite, če bi se želeli dogodka udeležiti. Vse dobro želim, Romana
In se odločim – moja hči namreč razmišlja drugače. Že od odkritja želi videti kraj zločina.

Vračam se z zmedo v glavi. Zavijemo še levo, kjer med mizami z oštevilčenimi zaboji s kostmi preštejem 50 korakov, potem pa so tam še vreče, polne zemlje in kosti, ki ponavljajo večno vprašanje: “Kajn, kje je tvoj brat Abel?” Kot Dachau v primerjavi z Auschwitzem! Relikvije nagovarjajo!
Sedaj vem, zakaj so bili Jobovi prijatelji ves teden tiho, ko so videli njegovo bolečino!
“Tega ne moreš opisati, to moraš doživeti!” je dejal moj brat in strinjam se z njim!

Silva Matos
V Barbarinem rovu sem dobesedno dihala molk. Globoko pod nami so v jašku pokopana telesa, ki so v grozi padala drug na drugega. Niti strela ni bilo, samo padec v objem umirajočih.
Ko sem ob čudoviti, pomirjujoči sv. maši nad jaškom zrla v sliko duhovnika g. Jošta Snoja, je v mojem srcu iz bolečine sočutja zasijala svetloba. Iz globine moje duše sem začutila prošnjo, da bi zmogli odpuščanje, tisto veličastno potezo, ki je nihče ne more zahtevati, saj se prebudi in raste le z dobrotljivostjo in milostjo Njegovega odpuščanja. Odpuščanje in ljubezen vsem, ki jih ta kraj spominja na grozo smrti, nasilja, zla. In potem sem v vsem, kar se je v temnem, a osvetljenem rovu, ožarjeno tudi z malimi lučkami, ki smo jih prinesli s seboj, doživljala nežnost. Nežnost duš, ki so že zdavnaj pri Bogu, nežnost ob njihovih nepokopanih, a s spoštovanjem odloženih ostankih. Ki čakajo, nas čakajo, da njim in njihovim svojcem, vsem nam damo dostojanstvo, vsakemu posebej svoj grob.
Lučke, ki smo jih prižigali ob kapelici pred vstopom v rov, so bile nežen simbol naših iskrenih misli in bolečine, da še nismo uredili, kar moramo.

Sveta maša v Barbarinem rovu in doživetja udeležencev - Časnik

Doniraj! Natisni Sorodni prispevki: Kdo preprečuje ureditev prikritih grobišč? (VIDEO) V ljubljanski Kazini so se v petek, 10. aprila 2015, na okrogli mizi zbrali nekateri člani Komisije Vlade RS za reševanje vprašanj prikritih grobišč, da... Vabilo: Resnica – zakaj je javnost, mediji in politika nočejo […]

Galerija slik

Zadnje objave

Sun, 12. Jul 2020 at 00:05

169 ogledov

Jože Pirjevec in hudičeve podrobnosti njegovih partizanskih fantazij
Ob vsem upoštevanju velikih naporov, ki jih je imel Jože Pirjevec pri pisanju Partizanov, lahko sklenemo, da bo zaradi zastarelosti koncepta, ideološke pristranosti, raznovrstnih pomanjkljivosti in številnih dejstvenih napak v Partizanih bolela glava marsikoga. Zato o vsem tem predlagam nadaljnje strokovne pa tudi vsakršne druge razprave. Tudi o tem, ali so Pirjevčevi Partizani v čast […] The post Jože Pirjevec in hudičeve podrobnosti njegovih partizanskih fantazij appeared first on Časnik.

Sun, 12. Jul 2020 at 00:01

165 ogledov

Slovenski razkol je resnična podoba NOB
Ko dr. Možina, avtor monografije Slovenski razkol, govori, kako so slovenski komunisti že pred drugo svetovno vojno, predvsem pa med njo zvesto ravnali po navodilih iz Moskve, izkoriščali vojno predvsem za obračunavanje z vernimi, Bogu, narodu in pravim slovenskim izročilom zvestimi uglednimi in poštenimi Slovenci, nam postane jasno, kaj vse hudega lahko naredi revolucija, najprej pa propaganda, v kateri so bili po Možinovih besedah komunisti neprekosljivi. Kako se lahko nekaj pozitivnega, kar je vsekakor v jedru bil narodnoosvobodilni boj, izrodi in sprevrže v boj brata zoper brata. The post Slovenski razkol je resnična podoba NOB appeared first on Časnik.

Sat, 11. Jul 2020 at 13:15

167 ogledov

Na obletnico Srebrenice našli še eno od neodkritih morišč v Kočevskem Rogu
Če obsojamo zločine nad vojnimi ujetniki in civilisti v Srebrenici, potem obsojamo tudi zločine nad vojnimi ujetniki in civilisti. Sledove zločinov odkrivamo v Kočevskem Rogu ter drugod po Sloveniji. Republika Slovenija naj v tem globalnem procesu tranzicijske pravičnosti še naprej aktivno sodeluje. The post Na obletnico Srebrenice našli še eno od neodkritih morišč v Kočevskem Rogu appeared first on Časnik.

Sat, 11. Jul 2020 at 07:42

180 ogledov

Pahor z Matarello na Bazovico po politično rehabilitacijo tigrovcev in antifašističnih borcev
Gre tudi za legalistično vprašanje, saj obstoječi in veljavni italijanski zakoni te štiri bazoviške žrtve jemljejo kot teroriste. To se ni formalno pravno spremenilo. To dejanje moramo razumeti kot neko tiho dejanje politične rehabilitacije tigrovcev in antifašističnih borcev še pred začetkom 2. svetovne vojne.« The post Pahor z Matarello na Bazovico po politično rehabilitacijo tigrovcev in antifašističnih borcev appeared first on Časnik.

Sat, 11. Jul 2020 at 06:56

172 ogledov

Črna življenja štejejo, gospod Batagelj, odpravite diskriminacijo črne človeške ribice!
Spoštovani gospod Batagelj, svetujem vam, da razmere v Postojnski jami nemudoma uravnate po smernicah svetovne levice, ne pa da čakate na dekret vzhajajoče leve zvezde Tanje Fajon. Ko bo ona, ki je sicer na plačilnem seznamu v Bruslju, politično pa mešetari v Sloveniji in proti Sloveniji, na sončni strani Alp kričala med drugim tudi »black lives matter«, utegne biti prepozno. The post Črna življenja štejejo, gospod Batagelj, odpravite diskriminacijo črne človeške ribice! appeared first on Časnik.

Sat, 11. Jul 2020 at 00:03

189 ogledov

Italijanski neofašisti in slovenski neokomunisti se niso sposobni soočiti z resnico lastne preteklosti
Upamo, da tako italijanska neofašistična kot slovenska neokomunistična ideologija nimata več toliko moči, da bi preprečili spravno slovesnost. Da 13.julij ne bo več le dan spomina na neki barbarski požig, ampak tudi dan veselja, dan sprave med dvema narodoma, ki se jima je uspelo otresti mračnih ideologij. The post Italijanski neofašisti in slovenski neokomunisti se niso sposobni soočiti z resnico lastne preteklosti appeared first on Časnik.

Zadnji komentarji

nagajivček :

30.06.2020 12:10

pobit komuniste
Boris Valenčič :

11.05.2020 13:51

Poleg severno Korejskega predsednika Kim Jong Un-a, še zadnje dva komunistična DIKTATORJA na svetu, Milan Kučan in Janez Janša ter njune tolpe! Resnično neverjetno, to se dogaja v središču Evrope, v Sloveniji! Oba KOMUNISTIČNA DIKTATORJA imata povsem različne strateške cilje, njuna skupna točka je le ropanje ter popolno uničenje avtohtonega prebivalstva, srednjega sloja, uničenje Slovenije in njenega gospodarstva. Komunistični DIKTATOR Milan Kučan je za Miloševičem naslednik in glavni VELIKO SRBSKI voditelj, skupaj z Dizdarevičem in Mesičem ponovno združujejo bivšo Jugoslavijo v VELIKO SRBIJO, kjer se bo Milan Kučan oklical za VELIKO SRBSKEGA KRALJA. Je Putinova in Ruska sramota. Komunistični DIKTATOR Janez Janša, NOSILEC TITOVE ŠTAFETE je pristal v Evro-Ciaških rokah, je le njihov hlapec, kateri prav tako ne deluje za interese SLOVENIJE in avtohtonega prebivalstva. Njegovo Evro-Ciaško poslanstvo je le popolna uvedba imperialističnih interesov, brez sleherne demokracije, uničevanje zasebnega in družbenega gospodarstva. Ta KOMUNISTIČNI DIKTATOR Janez Janša ima nalogo pripraviti celotno Slovenijo za izvedbo Ameriškega napada na Ruse, poleg drugih vzhodno evropskih držav. berite: www.monarh.si www.predsednica.si www.zml.si Ne ostane vam nič drugega, kot da pričnete prepevati PRAVO SLOVENSKO HIMNO: www.youtube.com/watch?v=ZplPSbaAreg Boris Valenčič, slovenski KRALJ DNAR NAZAJ: www.monarh.si/dnar-nazaj.mp3 SLOVENCI, res ste ene ŠLAPE in DUHOVNE SIROTE!

Prijatelji

Bojan  AhlinRoža Karan (Astrologinja)Branko GaberAleš ČerinMatija Gabrovšek

NAJBOLJ OBISKANO

Sveta maša v Barbarinem rovu in doživetja udeležencev