V teh dneh, ko Primorci praznujemo svoj največji praznik, se spominjamo prispevka, ki ga je Primorska dala v slovensko zgodovino prek najrazličnejših borb in dokazov prave domoljubnosti.
Največji izmed njih je prišel iz organizacije, ki je v Sloveniji pogosto zapostavljena, potisnjena v kot in marsikje napačno postavljena v kontekst druge dominantne organizacije.
V mislih imam seveda TIGR, prvo protifašistično organizacijo v Evropi. TIGR je kot ponos Primorske in tudi celotne Slovenije še kako zaslužen za ohranitev slovenskega jezika in dejstva, da Primorci, skupaj s prebivalci drugih slovenskih regij, živimo v svoji državi (pa naj se nam zdi še tako slaba).
TIGR-ovce združevala ljubezen do naroda in domovine
TIGR je skozi vso svojo zgodovino deloval po principu raznolikosti, ki nas vse združuje. Ni bila pomembna politična pripadnost, vera ali nazorsko prepričanje, temveč ljubezen do svoje dežele in naroda ter pripravljenost narediti vse za izgon okupatorja s slovenskega ozemlja.
Tako je bilo tudi po drugi svetovni vojni, čeprav je TIGR takrat dočakal težje preizkušnje kot kdajkoli prej. Danes marsikdo ne ve, da je bil zlorabljen in podvržen politični volji komunistične partije. Številne likvidacije TIGR-ovcev, ki so jih organizirali komunisti, so še vedno zamolčane, TIGR-ovci so bili v osvobodilnem boju obravnavani kot nižja kasta borcev.
Osamosvojitev odstrla zamolčano zgodovino TIGR-a
Pravičnejšo obravnavo je TIGR dočakal z osamosvojitvijo. Leta 1994 je bilo na pobudo Karla Kocjančiča in Cirila Pelicona ustanovljeno društvo za negovanje rodoljubnih tradicij TIGR Primorske.
Številnim TIGR-ovcem in drugim domoljubnim Primorcem, ki jih je bivši režim “pozabil”, so se poklonili z doprsnimi kipi. Izšlo je mnogo knjig o TIGR-u, v Državnem zboru je bil sprejet zakon, ki je odpravil krivice ter izenačil status tigrovcev z borčevskim.
Tudi na tigrovskih proslavah je zavel nov veter, saj so privrela na dan čustva, potlačena v zadnjih petdesetih letih. Pojavile so se javne zahteve odgovornim, naj pokažejo, kje so skriti grobovi pobitih tigrovskih voditeljev. Saša Vuga je v proslavi v Kobaridu 2001 dejal: “Gospodje, ki me sedaj morda poslušate, povejte, kje je grob dr. Andreja Uršiča. Spovejte se in vam bo lažje.”
Iskanje resnice prineslo probleme
In prav glasna neposrednost zahtev za popravo krivic je privedla do problemov. Z ustanovitvijo društva je vanj vstopilo tudi mnogo ljudi iz borčevskih vrst ter drugih pripadnikov komunistične levice. Čeprav je bilo društvo že pred ustanovitvijo deležno številnih kritik in poskusov vplivanja, da do nje ne bi prišlo, se je ob aktivnejšem društvenem delovanju vse skupaj le še stopnjevalo. Spor se je zanetil znotraj društva.
Več lahko preberete na domovina.je.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
