Še nikoli nisem bil po objavi kakšne fotografije na Časnik.si bolj presenečen nad odzivom komentatorjev kot zadnjič, ko sem objavil fotografijo(zame) pretirano lepo zloženih drv v manjšem kraju blizu Ljubljane. Zapisal sem, da je mož, odgovoren za pretirano lepo razžagana in pretirano lepo zložena drva s svojim malim cirkularčkom “cvilil” celo nedeljo ter nam in sosedom “paral” živce.
Naj opišem še malo bolj podrobno. Sam sem se za dobro minuto ustavil pri možakarju in opazoval njegovo žaganje. Vsako poleno je z neverjetno vztrajnostjo obračal v roki – medtem je cirkular seveda delal – in ga vsaj kakih petkrat obrezal. Tako, da je poleno popolnoma “pasalo” v skladovnico. Kot, da mož postavlja domačo “forma vivo” in ne samo zlaga drva za v peč. Cirkular je vsakič, ko je mož odžagal kakšen zanj estetsko nepotreben delček, predirljivo zacvilil. Meni so se preprosto zasmilili ljudje, ki živijo v tem kraju, ki jih možakar pretirano obremenjuje s hrupom. V nedeljo. Še posebej so se mi zasmilili bližnji, ki morajo vsakodnevno prenašati možakarjeve perfekcionizme. Odziv ljudi v komentarjih je bil različen, a še največ ljudi je podpiralo možakarjevo skrb za lepoto in njegovo delavnost.
Pretirano natančno?
Težko reči, priznam. Sploh kar tako na splošno. A verjetno se strinjamo, da se da v vsaki dejavnost pretiravati. Sam sem dolga leta delal v okolju analitskega laboratorija v velikem farmacevtskem podjetju, kjer je natančnost pri delu seveda zelo pomembna. Okolje tako kar vabi, da ljudje postanejo pretirano natančni. Tako, da se recimo pri rezultatu, ki ti ga poda analitski inštrument – recimo, da ti “vrže ven” 0,16045784563712 % za kakšen razkrojni produkt zdravilne učinkovine – nekateri nikakor ne morejo odločiti koliko decimalk je dovolj. Vsake decimalke je škoda, četudi vemo, da imajo stroji omejeno natančnost in da decimalke zelo hitro izgubijo smisel. Pri delu v laboratoriju sem opazil, da nekatere način dela “posrka” v tako natančnost, da “nikamor ne pridejo”, da recimo analiza, ki se jo normalno izvaja tri ure, pri njih traja 9 ur. Analiza je seveda narejena perfektno, a zanjo se je porabilo 6 ur preveč časa. In kolegici, ki je na tak način delala, nikakor ni bilo mogoče dopovedati, da pretirava. Mnogi so jo imeli za odlično delavko.
Poznam moža, ki je vedno želel imeti skrbno pospravljeno dvorišče. Hvalevredno, ker vidimo vse preveč zanemarjenosti okoli hiš. Primer: Mož je dvorišče lepo pospravil, vse do zadnjih najmanjših, skoraj bi rekel, mikro smeti. Po dolgotrajnem ukvarjanju z dvoriščem, se je zadovoljno ozrl nazaj na opravljeno, pa je veter že prinesel nekaj listov s sosedovega drevesa. Mož je urno skočil na noge in odpravil še to pomanjkljivost.
Tretji primer, je primer mlade žene, ki je želela imeti skrbno “spedenane” otroke in moža. Tako je, poleg drugih podrobnosti, izjemno skrbno likala cunje. Tako skrbno, da je porabila cele večere, da je lahko do zadnjih gubic zgladila prav vse. Ja, prav vse gube je zgladila in bila ponosna na svojo pedantnost. A stalno je jamrala, da nima nobenega časa zase. Kot vem, sedaj tudi moža nima več …
Slovenci cenimo delavnost
Zdi se, da sem s fotografijo lepo zloženih drv, ki je meni simbolizirala nekaj pretiranega, pravzaprav dregnil v kak slovenski žulj. Slovenci pač cenimo, da se dela, da se veliklo dela, pa četudi “se dela samo, da se dela”. Še več, da ljudje vidijo, da se dela.
Zdi se mi, da je med nami zelo cenjeno, da se delo kar se da dobro – pa čeprav pretirano dobro – opravi. Da je za nas pomembnejši videz – recimo okolice hiše – v primejavi s kakovostjo medsebojnih odnosov, kar je dosti manj opazno. Redki so namreč potrdili, da so sosedje reveži, ki morajo cele dneve poslušati “cviljenje” stroja in da so posebej “bogi” možakarjevi bližnji, ki morajo prenašati take in podobne perfekcionizme.
Iskati mejo
Sam menim, da je pri vsaki stvari, pri vsaki dejavnosti treba iskati mejo med “dovolj in preveč”. No, najprej – se mi zdi – je treba priznati, da taka meja sploh obstaja. Da je kdaj mogoče tudi preveč natančnosti, ko s svojim perfekcionizmom pretirano “težim” sebi in okolici, ko delo zame nikoli ni dovolj dobro opravljeno in ga ne morem in ne morem dokončati, ko mi taka pretirana natančnost že onemogoča ukvarjanje z bistvenim.
Meni je naravnanost na “iskanje meje med dovolj in preveč” pomagala prav prejšnji teden, ko sem na vrtu moral popraviti betonske plošče, ki jih je lipa s svojimi koreninami dvignila in je bilo vse vegasto. Čez nekaj časa sem ugotovil, da me motijo vedno manjše nepravilnosti v izravnavanju plošč. Sčasoma me je motil že vsak milimeter. Pa sem se spomnil na moža s cirkularjem in se ustavil … Hvala Bogu!
Še tole: Pri pisanju tega članka sem odguglal “pretirana natančnost” in ven mi je vrglo med drugim tudi “obsesivno kompulzivna osebnostna motnja“ na kar so namigovali že nekateri komentatorji.
Foto: Aleš Čerin
