Pogosto mislim na pretresljivo zgodbo gospe, ki je šele v svojih zrelih letih izvedela, da je bil njen oče eden izmed eksekutorjev v Kočevskem rogu. Šele zdaj je razumela, zakaj je bil ta oče »vse kaj drugega kot človek«, kot je rekla. Srečali sva se in pripovedovala je podrobnosti o neizmernem trpljenju, ko je bila vsa družina v pasti podivjanega in zapitega moža in očeta. A kot da to še ni dovolj hudo, ima gospa občutke krivde zaradi njega. Zdaj je posvojila tri brate iz njej znane družine, od katerih sta bila dva ubita prav v Kočevskem rogu. Pravi, da ji v molitvi zanje odleže.
Gospa, ki se je v pismu podpisala kot »nekdanja teharska zapornica«, je posvojila mlado dekle, s katero sta bili skupaj na Teharjah, v sobi barake številka 4. To dekle je imelo fanta, ki mu je na poti iz Slovenj Gradca uspelo pobegniti, presrečna je bila zanj. Njo pa so neko noč skupaj z domobranci odpeljali v jamo. »Še bi lahko pisala o grozovitem trpljenju naših ljudi,« piše gospa.
Ganljivi so odzivi tistih, ki so postali varuhi spomina na otroke. Med njimi je tudi gospa Lenka Tevš: »Računalnik mi ga je izbral. Najprej mi ime samo ni nič povedalo, ko pa sem še malo raziskovala, sem ugotovila, da je to pravzaprav osemletni otrok. Ta ugotovitev me je pretresla v dno duše. Le kaj je ubogi, nedolžni fantek storil hudega, da je moral umreti? Kako sta trpela njegova starša ob njegovi žalostni smrti? Kaj se je dogajalo v glavi tistega, ki je storil to grozodejstvo, sploh če se spomnim, da je fantek umrl že po uradnem koncu vojne? To me je kot mamico treh majhnih otrok zelo pretreslo. Vsak dan se v molitvi spomnim njega in njegovih staršev.«
Mnogi sporočajo, da jim je Vseposvojitev obudila zanimanje za že pozabljene svojce, kaj vse so pri raziskovanju odkrili in kako jih to navdaja z lepimi občutji. Ljudje prihajajo tudi z nerešenimi ugankami, denimo s fotografijami nepoznanih oseb iz babičinega albuma. Zdaj čakamo, če se najde kdo, ki bi o njih kaj vedel. Druga gospa želi, da se spominjamo tudi sedemnajstletnega fanta, ki mu ne ve imena, ubit pa je bil blizu njihove hiše. »Z mamo sem stala zunaj in slišala strele, ki me spremljajo še danes. Spomnim se, da je mama jokala in da smo molili.« Marsikdo je tudi razočaran, če ne najde svojcev na seznamu žrtev ali če so podatki o njih pomanjkljivi.
Veliko jih piše, kako varovance vpletajo v svoj intimni svet. Posvojeni je umrl na isti datum, kot se je rodila varuhinja spomina … Posvojeni je bil prav tako na ruski fronti kot varuhov oče, le da se je oče vrnil … Posvojena mlada partizanka je živela v isti hiši kot kasneje varuhinja, ki je znala na pamet celo pesmico o njej …
Nekaj je tudi odzivov, da so najbrž posvojili nekoga, ki »se je umazal«, a sklep gre vedno v smer, da »takšni potrebujejo le še več pozornosti in molitve«. Pater Špelič pravi, da je poslanstvo varuha spomina v tem, da prekine krog maščevalnosti med žrtvijo in rabljem in ju poveže v ljubezni. Tako nastajajo tako imenovane spominske trojke.
Intervju z Romano Bider lahko v celoti preberete v tiskani izdaji Reporterja.
