Želji, da bi bil zvest načelom in zadanim ciljem, da bi v polnosti izpolnjeval Božjo voljo, sta v meni vedno bolj prisotni, hkrati pa me realnost vedno bolj pritiska k tlom, kjer se moram soočiti s spoznanjem, da me bodo notranji boji spremljali, dokler bom živ.

Tako moj »idealizem« velikokrat pade na izpitu, ko se soočim s svojo nemočjo in s svojo slabotnostjo, ko že mislim, da sem kaj dosegel, pa mi »zmanjka tal pod nogami« in se znajdem v globoki luknji razočaranja ves »popraskan« od svoje slabotnosti, in medtem ko si ližem rane, vpijem s Petrom: »Gospod, reši me!« (Mt 14,30)
In me reši. Pošlje mi Jacquesa Philippe-a, po katerem mi pove: »Nujni pogoj za notranji mir je to, kar imenujemo dobrohotnost!« (Išči mir in mu sledi, Založba Emanuel, str. 23) Potem mi govori o »trajni naravnanosti« človeka, ki se je odločil, da bo bolj kot vse ljubil Boga in bo iskreno želel vselej dajati prednost Božji volji pred svojo …

In prav ta misel je bila in je zame osvobajajoča in odrešilna. Bog dobro ve, da nisem in ne morem biti popoln (vsaj na tej strani večnosti ne). Bog pozna moje srce in ve, da si nad vse želim, da bi mu bil všeč: »Zakaj on pozna našo sestavo, spominja se, da smo prah.« (Ps 103,14) Po apostolu Pavlu je celo zapisal: »Vem namreč, da v meni, hočem reči v mojem mesu, ni nič dobrega; kajti dobro hoteti je sicer v moji môči, dobro delati pa ni.« (Rim 7,18) In če Bog ve, da sem prah, in če ve, da hoteti je v moji moči, delati pa ne, potem me on sprejema takšnega, kakršen sem, in me ljubi takšnega, kakršen sem. Kako osvobajajoče in odrešujoče!

Bog me ne obsoja!

Kaj se zgodi, ko sem nezvest svojim idealom in svojim mnogoterim obljubam (samemu sebi, Bogu, ženi, sodelavcem …)? Bog me ne obsoja! Kaj se zgodi, če nisem vedno nasmejan in dobre volje, čeprav vem, da drugi prav to od mene pričakujejo? Bog me ne obsoja! Kaj se zgodi, če zjutraj ne vstanem ob uri, kot sem upal, da bom, ali pa je upala moja žena? Bog me ne obsoja! Kaj se zgodi, ko tolikokrat ne morem zadržati kritične besede ali navala jeze, ki se v meni sproži, ko je moje pričakovanje neuresničeno? Bog me ne obsoja! Kaj se zgodi, ko se razočaran zaprem v svoj svet in mislim, da se je ves svet zgrnil name – kaj se takrat dogaja v meni in kaj si takrat želim? Takrat si nikakor ne želim, da bi me kdo obtoževal ali obsojal. Pa se prav to dogaja. Apostol Janez nas poučuje v Razodetju: »Zakaj vržen je bil obtoževalec naših bratov, ki jih je dan in noč obtoževal pred našim Bogom.« (Raz 12,10) V resnici se ne obsojam in ne pomilujem sam – še najmanj me obsoja Bog – , pač pa me obsoja in obtožuje »obtoževalec«. In kdo je ta obtoževalec? To je »veliki zmaj, stara kača, ki se imenuje Hudič in Satan in ki zapeljuje vesoljni svet« (Raz 12,9). Njemu ni všeč, da se jaz počutim dobro, da se počutim ljubljenega in sprejetega, da sem miren, vesel in zadovoljen … Njemu ni všeč, da sem srečen in izpolnjen. Ni mu všeč, da me moj Bog tako ljubi, da je dal zame svojega edinorojenega Sina (Jn 3,16) … Zato si izmišlja vedno nove zvijače in mi nastavlja zanke, v katere me želi ujeti …

In na žalost se mu jaz v svoji nemoči in brezbrižnosti dam ujeti in zapeljati – padem v temo greha … Začnem se ozirati po napakah drugih in kmalu pozabim, da imam tudi svoje. Največkrat in najraje se mi to zgodi v odnosu do meni najljubše in najbližje osebe – do moje žene. Zakaj? Kako je to mogoče? Zakaj me včasih na njej vse moti? Zakaj me včasih vsaka njena beseda (ne le izrečena, tudi neizrečena) zaboli in se nanjo odzovem z napadom? Pravijo, da je napad najboljša obramba. Je to res tudi v tem primeru? Prepričan sem, da ni. Jezus je na križu, ko je trpel največje bolečine in ponižanje, rekel: »Oče, odpústi jim, saj ne vedo, kaj delajo.« (Lk 24,34)

Kako si želim, da bi mi Bog dal spoznati »njegova pota« (njegovo voljo za moje življenje – mojo osebno poklicanost v čas in prostor in bi to poklicanost v polnosti živel – pravijo, da je v tem resnična sreča in resnična svoboda), njegovo ljubezen, odpuščanje, mir in veselje. Saj zame je moj osebni Bog vir veselja, miru, pravičnosti, ljubezni … In prav po tem hrepeni moje srce. In če mu dovolim, da me do skrajnih kotičkov srca presvetli s svojo prisotnostjo in z lučjo svoje Besede (Sveto pismo), vem, da sem na pravi Poti.

Sicer pa vem, da Bog ve, iz »česa me je naredil« (da sem prah), in ve, da brez njega ne morem ničesar storiti (Jn 15,5). Zato sem mu še bolj hvaležen, da me opogumlja po besedah Jacquesa Philippe-a, da je zadovoljen z mojo dobrohotnostjo. Verjamem, da bom v tem zavedanju našel še več moči za dobra dela, še več poguma za pričevanje o njegovi zvestobi in ljubezni, še več navdušenja nad dejstvom, da je moj Bog živ in da me nikoli ne bo zapustil, da On ostaja zvest, četudi sem jaz nezvest (2 Tim 2,13).

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.