Študijski dnevi Draga praznujejo letos pol stoletja obstoja. Prav zato ima pogovor s predsednikom Društva slovenskih izobražencev, snovalcem Drage, Sergijem Pahorjem tokrat še poseben pomen, pa čeprav, kot je sam Pahor dejal na nedavni predstavitveni tiskovni konferenci, “smo se mitizacije našega debatnega foruma vedno otepali …”

Polstoletna zgodovina Drage predstavlja obdobje, ki zahteva razmislek predsednika Društva slovenskih izobražencev. No, predsednik, prosim.
Brez dvoma imamo organizatorji zadoščenje, da smo Drago pripeljali tako daleč. Kot se ljudje, ki so si študijske dneve zamislili in jih prvič organizirali, niso spraševali “do kdaj”?, enako velja tudi za skupino, ki je ta kulturni dogodek nadaljevala do danes. Enostavno, delali smo, kot bi bilo Dragi usojeno doživeti sto in več let. Tako smo prišli do pol poti in v tem duhu smo pripravili tudi jubilejno Drago, brez bahavih poudarkov o doseženi zaporedni številki 50. Že v preteklosti smo koga razočarali, ker smo se sistematično izogibali pompu, toda mi smo bili in smo še vedno prepričani, da je treba vrednost Drage iskati v svetu izmenjave idej in v sklopu razmišljanja, ki ga te ideje porajajo.

Naslov petkovega predavanja se preprosto glasi Zakaj Draga? Na njem se boste vi v sodelovanju z Andrejem Capudrom, Katico Cukjati in Tinetom Hribarjem vprašali, kaj je v preteklosti pomenila Draga. Razmišljali boste tudi o tem, ali so Študijski dnevi imeli kakšno zaslugo za demokratizacijo v Sloveniji in ali so prispevali h krepitvi kulture dialoga med Slovenci. Kakšno vlogo pripisujete Dragi danes, kakšno vlogo pa lahko odigra v prihodnje?
Ko se je slovenski narod otresel skoraj polstoletne diktature, dosegel samostojnost in ustanovil lastno državo, smo vsi pričakovali, da bodo Slovenci razvili vse svoje značilnosti in sposobnosti ter tako sprožili pravo družbeno prenovo, ki bi bila za zgled drugim. Danes ugotavljamo, da se to ni zgodilo. Morda smo preveč kovali v nebo tradicionalne značilnosti slovenskega človeka, ki smo jih odkrivali bolj iz literature kot iz resnih psiholoških in antropoloških spoznanj.
Gotovo smo pozabili, da smo končno vendarle ljudje, kot vsi ostali, ne slabši ne boljši od drugih, gotovo je tudi, da smo pozabili na tričetrtstoletno sobivanje z drugimi narodi na Balkanu, od koder smo prinesli bolj slabe kot dobre vzgibe. Prav tako smo gotovo pozabili na posledice več kot 40 let enosmerne ideološke in politične indoktrinacije, ki so jo zapečatile tudi nekatere nesporne, čeprav varljive, pridobitve realnega socializma, zaradi katerih mnogi še danes obžalujejo padec diktature. Vedno mi bodo ostale v spominu besede Franca Jeze, ki je dejal, da se bodo posledice komunizma poznale celih sto let. Poleg tega nas prekomerno obremenjuje preteklost, kar nam jemlje možnost, da bi lahko razmišljali o kokretnih vprašanjih jutrišnjega dne. Pred padcem berlinskega zidu je Draga skušala obdržati med Slovenci zavest o svobodi, slovenstvu, demokraciji in krščanstvu kot vrednotah, za katere si je treba prizadevati in jih varovati za nove čase, ko bodo dozorele spremembe. Čakali smo in dočakali, toda vrednote, ki smo jih čuvali, niso še prišle v skupno narodovo zavest. Od tod duhovna kriza, ki razdvaja narod. Zato bo Draga še naprej priložnost za skupno razmišljanje.

Lani ste k snovanju programskega koncepta Študijskih dni povabili tudi predstavnike mlajše generacije. Kako ocenjujete to izkušnjo?
Mladi so vrsto let samostojno oblikovali svojo Drago, ki je le malokdaj prodrla v vseslovenski prostor in je tudi redko dosegla pravo množičnost. Temu je bilo med drugim krivo pomanjkanje organizacijske kontinuitete in nekega trdnega vodstvenega jedra. Lani smo skupini mladih ponudili, da sami pripravijo uvodno dejanje Drage. Zelo dobro so razumeli, kaj si želimo, si izbrali zelo konkretno temo in jo speljali z uglednimi gosti. Letos smo naredili še korak naprej: mladim smo zaupali osrednji sobotni dogodek. Če sem prav razumel napoved, nam mislijo povedati, kakšno Drago si želijo in kako si jo sami zamišljajo. Osebno pričakujem, da bodo duhoviti, konstruktivni, a tudi kritični in da nam bodo pomagali bolje razumeti svet mladih, ki jih moramo pridobiti, da zagotovimo prihodnost Dragi.

Ta poskus se bo letos ponovil, saj bodo mladi oblikovali sobotni program, ki bo med drugim pokazal izjemen umetniški in intelektualni potencial mladih iz Tržaške, Goriške in Videmske. Ali bi vas lahko vprašali za mnenje glede mlajših sil in njihove vpetosti v našo narodno skupnost?
Razlike med generacijami in nerazumevanja med “starimi” in “mladimi” so vedno obstajali, težave, ki so od tega izvirale, je maskirala avtoriteta, kar pomeni, da so se mladi morali nujno prilagajati in da so morali skrivati svojo “revolucionarnost” ter celo svojo željo po spremembah. Zadeve so se zelo počasi spreminjale, toda danes je družba vendarle bolj pozorna na potrebe in pričakovanja mladih generacij. To velja na splošno, v manjšinskem okolju pa imamo še dodatne probleme: danes že celo narodna identiteta ni več avtomatično zagotovljena, kot je veljalo za prve povojne generacije. Manjšinske organizacije, ki jim je slovenstvo podlaga, so spregledale družbene spremembe, ki vodijo mlade v svet zaradi študijskih ali delovnih potreb. Podobno velja tudi na drugih področjih. Danes tudi verska pripadnost ni sama od sebe, Cerkev ni bila pripravljena na tovrstno krizo in še vedno zamuja. Upajmo, da bo papež Frančišek v prihodnje posegel tudi na to področje in bo prinesel kaj novega tudi glede formiranja novih kristjanov.

O medspolnih razmerjih med moškim in žensko, o katerih je danes še kako govor, bo letos spregovorila Alenka Rebula. Kakšen odnos je Draga v polstoletnem obdobju imela do te tematike, do tega “medsebojnega odkrivanja”, kot piše v biltenu letošnjih Študijskih dni? Kako gledate vi na to vprašanje zlasti danes, ko t. i. tradicionalna podoba družine izgublja pomen ravno zaradi predrugačenega pogleda v zvezi z istospolnimi zvezami?
Istospolne zveze niso in ne bodo vzrok za krizo družine, pa naj država te zveze uzakoni ali ne. Usoda družine in ljudi v njih je od nekdaj bila podvržena kvaliteti odnosov njenih članov oziroma nosilnih partnerjev. V preteklosti se niso podirale s tako lahkoto kot danes, ker je eden od partnerjev, po večini so to bile ženske, bolj ali manj zavestno tiho prenašal tegobe, težave in nerazumevanja, dostikrat tudi nasilje, ter tako (v imenu neke “težke” tradicije) reševal družino. Še danes mnogi mislijo, da je to bilo dobro, ker so negativne posledice take “tradicionalne” družine ostale skrite družbi in so si vsi lahko umili roke. Danes je drugače. Kriza družine je navrgla veliko problemov moralne in materialne narave, ki jih mora družba konkretno reševati (na sodni, socialnovarstveni, psihološki, vzgojni ravni). Tudi Cerkev si ne zakriva več problemov in papež Frančišek prinaša velike novosti. Vsi pričakujejo, kaj bo prišlo novega na oktobrski sinodi o družini.

Edi Kovač, ki ste mu zaupali sklepno nedeljsko predavanje, bo poglobljeno razčlenil slovensko bit, vpeto v današnji svet, v sedanjo globalizirano civilizacijo. Kakšna prihodnost se po vašem mnenju piše matični domovini in t. i. trem Slovenijam po svetu?
Stanje v Sloveniji seveda ni zavidljivo, daleč je od tiste slike, ki se je napovedovala po osamosvojitvi. Ustanovitev države ni bilo preprosto dejanje, a je le uspela. Problemi so nastali kasneje in jih je danes še veliko preveč tako na finančno-gospodarskem področju kot na socialno-zdravstvenem, škriplje tudi, kar zadeva delovanje države, vključno s hudimi diplomatskimi zapleti s Hrvaško. Toda, kar najbolj vznemirja, sta notranja sprtost in delitev, ki izvirata od nasprotujočih pogledov na dogajanje med drugo svetovno vojno in po njej. Politične stranke niso pripravljene prispevati k dialoškemu razčiščevanju tega vprašanja, ker je na tehtnici predvsem pridobitev soglasja volivcev, za katero se, naravno, potegujeta oba tabora. Nekdanje pomladne stranke zaman naskakujejo volilni uspeh, ki bi prinesel trdno večino v parlamentu, levica pa, ki sicer ni nikoli pristala na “faliment” realsocialističnega sistema (nihče izmed ideologov ali aktivnih politikov ni nikoli priznal, da ga je komunistična partija zavozila na vsej črti) in se je razbila v več strank z varljivimi nazivi, ki zavajajo volivce. Toda levica ohranja zavidljivo enotnost, ko gre za kontrolo medijev, in tako lahko še naprej vodi volivce na konopcu od volitev do volitev. Finančno-gospodarsko krizo rešuje Slovenija z zadolževanjem, kar bo delalo preglavice prihodnjim vladam in davkoplačevalcem. Toda ni vse tako grdo, kot se zdi na prvi pogled. Zaznavni so prvi znaki gospodarske rasti, predsednik republike Borut Pahor je že nekajkrat govoril o potrebi narodne sprave. Nekaj se premika!
Manj spodbudni so pogledi na skupnosti Slovencev zunaj matičnega prostora. Manjšinci v vseh državah, ki mejijo na Slovenijo, številčno kopnimo in se nevarno bližamo kritični točki, od katere ni več vrnitve. Tudi z občutkom narodne pripadnosti se zadeve spreminjajo, kar bi zaslužilo poglobitev. Za zdaj nas rešujejo kulturna, prosvetna in športna društva, skratka naša organiziranost (s proslulimi dvojniki vred, saj pospešujejo tekmovalnost). Tako hitro nas sicer ne bo pobralo, toda bojim se, da strmina vodi samo navzdol.
Za zdomstvo velja podobno: kjer je organizacija, tam Slovenci vzdržijo. Zgledni so Slovenci v Argentini, ki prav letos praznujejo 60 let obstoja in delovanja edinstvene Kulturne akcije, ki bo na letošji Dragi dobila Peterlinovo nagrado.

Na Dragi bo letos predstavil svojo knjigo z naslovom Karla Igor Omerza. To ime je šifra, s katerim je Udba, tajna služba jugoslovanskega režima, poimenovala Drago. Publicist v delu raziskuje način, s katerim je tajna služba jugoslovanskega režima v prvih 25 letih obravnavala Študijske dni. Kako doživljate to knjigo vi, ki ste “sestavni del” Drage že toliko let?
Ko sem bral Omerzovo zelo dobro dokumentirano Študijo, sem v nekem smislu podoživljal preteklost in se na novo spominjal dogajanja na Dragi in ob njej. To je pravzaprav neke vrste zgodovina naših Študijskih dni in prav žal mi je, da se je vse skupaj končalo s padcem berlinskega zidu. Zabaval sem se s šiframi in z neinformiranostjo oziroma neznanjem nekaterih poročevalcev. Obenem sem se čudil, da so bili slovenski režimski ljudje tako zainteresirani za zborovanje, ki je bilo sicer izraz neke opozicije, a se ni nikoli spustilo na raven konkretnih akcij zoper oblasti v Jugoslaviji.

In še vaš komentar na lepo misel p. Pedra Opeke, ki bo letos spremljala Študijske dni: “Resnica, izrečena z ljubeznijo, nikdar ne rani. Je pot, ki vodi k spremembi in napredku”.
Pedro Opeka je odlični predstavnik slovenske aktivne in zaslužne prisotnosti v svetu, kateremu je namenil svojo misel, toda zdi se, kot bi jo zapisal nalašč za Slovence. Upam, da bo Draga pripomogla k njeni odmevnosti.

V sodelovanju med tednikom Novi glas in Časnikom objavljamo prispevek ekipe ustvarjalcev tega medija Slovencev v Italiji.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.