Pri gubčeku* vso noč luči so gorele
Vso noč je sodniški kolegij zasedal
Utrujena roka Semenova
Je petnajst obsodb podpisala
In glej, z zemljo zasuta telesa…
V hreščeč avtomobil se usedel Semenev,
In zarisala le na visokem je čelu
še ena se brazda globoka”

*gubček – gubernijski opolnomočenec ČEKA (tajna politična policija, predhodnica NKVD in njenih naslednic).

Bog ve, če ni imel proletarski pesnik Lelevič (pravo ime Labori Gigelevič Kalmanson) v tem slavospevu v mislih načelnika 6. uprave OGPU, Evgenija Aleksandroviča Tučkova. Hvalnica “Komunara o čekistu Semenovu” govori o marljivem komisarju, ki dolgo v noč podpisuje smrtne obsodbe. Znana je bila po vsej SZ. A pesnika je že šest let pozneje čakala ječa in izgnanstvo. Kdo ve, če se je v tistih letih ali vsaj v zadnjih trenutkih tistega 10. decembra 1937, ko je star 37 let dočakal strel v tilnik v daljnem uralskem Čeljabinsku, spomnil svojih nekdanjih stihov v čast čekistov. Njegovega očeta, prav tako pesnika, so ustrelili še istega leta.

“Prijazen možakar”

Na Časniku smo pred kratkim objavili daljši zapis o kozmonavtu Gagarinu in velikem, a zagonetnem preganjalcu ruske Cerkve Tučkovu. Ta skrivnostni človek se je v zadnjih urah življenja aprila leta 1961 želel srečati s patriarhom Aleksejem I. Simanskim. Se je v tisti zadnji uri spovedal? Nikoli ne bomo zvedeli, kako se je končal njun pogovor. V letih preganjanj, ko je Nikita Hruščev z vso ostrino nastopal proti “religioznim zablodam”, se o tem dogodku ni vedelo nič. V zadnjih desetletjih pa se v ruskih arhivih in med raziskovalci odkrivajo pretresljive zgodbe.

Kakšen je bil ta človek v dvajsetih letih prejšnjega stoletja, o katerem se govori, da so ob vsakem njegovem obisku taborišč na Solovetskih otokih, daleč na arktičnem severu, močno pospešili eksekucije duhovnikov, ki so bili tam zaprti že od samega začetka revolucije?

A od kolegov, bojevnikov proti Cerkvi, je vendarle izstopal, Cerkev je poznal od znotraj. Ni uporabljal vulgarnega izražanja o Cerkvi in veri. Prav zato je bil še bolj nevaren, bil je dobro obveščen (sam se je hvalil, da je od l. 1923 do l. 1931 naraslo število tajnih sodelavcev – več ali manj prisilno pridobljenih informantov – s 400 na 2500!) in bil zato še bolj strah zbujajoč in tudi “uspešen” zasliševalec.

Ko se spominjamo množice ruskih mučencev, ki so dali življenje zaradi svoje vere, se najprej spomnimo visokih hierarhov, pred oči nam morda pride najprej pogumni patriarh Tihon, danes že prištet med svetnike mučence, prav tako sta prišteta med mučence ustreljena metropolita Sankt Peterburga Benjamin in Kijeva Vladimir. Že v prvih dveh desetletjih po revoluciji je bilo ubitih več kot 200 tisoč klerikov!

A po drugi strani so v tej strašni drami 20. stoletja kot rablji sodelovali tudi njihovi komunistični preganjalci, med katerimi je v 20. in 30. letih ključno vlogo igral načelnik VI. tajnega oddelka OGPU Tučkov.

Mož ni bil kaj dosti izobražen, bil je sirota, rojen 1892. leta. Končal je le štiriletno vaško cerkveno šolo. Globoko verna starejša sestra je zanj skrbela in ga skušala vzgojiti v krščanskem duhu, a fant je šel svojo pot. Po revoluciji, v času lakote, se je “izkazal” na Uralu pri dušenju protirevolucije, pri prisilnem odvzemu žita in drugih pridelkov od kmetov, pozneje pa še pri plenitvi cerkvenih dragocenosti. Že kot zaslužen vojak revolucije je bil leta 1921 poklican v Moskvo.

Z družino in pobožno sestro Anastazijo, ki jo je klical “mama”, se je v Moskvi naselil kar v ženskem samostanu, v Serafim Divejevskem podvorju. Ruski zgodovinar in raziskovalec stalinskega obdobja M.E. Gubonin je zapisal: “za sestro prednico je nastopilo težko obdobje, potem ko se je nepričakovano vselil takrat vsemogočni uničevalec ruske Cerkve”.

Tučkov je s tem ubil dve muhi na en mah. Dobil je luksuzno in brezplačno stanovanje in od prvega trenutka tolikšno število prijaznih, uslužnih sobaric, čistilk, kuharic itd., kolikor je bilo sester v samostanu. Sestra prednica se je zavedala nevarnosti, a je po drugi strani dojemala prednosti, ki jih je prinašala njegova navzočnost. Osebno je vodila strežbo in skrbela za udobje Evgenija Aleksandroviča, za njegovo družino in “mamo”. Treba je povedati, da v tistih časih ljudje zvečer, ko so se odpravljali spat, niso vedeli, ali bodo dočakali jutro v postelji ali ali na poti – brez vrnitve – v pekel gulaga. Te redovnice so ob tako mogočnem “angelu varuhu” spale mirno in brez skrbi.
Sestre v samostanu so se ga zaradi mnogih ugodnosti, ki jim jih je naklonil, spominjale še dolga leta, ko se je že odselil drugam: “Prijazen možakar – Spasi ego o Gospodi”* (Reši ga o Gospod),, so se ga precej naivno spominjale.

In zares je bil “prijazen”. Že takoj po ustanovitvi leta 1922 je postal ključna osebnost Antireligiozne komisije, ki se je seveda z vso močjo bojevala proti “verskim zablodam”. (Leta 1923 je za posebne zasluge za delo pri komisiji prejel nagrado, pištolo “Mauser”).

Izobčenje boljševikov

V prvih letih po revoluciji 1917 je bil glavni cilj komunističnih oblasti podrediti si Cerkev, ki naj bi služila njihovim interesom. Leta 1917 je bil izvoljen patriarh Tihon (Belavin). Že od prvega dne izvolitveje bil pod udarom boljševikov. Tučkov ga je osebno zasliševal in o tem poročal Trockemu in Stalinu. Ker je bil vpleten v cerkvene zadeve, je v partijskih krogih dobil ironičen vzdevek “glavpop” (glavni pop), v cerkvenih krogih pa se ga je prijel izraz “igumen” (predstojnik v samostanu).

Patriarh Tihon je bil izredno razgledan in izobražen človek, za njim so bila leta misijonarjenja v Ameriki in tihega življenja v samostanu. Poleg svetosti, umirjenosti, smisla za humor mu gre pripisati izjemen pogum v razmerah, ki nimajo primere v zgodovini. Na preganjanje kristjanov se je odločno odzival.

Znamenito je njegovo besedilo o izobčenju boljševikov:
19. januarja 1918 je napisal poslanico ob anatemi – izobčenju. V njej je med drugim zapisal:“Zbudite se, nespametni, prenehajte z vašimi krvavimi deli. Saj to, kar počenjate, ni samo krutost, to so čisto prava satanska dela, zaradi katerih pridete v peklenski ogenj v prihodnjem življenju – in v tem življenju na zemlji vas bo zadelo strašno prekletstvo potomcev.
Z oblastjo, ki nam je od Boga dana, vam prepovedujem pristopati h Kristusovim skrivnostim, vas izobčam, čeprav imate le še krščanska imena in čeprav po rojstvu še pripadate pravoslavni Cerkvi.
In zaklinjam vse vas, vernike pravoslavne cerkve Kristusa, da s temi izvržki človeškega rodu ne stopate v kakršen koli stik: ‘Izločite zlobneža iz svoje srede’ (1 Kor 5,13.).”

Patriarh je izpil kelih trpljenja do dna. Pred smrtjo je bil precej strt. Pod prisilo naj bi svoje izjave nekoliko omilil, a se raziskovalci nagibajo k mnenju, da je resnični avtor besedila, objavljenega takojo patriarhovi smrti in ki priznava sovjetsko oblast, morda sam Tučkov ali kdo drug iz njegovega kroga. Z današnje zgodovinske razdalje ga opravičeno ocenjujemo kot junaka, Ruska cerkev ga je kot prvega novodobnega “novomučenika” 9. oktobra 1989 prištela med svetnike.

“Bog se ne pusti zasmehovati”

Po smrti Tihona je Cerkev ostala brez patriarha. Na njenem čelu se pojavi metropolit Sergej. Tudi njega se je lotil Tučkov. Dolgotrajna zasliševanja in vse mogoče grožnje so leta 1927 privedli do Deklaracije metropolita Sergeja. V njej je strti metropolit pod prisilo vstavil za Cerkev ponižujoče stavke in trditve. To je povzročilo razkol predvsem s tistim delom, ki je živel v emigraciji, a tudi v Rusiji je nastala cela vrsta struj med domačo duhovščino in verniki.

60 let pozneje, 1991. leta, je patriarh Aleksej o tej deklaraciji dejal: “Izjava metropolita Sergeja se seveda ne more imenovati dobrovoljna, saj je moral, ko je bil pod strašnim pritiskom, izrekati trditve (stvari), ki so bile daleč od resnice in zaradi reševanja ljudi…”
Iz današnje zgodovinske razdalje lahko kritično ocenjujemo delovanje metropolita Sergeja, a v tistih časih mu je uspelo vsaj obdržati Cerkev, saj je bil njen obstoj resnično ogrožen.

Za ponazoritev tistih dni omenimo zgolj usode škofov, podpisnikov te deklaracije: Filip je umrl v ječi 1938. leta, Serafim in Pavel sta bila ustreljena, Konstantina so med zasliševanjem mučili do smrti, Anatolij je umrl v taborišču in samo trije drugi so dočakali arhierejsko sinodo (zbor škofov) leta 1943.

Pri tem je spet imel Tučkov v očeh partije velike zasluge. In tokrat je dobil nagrado zlato uro!

V 30. letih so skoraj vsi njegovi kolegi iz Lubjanke izginili v številnih čistkah, Tučkov pa je imel srečo: zaradi bolezni je bil nekoliko odmaknjen od “operativnega dela”, tudi vojno je preživel v zaledju in z več kot spodobno pokojnino na podmoskovski dači dočakal stara leta.

V zadnjem času odkrivajo, da se je lotil pisanja knjige o revoluciji in Cerkvi, v kateri bi nemara razkril pomembne podrobnosti, ki jih je uradna zgodovina zakrila. Knjige mu ni bilo dano dokončati, prehitela sta ga bolezen in smrt. Ruski cerkveni zgodovinarji danes tega glavnega “religijoslovca OGPU” ocenjujejo kot ključno in skrivnostno osebnost cerkvene zgodovine v sovjetskem času. Zgodovinar Dimitrij Vedeneev pa je zapisal, naj se ga spomnimo tudi mi z mislijo, kako so se na njem potrdile Pavlove besede: “Bog se ne pusti zasmehovati” (Gal 6,7).

P.S.: Revolucija in preganjanje Cerkve na Slovenskem sta potekala natančno po sovjetskih vzorih. V Rusiji je bil cilj doseči razkol v Cerkvi, nazadnje pa seveda njeno popolno uničenje, pri nas pa ločitev od Rima in ustanovitev narodne Cerkve. Končni cilj pa je bil v obeh primerih enak. Zato imamo tudi pri nas še kakega živečega “Tučkova”, le da še ni bilo slišati o kakem spreobrnjenju. Nič ne kaže, da se bo kaj takega zgodilo.

Besedilo je bilo najprej objavljeno v prilogi Družine Slovenski čas.