Nekatera imena so očitno dobro znana, denimo Slavko Avsenik, France Prešeren, Ivan Cankar, Jožef Stefan, Jakobus Gallus ali Janez Valvazor. Potem so tudi vsi športni heroji kot Bojan Križaj, Anže Kopitar, Jolanda Čeplak in glasbenica Irena Grafenauer in slovenski vodni inženir Miloš Krofta.
Posebej bi se morali spominjati Leona Štuklja, prejemnika treh zlatih olimpijskih medalj. Po komunističnem prevzemu oblasti je bil kot športni heroj skoraj pozabljen, ker se je zdel kot sodnik iz prve Jugoslavije “nezanesljiv” v komunističnem smislu. Toda naposled je bil spet v celoti odkrit in rehabilitiran po vrnitvi demokracije, srečal je celo ameriškega predsednika Billa Clintona. Upoštevaje ogromno število “sovražnikov”, ki so jih komunisti našli in umorili, je imel Štukelj še srečo, da je izgubil le sodniško službo in bil zaprt kratek čas.
Vseeno pa obstajajo določene občudovanja vredne osebnosti, ki so Slovencem skorajda neznane. Leta 1942, kmalu po fašistični okupaciji Jugoslavije, je izšla celo knjiga o njih. Očitno so jo pripravljali že prej in sile osi še niso začele s popolno cenzuro. Fascinantna pa je knjiga zato, ker vsebuje nekaj imen, ki so (bila) znana in nekaj, ki so bila komajda poznana. Večina Slovencev bo že kdaj slišala za slavnega matematika Jurija Vego, ki je v knjigi, ampak kdo je pa že slišal za doktorja Ogljarja, poznanega tudi kot Dr. Carbonarius?
Dr. Gregorij Ogljar se je rodil v Naklem leta 1651 in po študiju medicine v Rimu je le kratek čas delal v Sloveniji, potem pa so ga poslali v Rusijo, kjer je naposled postal osebni zdravnik carja Petra Velikega.
Potem je tu dr. Blaž Kumerdej, rojen 1738 na Bledu, ki ga je cesarica Marija Terezija poslala v Slovenijo, da bi izboljšal šolski sistem. Iz slovenskega zornega kota je Kumerdej pomemeben tudi zato, ker je predlagal, da bi se v šolah poučevalo v slovenskem jeziku.
Tu sta tudi slikarja Leopold Lajer (1752) iz Kranja, avtor slavne slike Marija Pomagaj na Brezjah, ter Matevž Langus iz Kamne Gorice.
In tako bi še lahko naštevali.
General Maister je dobro poznan po svojih vojaških dosežkih ob koncu I. svetovne vojne, pred kratkim smo slišali tudi za aktivnega ameriškega generala Franka Gorenca, ki je rojen v Ljubljani, in njegovega brata Stanleya, ki je prav tako ameriški general. Ostali so skoraj pozabljeni.
Dva zelo pomembna, a med splošno populacijo komaj znana – nekateri pravijo, da celo dva največja – mornarja avstro-ogrske mornarice sta admirala Wilhelm Tegetthoff in Anton Haus. Prvi je slaven po svoji zmagi nad mnogo močnejšimi Italijani v bitki pri Visu, zanimimivo pa je, da je Tegetthoff uporabil enako taktiko, ki je zmago prinesla admiralskemu lordu Nelsonu v bitki pri Trafalgarju. Čeprav avstrijsko-nemških korenin je bil Tegetthoff rojen Mariborčan.
Anton Haus pa je bil zadnji veliki admiral Avstro-Ogrske, ki so ga imenovali na ta položaj. Rojen je bil leta 1851 v Tolminu v slovensko govoreči družini, napravil pa je izjemno kariero.
Ne moremo mimo Fridrika Barage in Alojza / Luisa Adamiča, ki sta znana v nekaterih krogih.
Vsi vemo, zakaj so eni znani, drugi pa skorajda pozabljeni. Najprej je bila tu politika nove Jugoslavije, ki je avstrijske heroje pošiljala v zgodovinske knjige, čeprav so bili ti tako znameniti možje kot general in kasnejši feldmaršal Svetozar Borojević von Bojna, Hrvat srbskega porekla. Drug primer brisanja zgodovine je odstranitev spomenika feldmaršala Radetzkyja s Kongresnega trga v Ljubljani.
Več lahko preberete na Portal plus.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
