Pravzaprav vsako poletje, v zatišju počitnic in dopustov, ko si večinoma želimo le miru in oddiha, izbruhne kaka afera. Čas kislih kumaric, kot temu času pravimo v žargonu, so včasih začinili s kako škofovsko pridigo ob 15. avgustu. Letos nam ni bilo treba čakati tako dolgo, kajti poletje nam je prineslo prvovrstno meddržavno, diplomatsko afero, povezano z arbitražnim sporazumom in prisluškovanjem. Afera bo imela nedvomno spet dolgosežne posledice za meddržavne in dobrososedske odnose.
Običajni slovenski in hrvaški državljani smo se v zadnjih dveh letih, od hrvaškega vstopa v Evropsko Unijo in začetka arbitražnega sporazuma za določitev meje, bolj ali manj umirili. Problem smo preložili v mednarodne sodniške kroge in na podlagi podanih argumentov čakali na razsodbo. Ko smo se odpravljali na dopust ni bila prva tema vprašanje meje v Piranskem zalivu, tudi na različnih spletnih forumih ni bilo toliko nestrpnosti. Ampak mir je bil očitno le navidezen. Politika (tako njihova kot naša), ki ji očitno ustreza, da so meddržavni odnosi vedno nekoliko napeti, je poskrbela, da se mejna zgodba vrača na začetek.
Mnogi pravniki sicer dvomijo o tem, ali se vprašanje določitve meje res lahko vrne na začetek. Odstop od meddržavne pogodbe pred mednarodnim sodnim tribunalom, namreč ni nekaj običajnega. Poleg tega bi morali najprej počakati na razsodbo sodišča in potem pod vprašaj postaviti njene ugotovitve. Pravnoformalno so prisluškovalni prisluhi na ozemlju sosedne države nelegalni, še posebej, če jih najprej objavijo časopisi, in ne morejo biti upoštevani kot sredstvo, ki bi lahko vplivalo na razsodbo. Lahko pa dodobra razburijo javnost in natanko to se je tudi zgodilo. Ustvaril se je vtis, da se je hrvaška stran odločila od sporazuma odstopiti zato, ker se zgodba ne odvija povsem njej v prid. Zato so tudi šli z inkriminiranim posnetkom v javnost preko medijev, čeprav vsi vemo, da so posnetki nastali s pomočjo tajnih služb. Če nič drugega so s tem razkrili gnili amaterizem naše diplomacije, ki so ji očitno varnostni protokoli španska vas. V času pametnih telefonov, Wikileaksa, curljanja informacij iz različnih državnih inštitucij, mora biti tudi povprečnemu uslužbencu gospodarske družbe, kot je denimo Mercator, jasno, da mu lahko prisluškujejo. Ker so v ozadju ekonomski interesi. Tudi sam se zavedam, da nam novinarjem lahko sledijo in preverjajo kaj pišemo in s kom si izmenjujemo informacije. Iz navedenega res čudi naivnost nekaterih državnih, še posebej diplomatskih uslužbencev, ki se kličejo kar na domače telefone in razpravljajo o državnih skrivnostih. Lekcija je še toliko bolj boleča, ker je vložek velik.
Pred leti sem zapisal, da bi se morali sami že na začetku samostojne poti potruditi, da bi v naši medsosedski zgodbi našli rešitev, v kateri bi bili zmagovalci oboji. Zmagovalci pa smo lahko le, če vsak malo popusti. Če ne, smo vsi na slabšem. Rešitev o kateri sta se pogovarjala zdaj že odstopljena Sekolec in Drenikova, sicer za Slovenijo ni najboljša. Ni taka kot je bilo stanje na terenu 25. junija 1991, zato se je težko strinjati s tezo, da se tehtnica bolj nagiba na slovensko kot hrvaško stran. Kljub temu je Hrvate očitno zmotila bolj, naši diplomati pa pregovorno nekaterih stvari ne znajo držati za zobmi. To prakso je sicer že pred časom uvedel večni minister Erjavec, ki je za neko lokalno televizijo povedal preveč in si zato iz Zagreba prislužil pritožbo, iz Haaga pa opozorilo.
Pot dogovora o poteku meje med državama bo torej še dolga. Kot pravimo, da je v ljubezni vse dovoljeno, je očitno še več dovoljeno v politiki. Kajti vprašanje meje in dogovora o njej bo na koncu politično. Karkoli bodo že sklenili sodniki, pravniki, zgodovinarji in še kdo, bo morala potrditi politika. Parlamenta obeh držav bosta tak ali drugačen sporazum morala sprejeti ali zavrniti. Do takrat bo tema meje lahko dobrodošla predvolilna tema tako pri nas kot na Hrvaškem. Volitve pa so, kot vemo vsake štiri leta, včasih celo prej. In če premier neke države presodi, da mu ugled pri volivcih drastično upada, bo temo meje lahko izkoristil še pogosteje.
Tisto kar pri vsem skupaj najbolj zaskrbljuje pa je, da smo žrtve politike in njenih nedogovorov vedno mali ljudje. Tisti, ki prečkamo mejo, sedimo na dopustu v gostilni na kavi, z domačini na oni strani klepetamo o teži življenja. Dokler v sogovorniku vidimo zgolj človeka s podobnimi problemi in uspehi, kot jih imamo sami, je to ena zgodba, ko pa v njemu vidimo sovražnika, ki se je polakomnil našega ozemlja, potem nismo več daleč od prepira ali celo pretepa.
Napenjanje mišic na očeh javnosti je torej jalovo in ne more prinesti rešitve. Ko bodo politiki na tej in oni strani meje to spoznali, bomo naredili prvi korak na poti k zbližanju stališč. K temu nas konec koncev oboje zavezuje tudi članstvo v Evropski uniji in drugih mednarodnih organizacijah.
