Pred dobrim letom sem na Časniku pisala o novih pogojih za pridobitev študentske Zoisove štipendije, v kateri od dijakov (!) zahtevajo najmanj dva strokovna članka oziroma zlato priznanje na tekmovanjih na državnem nivoju (ki so tudi selektivno ovrednotena, niti mednarodna tekmovanja naj ne bi štela), ter kako so bili dijaki pripravljeni hoditi na vsa tekmovanja ne zaradi znanja, temveč zgolj zaradi štipendije. Kot sem v prispevku omenila, se sama tej noriji nisem želela pridružiti in tako nisem obdržala štipendije.

Težave pri iskanju študentskega dela

V upanju, da bi lahko kljub temu prišla do neke svoje »žepnine«, ki bi si jo zaslužila z lastnim trudom in ne v obliki rojstnodnevnih daril, sem poleti preko študentskega servisa dobila kratkotrajno delo, jeseni pa sem začela iskati kaj trajnejšega, kjer bi lahko delala več mesecev ali celo čez šolsko leto. Rezultat do sedaj ni bil ravno spodbuden: od 47 prošenj mi jih je odgovorilo 21, 5 pa me je povabilo na razgovor, toda vsi so me zavrnili zaradi pomanjkanja izkušenj, le na eno prošnjo so mi odgovorili, da imajo že vsa mesta zasedena, a da jim je bil moj življenjepis zanimiv. Eni so mi celo odobrili enodnevno uvajanje, na katerem bi morala že vse obvladati, čeprav sem na razgovoru poudarila, da na tem področju nimam izkušenj.

Nenavadni (nemogoči?) oglasi

Med iskanjem oglasov preko študentskega servisa sem naletela tudi na nekaj objav, za katere nisem vedela, kakšen naj bi bil moj odziv, ne na delodajalca in ne na študentski servis, ki bi moral takšne objave preprosto blokirati (zakaj si le drugače vzamejo odstotek od vsakega zaslužka?). Eden se je glasil, da iščejo absolventa arabščine za poučevanje arabskega jezika. Razumela bi že, da kakšen študira arabščino, toda pri nas tega programa ni, tako da tudi absolventa za to usmeritev ne moreš imeti (pa tudi postavka ni bila tako mamljiva, da bi zvabila koga iz tujine)! Drugi, ki mi je vzbudil pozornost, je bil oglas s pogojem starost nad 26 let. Sicer se že dve leti lahko dela preko študentskega servisa preko te starosti, a omenjen oglas ni imel kakšnih večjih nadaljnjih zaposlitvenih možnosti, tudi ni zahteval izkušenj določene usmeritve.

Tudi ostale zahteve po starosti imam občutek, da se višajo. Ko sem še kot dijakinja še mladoletna iskala kakšno poletno delo, sem vzdihovala nad pogojem polnoletnosti. Zdaj, ko sem to prelomnico preskočila, pa je pogoj tako nizke starosti kar v manjšini, pogosteje je nad 21, 22 let. Že razumem, da delodajalci verjetno želijo odgovornejšo in bolj zrelo osebo, toda človek je lahko že dovolj odgovoren pri 18 letih in še popolnoma nezrel pri 30 letih.

Študent kot multipraktik

Osupnejo me tudi zahteve, ki jih pogosto zahtevajo za ne ravno spodbudno plačilo. Še pred letošnjim februarjem sem naletela na oglas, kjer so zahtevali tipkanje izpiskov (zdravniških kartotek) iz diktafona za dobra dva evra na uro. Kolikor se tipkanje sliši prijetno opravilo, se pri zdravniških izpiskih ni dobro motiti, odgovornost posameznika pa tudi nekaj šteje. In tak oglas ni bil edini. Statistika pravi, da se je od februarja, ko je postala obvezna tarifa minimalno 3,80€, zmanjšalo število študentskih del za 20 %. Glede na to, da bi delodajalca redno zaposleni stal po tej reformi vseeno dvakrat več, a si vseeno zdaj niti študenta/dijaka ne more privoščiti, bi po mojem mnenju sploh ne smel imenovati delodajalec. Seveda, če si pa »minimum« lahko privošči, pa mora študent biti multipraktik – me kar mine, ko berem, da moraš imeti več let izkušenj, kot pa si na svetu. Malo pretiravam, ampak tak vtis dobim, ko vsak dan pregledujem oglase. Če pa izkušnje niso navedene oz. niso pogoj, pa te kljub temu zavrnejo na podlagi tvojih ne-izkušenj.

Izkušnje, kje ste?

Zanima me, kje izkušnje (seveda za delodajalca tiste prave) dobiti? Poskušam se izobraževati kolikor se le da, se izražati preko različnih medijev, pomagati pri projektih. Očitno to ne pomaga kaj dosti, izkušnje mi za študentsko delo še vedno manjkajo. Mislila sem, da je študentsko delo priložnost, da izkušnje pridobiš, ne pa, da moraš biti prej že na dveh področjih redno zaposlen, da si potem dovolj utrjen in izkušen za delo preko študentskega servisa. Po drugi strani pa slišiš, kako starši ali sorodniki »zrihtajo« poletno delo svojim otrokom. Kdo je potem bolj izkušen, tisti, ki napiše deset motivacijskih pisem in hodi na razgovore ali tisti, ki mu poletno »delo« pade z neba?

K sreči zdaj še živim doma, starši me podpirajo v študiju in mi zato ni treba skrbeti za finančni priliv. Me pa skrbi, kako bo čez štiri, pet let, ko naj bi diplomirala in bi morala začeti skrbeti zase. Morda pretiravam, toda zdi se mi, da za redno zaposlenega delodajalec potrebuje še bolj izkušenega in zanesljivega človeka kot pa honorarno zaposlenega študenta, ki ga lahko kadarkoli odsloviš.

Študij kot hobi

Zanimiv mi je tudi pojav, ki ga opažam pri oglasih, da povsod iščejo absolvente, študente z veliko časa, za delo po pet dni na teden (naletela sem celo na pojav 3-4 dni na teden po 6-13 ur na dan) in se sprašujem, če to sploh spada pod študentsko delo? Saj ne rečem, kot absolvent imaš verjetno več časa, toda ne študiraš zato, da bi užival v absolventskem stažu. Ali pač? Kaj je cilj študentskega dela, delo ob študiju ali študij za hobi v prostem času med delom? Čas študija je, vsaj po mojem mnenju, čas raziskovanja, učenja, ter tudi nabiranja izkušenj, in to ne samo preko študentskega dela. Sama zase vem, da z mojo usmeritvijo ne bi mogla delati po pet dni na teden kot (skoraj) redno zaposlena, vsaj z odnosom, ki ga imam do študija, saj me ta zanima. Če me poglobljen, »nepraktični« študij ne bi zanimal, bi se že po osnovni šoli usmerila v srednješolsko izobrazbo (proti kateri sicer nimam nič proti) in bi zdaj že lahko služila svoj kruh, kot redno zaposlena ali pa tudi ne, kakor hočete.

Morda boste rekli, da se zgolj izkašljujem. Toda to se ne tiče samo moje malenkosti. V pogovoru s sošolci ugotavljam, da imamo kar podobne težave pri iskanju študentskega dela. Nekateri so imeli srečo in so tudi delavni in delajo, drugim je uspelo ohraniti štipendijo, drugim pa manjkajo izkušnje ali čas. Toda zdi se mi, da je to vseeno težava celotne generacije. Ne vem, ali so podobne težave obstajale že prej, toda že samo odraz nemogočih izkušenj, ki se potem odražajo v iskanju redne zaposlitve, so vredne premisleka.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.