Človek našega časa je postavljen pred številne (vsiljene) izzive

Človeštvo moderne dobe na visoko razviti zahodni polobli je prepričano, da živi v svobodni, odprti in demokratični družbi; da se lahko svobodno giblje, razmišlja in odloča; da uživa v popolni suverenosti.

Dejansko pa se sodobni človek na vsakem koraku srečuje s tiranijo, ki je marsikje sicer še dokaj prikrita in pritajena, a postaja vse bolj očitna, invazivna in izrazita. Med najpogostejše, najbolj izrazite oblike tiranije, ki predstavljajo izziv za človeka moderne dobe sodijo …

V primežu časovne stiske

Tiranija naglice, hektike in časovne stiske oziroma pomanjkanja časa. Človeka moderne dobe spremlja od zibelke do groba. Ameriški perinatologi in psihologi ugotavljajo, da se časovna stiska in z njo povezan stres ne prenašata le na novorojenčka, marveč na bodočega Zemljana neugodno delujeta že pred rojstvom, ko plod skupaj z mamico doživlja časovno stisko. Tiranija naglice pa se s prihodom na svet usidra v malčkovo življenje in ga spremlja praktično do groba. Človeku moderne dobe, ki vsak dan najmanj desetkrat zavzdihne: »Ko imel bi le čas!«, primanjkuje časa predvsem zato, ker ga ne zna, ne zmore ali noče sistematično uporabljati, ni dovolj discipliniran, sistematičen in organiziran. Hkrati pa si vedno želi več in hitreje (hoče vse in to takoj) – ni pripravljen zaznati in priznati lastnih omejitev. Pogubno je tudi dejstvo, da večina ljudi zapravlja čas za dejavnosti, povezane z uresničevanjem oziroma doseganjem nemogočega, zato jim zmanjkuje časa za napredek na področju mogočega/možnega in uresničljivega. Čas pa je dragocena, nepovratna dobrina – izgubljenega časa človek nikoli več ne najde. Je snov, iz katere sestoji tuzemsko življenje. Za piko na i pa je nesprejemljivo tudi prepričanje, da danes čas teče hitreje kot nekoč. Dejansko je tok časa ustaljen in konstanten – temeljne fizikalne količine se na spreminjajo. Le naši občutki in naravnanost botrujejo zaznavanju časovnega pospeška, ki ga v resnici ni.

Strah in nezaupanje

Tiranija skrbi in strahov. Sociologi in psihologi ugotavljajo, da je človeštvo zajela epidemija zaskrbljenosti in prestrašenosti. Čeprav številna doživetja in dogodki v življenju posameznika lahko upravičeno sprožajo strah in zaskrbljenost, pa sta ta dva v večini primerov nerealna, neobjektivna in neutemeljena – anksioznost nima realne osnove. Še vedno namreč velja stara modrost, da je 90 ali več odstotkov skrbi in strahov hipotetičnih, povezanih s potencialnimi zapleti in stiskami, ki se (na srečo) nikoli ne uresničijo. Zanje je že od vsega začetka značilna nizka (lahko celo ničelna) stopnja verjetnosti.

Tiranija negotovosti in nezaupanja. Človek, ki ni prepričan sam vase – mu primanjkuje samozavesti, samozaupanja in samospoštovanja –, ne more zaupati drugim in jih spoštovati. Pomanjkanje zaupanja in nezaupanje pa odpirata vrata birokraciji, hiperprodukciji pravil, prepovedi, določil, predpisov, zakonov in podzakonskih aktov in druge omejitvene regulative. V želji, da bi vse predvideval in obvladoval, se sodobni človek zateka k hiperregulaciji, ki slabi, omejuje in onemogoča odnose in v kali zatre sleherno zaupanje. Nad hiperregulacijo se pritožujejo strokovnjaki z glavnine področij – od zdravstva in šolstva do javne uprave, kulture itd. Namesto da bi se ukvarjali s strokovnim delom, polovico ali celo več svojega časa in drugih dragocenih potencialov namenijo administrativnim in birokratskim zadevam. Regulacijska hiperprodukcija in nezaupanje sta neločljivo povezana z dejstvom, da sodobni človek tudi zadeve, ki so zakon srca (v zakonu in partnerstvu, v družini, med sorodniki, prijatelji, sošolci in kolegi) in bi jih bilo treba urejati s pogovorom in sodelovanjem, torej z odnosi, vse bolj pogosto rešuje s pravnimi sredstvi. Nadomeščanje odnosov s pravnimi predpisi siromaši družbo in jo vodi v brezčutno robotizacijo.

Egocentrizem in zavist

Tiranija individualizma in brezbrižnosti. Postavljanje lastnega jaza na piedestal, ki je v preteklosti služil božanskemu, je za človeka veliko breme, ki mu mnogi niso kos. Ker ne premorejo dovolj moči in odločnosti oziroma nimajo dovolj podpore okolice, vztrajajo v oklepanju samozadostnosti, samovšečnosti in samopašnosti (egocentrizma), dokler se ne »zrušijo« in pregorijo. Pomemben del preobremenjenosti, prenapetosti in stresa, pa tudi izgorelosti je posledica prepričanja prizadetega posameznika, da zna in zmore vse, in dokazovanja, da je najboljši, največji, najmočnejši, naj … in ne potrebuje nikogar.

Tiranija zavisti in nevoščljivosti. Povezana je z egocentrizmom in željo po uspehu za vsako ceno. Želja po priznanju in občudovanju predstavlja najgloblje počelo človeške narave. Če gre sosedu bolje kot njemu, je marsikdo prepričan, da je z njim samim nekaj narobe in da mora to čimbolj spretno prikriti, najbolje tako, da tistega, ki je uspel pred njim, očrni, zatre in onemogoči ali mu za začetek vsaj zagreni proslavljanje uspeha in doživljanje slave. Pri tem pa pozablja, da lahko sosed s svojim uspehom tudi njemu pomaga k boljšim dosežkom in da lahko človek na poti do uresničevanja zastavljenih ciljev pogosto bolj uživa kot v proslavljanju svojih dosežkov, pa tudi, da je radost, ki jo delimo z odprtimi rokami, slajša od tiste, ki jo s stisnjenimi zobmi uživamo sami. Uspeh, razvoj in napredek so odvisni od človekove lastne domiselnosti, odločnosti, marljivosti, vztrajnosti in potrpežljivosti, ne pa od neuspeha soljudi.

Vsak neuspeh še ni poraz

Tiranija želje po uspehu in strahu pred neuspehom. Napake in neuspehi so v naši družbi predmet nenehne graje in kritike, omalovaževanja, šikaniranja in sankcioniranja. Zdi se, da človek lahko stori vse, razen napake. Kdor ga enkrat »polomi«, je ožigosan, zaznamovan z nesposobnostjo, nekompetenten in izločen iz kroga najboljših. Takšno nevarno miselnost, ki je predvsem odraz strahu in pomanjkanja naklonjenosti (ljubezen in naklonjenost premoreta dovolj potrpljenja, da preneseta tudi nepopravljive napake), vcepljamo že otrokom, čeprav še vedno velja stara modrost, da se človek na napakah uči. Potrebno je upoštevati, da se modrost poraja iz napak – kdor jih ni naredil, se nima na čem učiti. Vsak neuspeh še ni poraz; spodrsljaj postane poraz šele takrat, ko mu človek zavestno dovoli, da to postane. Poraz je grenak le, če se sprijaznimo z njim, sicer pa tlakuje pot do uspeha. Ali kot je rekel Nietzsche: Človeka okrepi in utrdi vse, kar ga ne uniči.

Za uspeh je potreben pogum – človek nikoli ne ve, česa je sposoben, dokler tega ne poskusi. Človekova sposobnost in moč temeljita na kombinaciji časa in potrpljenja. Dolgoročni uspeh je nujno povezan tudi z neuspehi, trajni uspeh pa lahko dosežemo le, če maksimalno izkoristimo vse možnosti, priložnosti in potenciale, ki so nam (v nekem trenutku) na voljo. Pa seveda, če se ne zadovoljimo z omejenimi cilji (omejitev je nebo!) in prevzamemo odgovornost za svoja dejanja – tudi tista, ki jih nismo uresničili. Tiranija strahu pred napakami in spodrsljaji je povezana s tiranijo brezhibnosti – biti prvi, najboljši in edini za vsako ceno – pa tudi s tiranijo priljubljenosti: hočem, da me imajo vsi radi, da me občudujejo in mi zavidajo, da mi priznavajo edinstvenost in nenadkriljivost, da me nosijo po rokah in mi odpirajo vrata do ugleda, moči in vpliva.

Tiranija storilnostne naravnanosti. Veliko delati, biti nenehno zaposlen in »razprodan«, početi več svari naenkrat ter z vsem svojim bitjem in žitjem okolici sporočati, kako dragocen je moj čas in koliko vsega moram še postoriti. Večni izgovor: »Nimam časa« so danes človeku brezkompromisno pripravljeni servirati že triletniki, ko sedijo ob kupu lego kock in mu ne morejo nakloniti niti pogleda. Še bolj odločno in vehementno pa te z njim rutinsko odslavljajo upokojenci, ki imajo vsak dan najmanj osem do devet ur več časa kot takrat, ko so še hodili v službo, pa so nenehno v pogonu.

Eno najbolj zahtevnih, univerzalnih vprašanj v zvezi s časom je, kako naj ga človek izkoristi oziroma kaj naj z njim počne. Odzivi malčkov, starejših in drugih prezaposlenih človeka spravljajo v zadrego in ga soočajo z večnim retoričnim vprašanjem: »Kam izgine 24 ur, ki jih imate vsak dan na voljo? Kdo vam jih je ukradel oziroma kdo vas je začaral, da vam nenehno primanjkuje časa? Kdo vam je naložil toliko dela, da ga ne morete opraviti?« V svoji storilnostni naravnanosti človek pogosto ne utegne opaziti tistih, ki (ne glede na to, ali veliko delajo in garajo – so nenehno prezaposleni in razpeti med neštetimi obveznostmi) veliko naredijo. Ne zna se vprašati, kako uspejo spoštovati svoje prioritete in opraviti oziroma urediti vse, kar je (nujno) potrebno. Mnogi med njimi, ki so dejansko prezaposleni, a jim je delo v veselje in ne v breme, najdejo celo čas za tiste, ki potrebujejo pomoč bolj kot oni sami in s svojimi dejanji dokazujejo, da se svet zato sploh ne sesuje, marveč postaja bolj trden, homogen in povezan.

Pod sofisticiranim pritiskom trga

Tiranija potrošništva. Pritiski trga na sodobnega človeka so vsak dan močnejši: bolj načrtni, sistematični, premišljeni, subtilni, dognani in dorečeni – sofisticirani. »Kupuj, zapravljaj in investiraj v nas in naše produkte, pa boš srečen,« nam trg sporoča prek ekranov, časopisov, plakatov, letakov, neposrednega oglaševanja in podobnih reklamnih kampanj. Razvpita krilatica z nove celine »kupuj do onemoglosti« se je bliskovito razširila na vse celine in danes mnogi svoje največje užitke povezujejo z ubogljivim romanjem v nakupovalna središča in neutrudnim raziskovanjem vsebin, ki jih trgovci v njih ponujajo na prenapolnjenih policah svojih prodajaln. In ker »nakupovalnega orgazma« pogosto ni mogoče doživeti prvič, prevejani tržniki sodobnemu človeku dopovedujejo, da mora svoje nakupovalne dejavnosti ponavljati čimbolj pogosto in zavzeto, dokler mu potrošništvo ne pride v meso in kri – dokler ne postane odvisen od nakupovanja in zapravljanja; dokler ni pripravljen slepo slediti njihovim nasvetom in naukom.

Svetovno prebivalstvo se danes deli na dve ključni kategoriji: na tiste, ki med oglasi odidejo izpred TV-zaslona oziroma ugasnejo radio/TV/računalnik ali preklopijo na drug program, in na one, ki uživajo ob oglasih, jih budno spremljajo in si skušajo čimbolj natančno zapomniti, kaj je novega na tržišču oziroma kaj vse morajo kupiti. Med slednjimi je tudi velik delež otrok in mladine, za katere sociologi in tržniki vedo, da pomembno vplivajo na nakupovalne navade odraslih, svojih vrstnikov in svojih najbližjih, zato je trg z njimi še posebej prijazen oziroma jim posveča obilo pozornosti. Vmesna kategorija preudarnih posameznikov, ki si pred tržnimi triki ne zatiska oči, marveč jih spremlja in obravnava cum grano salis, nima veliko pristašev, čeprav kriza praviloma vnese malce reda tudi na to področje.

Več lahko preberete na strani priloge Družine Slovenski čas.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.