Zgodovina je trda, neizprosna in nadvse krivična, tudi v literaturi. Izbira natančno in preverjeno med najboljšimi. Pri nas se je to dogajalo zlasti v povojnem času, ko sta vladala brezobziren totalitarizem in ideološko enoumje.
V tako zapletenem in močno navzkrižnem položaju se je po vojni znašel pesnik France Balantič. Problem, kako tega vrhunskega lirika vključiti v literarno javnost in mu priznati mesto, ki mu zaradi njegove izjemne poezije gre, se je razreševal počasi, s prevelikimi časovnimi zamudami in z mnogimi zaviralnimi momenti. Podlaga vsemu razpravljanju je bila Balantičeva pesniška zbirka V ognju groze plapolam, ki jo je uredil in z literarnozgodovinskim uvodom opremil dr. Tine Debeljak leta 1944, dopolnjeno izdajo pa je kot begunec natisnil v Buenos Airesu leta 1956 in z njo še bolj utrdil pesnikovo ime v literarni javnosti ne glede na to, da je bil v domovini uradno prepovedan in da se je Balantič znašel v dolgoletnem ideološkem spopadanju med našo emigracijo in socialistično družbeno oblastjo. Zaradi te okoliščine je pesnik ostajal zunaj običajnih literarnih in literarnozgodovinskih obravnav. Pretekla so desetletja, da se je literarna stroka sploh lotila njegove poezije.
Pobuda iz Berlina
Izmed literarnih zgodovinarjev se je Balantiča v domovini prvi lotil prof. Anton Slodnjak, in sicer v delu Geschichte der slowenischen Literatur, ki je leta 1958 izšlo v Berlinu. To je bila prva tako obsežna v neslovanskem jeziku napisala zgodovina slovenskega slovstva. Nastala je na pobudo priznanega prof. Maxa Vasmerja, ki je 4. marca 1952 Slodnjaku iz Berlina poslal naslednje pismo (v prevodu):
»Kot star prijatelj gospoda Glonarja in Ramovša sem že dolgo čutil potrebo, da bi stopil v stik z Vami. Od osnovanja svojega časopisa (Grundriss der slawischen Philologie und Kulturgeschichte, o. p.) sem želel imeti pregled slovenskega literarnozgodovinskega raziskovanja. Doslej so bila vsa moja prizadevanja v zvezi s tem zaman. Nazadnje, pred kakimi petnajstimi leti, mi je profesor Kidrič svetoval, naj se obrnem na prof. Ocvirka, kar sem tudi storil, a iz tega ni bilo nič. Izredno bi me veselilo, ko bi Vi ali kdo izmed Vaših učencev napisal samo za nas takšen pregled v nemškem jeziku. Upoštevati bi bilo treba nekako zadnjih trideset let, če pa bi bilo gradivo preobsežno, bi se morda omejili na najpomembnejše pojave. Toda za nemško vednost bi bil pomemben vsaj splošen članek o delu Kidriča, Prijatelja in drugih zaslužnih literarnih zgodovinarjih. Obžalujem pa, da moj časopis trenutno ne more izplačati nobenega honorarja, lahko pa Vam obljubimo številne zainteresirane in hvaležne bralce.«
Slodnjak je bil nad vabilom presenečen in odločil se je, da bo sodeloval, poznejši pogovori pa so prinesli zamisel, da namesto priložnostne razprave napiše kar pregled slovenskega slovstva. Posledica stikov z Berlinom je bila med drugim tudi ta, da ga je prof. dr. Georg Rohde, rektor berlinske univerze (Die freie Universität Berlin), 14. aprila 1955 povabil kot gostujočega predavatelja v naslednjem semestru.
Partijski javni linč
Slodnjakova zgodovina slovenskega slovstva je v Berlinu izšla konec aprila 1958, njen izid pa je odmeval po evropskih državah in segel tudi v ZDA. Vse drugače pa je odmevala v Sloveniji, namreč ne samo skrajno odklonilno, ampak naravnost uničujoče, naletela je na neposredni, s partijske strani pripravljen javni linč, čeprav je šlo za izjemno znanstveno delo uveljavljenega literarnega zgodovinarja in univerzitetnega profesorja. Ena vélikih Slodnjakovih krivd je bila internacionalizacija Balantičevega problema.
V ozadju teh napadov je bil totalitarizem komunistične oblasti, ki ga je izvajala prek uradih institutov in glasil pod svojim nadzorom. V resnici je berlinsko knjigo samo izrabila za neposreden napad na Slodnjaka, kajti ta pokončni in zavzeti narodnjak, bojevnik za pravičnost sveta in usodo lastnega naroda je bil komunistični partiji že dolgo v napoto. Bilo je namreč več kot očitno, da je bil Slodnjak eden izmed najbolj vztrajnih zagovornikov in branilcev univerzitetne avtonomije, še posebej pa je deloval kot zaviralni moment pri neposrednem ideološkem reformiranju univerze, zlasti kot dekan in član univerzitetnih inštitucij, torej pri neposrednem uvajanju tako imenovanih marksističnih znanstvenih metod, kar je veljalo za celotno humanistiko, torej tudi in še posebno za slavistiko, kjer je Slodnjak deloval kot predavatelj za obdobje romantike in realizma ter imel velik vpliv na študente, prihodnje vzgojitelje mladih rodov. To pa je marksistične ideologe še posebno motilo, pravzaprav je bilo zanje skrajno nevarno, ker je nasprotovalo temeljnim ciljem socialistične preobrazbe slovenske družbe, zlasti pa njenim vodilnim znanstvenim pozicijam.
Vodilnih marksističnih ideologov ni motila samo obravnava pesnika Franceta Balantiča v zvezi s Kajuhom – pred njima je obširneje omenjal Kocbeka –, poglavitni problem je bil v uvodnih poglavjih, v katerih je Slodnjak pregledno obravnaval nastajanje in značaj slovenskega naroda, glavna obdobja slovenske zgodovine, pri čemer je očitno spregledal Kardelja – Speransa, posebej obdelal vprašanje našega jezika in literarnozgodovinskega znanstvenega spisja. Slodnjak je v uvodni spremni besedi poudaril, da je njegovo v nemščini napisano delo prva slovenska literarna zgodovina, ki je napisana v neslovanskem jeziku. Takratno oblast je motilo zlasti to, da je izšla v tujini, in čeprav je prek svojih tajnih služb budno spremljala nastajanje knjige, njenega izida ni mogla preprečiti.
Da je bil Anton Slodnjak za povojno oblast nazorsko problematičen, je razvidno iz zaznamkov, ki so nastajali že davno pred berlinsko izdajo njegove literarne zgodovine. Najvišji ideološki organi so ga obravnavali že precej prej. Prvič so kritično spregovorili o njegovih nesprejemljivih stališčih ob izboru Prešernovih pesmi v angleščini, Selection of Poems by France Prešeren (Oxford: B. Blackwell, 1954), motile so jih njegove zveze z tujino, denimo s prof. Jankom Lavrinom, ki je deloval v Angliji. Prav tako so bili nezadovoljni z delom izbora posameznih pesnikov in z njegovim komentarjem v antologiji The Parnassus of a Small Nation (s S. Matthewsom, London 1957), ker da je bilo v njej premalo partizanske poezije oziroma preveč Kocbeka.
Več lahko preberete na druzina.si.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
