Zakaj ni vseeno, kako rodimo in zakaj to ne pomeni nujno, da »kompliciramo«? Zakaj Bog od nas želi, da se včasih upremo avtoriteti? Pogovarjali smo se z Ano Pavec.

Ana Pavec je tista mamica štirih (peti je še pod njenim srcem), ki na svojem blogu spodbuja mamice v vsakdanjem življenju z mislimi, ki prihajajo iz njene vedoželjne in iskrene osebnosti. Poleg tega, da je mama, je še mnogo: dula, izvaja duhovno pripravo na porod, prevaja knjige … Za iskreni.net je zelo iskreno spregovorila o svojih porodih in pogledih na stanje (ob)porodne skrbi za nosečnice in porodnice v Sloveniji.

Si dula, svetovalka za dojenje, prevajalka, imaš svoj blog in klub za mamice, vodiš duhovno pripravo na porod in še marsikaj. Kaj je skupni imenovalec?

Da sem mama. S polovico teh stvari se ne bi ukvarjala, če ne bi vstopila v materinstvo. Tako živo so se me dotaknile, da so mi postale vrednota. Danes se morda sliši hecno, ker je od rojstva mojega prvega sina minilo šele sedem let, ampak takrat sem čutila hudo pomanjkanje vsega tega. V tem času je na nekaterih področjih prav zacvetelo. Na primer nosilke za nošenje otrok – spomnim se, kako sem se namučila, da sem takrat prišla do ene, ki bi mi ustrezala, danes pa na vsakem koraku srečam nekoga, ki jo priporoča.

Če se osredotočiva na duhovni vidik poroda in dojenja: Kaj te je gnalo v branje literature, ki je v Sloveniji še ni bilo?

Zdaj, ko pozorno spremljam to področje, sem našla nekaj pionirjev, ki so govorili o tem. V eni od knjig p. Vitala Vidra sem našla pričevanje moža, v katerem pove, da je medicinski sestri, ki ga je hotela odgnati iz porodne sobe, povedal, da mora biti z ženo, ker ji v sobo prinaša Kristusa – je edini, ki ji nadomešča duhovni vidik, saj vsi drugi skrbijo samo za telo. In to je bilo pred 40 leti! Danes je ta tematika veliko bolj dostopna.

Zakaj se ti zdi vidik duhovnosti pri porodu tako pomemben?

Sta dve skupini in dva vidika: so ženske, ki so zelo verne, zato je duhovnost prisotna tudi v nosečnosti – velik poudarek dajejo molitvi, zakramentom, zaupanju v Božjo previdnost. Nikoli pa ne pomislijo, da imajo tudi konkretna dejanja pri porodu duhovne posledice, zato tudi nič konkretnega ne naredijo v tej smeri. Tudi sama sem bila taka. Nisem pomislila, da bi lahko kar koli v svoji porodni oskrbi določala ali izbirala, da bi bil način bolj optimalen in da je to del moje odgovornosti. Če sem odgovorna za dojenčkovo zdravje, sem odgovorna tudi za oskrbo med porodom.

Lahko daš kak primer?

Ni vseeno, ali bo novorojenček deležen naravnih hormonov ali umetnega oksitocina. Udeleženci duhovne priprave na porod dostikrat povejo, da so pričakovali bolj neotipljive, duhovne stvari, lotevali pa smo se zelo konkretnih. Druga skupina pa so tisti, ki jim je ta konkretnost zelo pomembna in bi se radi čim bolje opremili z informacijami, imeli vso kontrolo med porodom, pa jim je duhovni vidik bolj tuj.

Zdi se mi, da je področje porodov eno izmed redkih, kjer najdemo skupni jezik ženske, ki smo si sicer lahko zelo različne, tudi kar se tiče duhovnosti.

Se čisto strinjam. Tudi meni se je s tem odprlo novo področje, za katerega nisem nikoli mislila, da bom tako »liberalna«. Da sem se na področju poroda sposobna goreče strinjati z nekom, ki sicer na primer zagovarja splav. Tu nas pravzaprav združuje člen ustave, ki se tiče pravice o svobodnem rojstvu otrok, pri katerem se sicer ne moremo zediniti, ali gre tudi za pravico do nedotakljivosti človekovega življenja od spočetja do smrti. Ampak pri delu o svobodnem odločanju o rojstvu otrok se popolnoma strinjamo: ker se otrok rodi skozi moje telo, je odločanje o načinu moja ustavna pravica. S tem, da postanemo noseče, se naše temeljne pravice ne spremenijo in naša težnja je, da otroka želimo zaščititi.

Pogovarjala se je Darja Ovsenik. Več lahko preberete na iskreni.net.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.