Nastop otroške folklorne skupine na Slovenskem dnevu. foto: D. Valentinčič.
V svojem prejšnjem zapisu sem poskušal približati življenje beneških rojakov v Thunder Bayu. Od tam me je pot vodila tudi v druge slovenske skupnosti po Kanadi, najprej v Winnipeg, kasneje pa Toronto, Ottawo in Montreal.
Vožnja iz Thunder Baya na zahod, proti mestu Winnipeg v Manitobi prinaša približno osem ur večinoma ravne in samotne ceste, kjer popotnika ob poti pozdravljajo nešteta jezera in iglasti gozdovi, redko kje tudi obdelana zemlja in kakšna živa duša. Vzdolž celotne poti so le štiri bencinske črpalke, sicer pa je popotnik sam s seboj.
V Winnipegu naj bi živelo približno sto slovenskih družin, ki so organizirane tudi v svojo župnijo in društvo s folklorno skupino razdeljeno na tri starostne skupine (Zvonček, Rožmarin in Triglav). Še do pred nekaj leti so stalno imeli tudi slovenskega duhovnika, zdaj pa je tudi njih zadelo pomanjkanje duhovniških poklicev. Našli pa so zanimivo rešitev. Duhovnika iz Tajske, ki so ga naučili delno maševati tudi v slovenščini in si ga delijo z madžarsko župnijo. Kljub temu da zgodba o izgubi duhovnika seveda ne more biti vesela se človek ob poslušanju dela liturničnega besedila v slovenščini iz tajskih ust, ki mu nato sledi pretežni del v angleščini, vendarle počuti kar nekako simpatično.
Čeprav so prvi Slovenci sem prihajali že prej, je večina skupnosti odraz ekonomske migracije v 60. in 70. letih, večinoma gre za Primorce in Prekmurce in posledično je tudi jezik še precej živ. Ob nedeljskih mašah se zbere približno 100 ljudi, v slovenščini zelo ubrano prepeva okoli 15 članski zbor, ki ga sestavljajo večinoma mladi. Po maši si vsi farani radi vzemejo čas za medsebojnoi druženje. Čeprav tudi Winnipeg kot ostale odmaknjene skupnosti pestijo enake težave – stiki z drugimi slovenskimi društvi so zaradi oddaljenosti zelo omejeni, številni se zaradi služb selijo na druge konce Kanade, mladi se na študij odpravljajo v večje centre … se skupnost trudi ohranjati svojo vitalnost. Sobotne slovenske šole nimajo več, tudi ansamblov iz Slovenije ko gostujejo po Kanadi ne vabijo več medse, ker preprosto ni več dovolj ljudi. A ti ki so ostajajo povezani med sabo in se trudijo ohraniti identiteto. Lepo se je bilo tudi z mladimi pogovarjati v slovenščini, to je privilegij, ki ga ne doživiš v vsaki tukajšnji slovenski skupnosti.
Nastop pevskega zbora na Slovenskem dnevu, foto: D. Valentinčič.
Precej drugačne so dinamike slovenskih skupnosti v velemestih na vzhodu države. V Torontu delujeta dve slovenski župniji, še zelo živahna župnija Brezmadežne Marije s čudodelno svetinjo in manjša župnija Marije Pomagaj v centru mesta. V drugi se pri slovenski nedeljski maši zbere okoli 100 ljudi, v prvi pa pri vsaki od obeh maš (ena je v slovenščini, druga pa v angleščini) precej več. Pri župniji Brezmadežne Marije deluje tudi zelo poznana in aktivna folklorna skupina Kres, ki je pred nekaj leti gostovala tudi v Sloveniji. V primerjavi z ZDA slovensko skupnost v Kanadi zaznamujeta dve bistveni razliki. Prva je ta, da tukaj najštevilčnejši del migracije predstavljajo ekonomski migranti iz 60. in 70. let, manj je povojne politične migracije, predvojni izseljenci pa so se že povsem izgubili, sploh pa jih ni bilo veliko. Druga razlika pa je, da za razliko od ameriške politike asimilacije, kjer je sicer bilo dovoljeno ohraniti del izvorne kulture, a je bila uspešna vključitev v ameriško družbo pogojena z izgubo jezika, Kanada stavila na politiko multikulturalizma, kjer je bilo jezik nekoliko lažje ohraniti. Kljub temu asimilacija naravno napreduje in kot pogovorni jezik vse bolj prevladuje angleščina, a zdi se, da je ohranjanje slovenščine še vedno višje na lestvici vrednot kot je to v ZDA.
Pomemben socialni prostor druženja Slovencev tukaj so t.i. letovišča, to so posestva izven mest, ki so jih rojaki kupili, tam skupaj postavili družabni prostor in kapelico, vsak sam pa nato počitniško prikolico, kočo ali drugačno vikend bivališče, kjer preživljajo konce tedna. Dokaz, da je takšna oblika druženja zelo priljubljena je, da je le v provinci Ontario preko 10 takšnih letovišč. Začelo se je z enim skupnim, nato pa so vse bolj organizirali regionalne klube – belokranjsko, prekmursko, primorsko društvo Simon Gregorčič … Nekateri rojaki so do takšnega drobljenja zelo kritični, drugi pa pragmatično pravijo, da bi bilo eno letovišče za vse premajhno, poleg tega pa je »vsak najraje med svojimi ljudmi«. Čez poletje se tukaj zvrsti toliko dogodkov, predvsem »slovenskih dnevov« po letoviščih, da je povsem nemogoče biti pri vseh prisoten.
V drugačen svet pa popotnik pride, ko se pojavi v provinci Quebec. Francoski nacionalizem prodira iz vsake špranje in obiskovalec takoj izgubi simpatije do njihovih teženj po samostojnosti. Zanimiva je bila miselna primerjava s Škotsko, argumentacija in ozadnje istega končnega cilja sta diametralno nasprotna in ne čudi, da se Škoti ob njihovem referendumu niso razveselili obiska quebeške separatistične stranke, ampak so jih prosili naj se ne vtikajo v to. V Quebecu je vse utemeljeno na skrajnem zavračanju angleških soprebivalcev, odklonilnem odnosu do priseljencev in domnevni ekonomski škodljivosti biti del Kanade (čeprav statistike tega ne potrjujejo), tudi turist pogosto ne more dobiti informacij oz. pomoči v angleščini. Francoščino varujejo preko »jezikovne policije«, kjer so le franconski napisi dovoljeni (celo zaželeni), če pa se kje pojavi le angleški napis sledi kazen.
Ob takšni situaciji ne čudi, da tukajšnji Slovenci enotno zavračjo idejo o samostojnosti Quebeca, ob vrhuncu te kampanje se jih je veliko celo izselilo v druge dele Kanade. Kot priseljenci so tudi sami čutili drugorazrednost, tako je bilo na primer otroke prepovedano vpisati v francoske šole, ker so bile te rezervirane za francosko govoreče otroke, ampak so jih lahko vpisali le v angleške šole, nato pa je nenadoma prišlo do drugačne politike je postal vpis v francoske šole za vse otroke obvezen, da je družina lahko ostala v provinci. Danes v Montrealu živi še približno 300 slovenskih družin, ki se združuje v župniji sv. Vladimirja in z župnijo povezanim društvom.
