Udeleženci so se zbrali zaradi napovedanega preimenovanja Kamniške knjižnice.

Na pogovornem večeru, kot sta organizatorja Časnik.si in društvo Demos na Kamniškem poimenovala prireditev, posvečeno pesniku Balantiču in zapletom po preimenovanju kamniške knjižnice, je bilo približno 120 poslušalcev. Med njimi je bila tudi Tilka Jesenik, sestra Franceta Balantiča, v prvi vrsti je sedel tudi poslanec Matej Tonin. Vendar publiki voditelj pogovora ni dal priložnosti kaj povedati ali komentirati, tako da je ta lahko zgolj ploskala.

Po dveh urah, ko je moderator zgodovinar Blaž Otrin postavljal vprašanja kulturnemu producentu Tonetu Ftičarju, poznavalcu pesnika Balantiča Francetu Piberniku, publicistki Alenki Puhar ter arheologinji in muzeologinji Vereni Perko (razen Perkove so vsi podpisali izjavo France Balantič spada v javni spomin slovenskega naroda), jasne napovedi, kaj bo v prihodnje, ni bilo. Perkova je namreč večer zelo povedno sklenila s pozivom in vprašanjem: »Razmislite, ljudje, kajti ne gre za majhno, ampak veliko odločitev! Bomo izbrali, kar je dobro, in se bomo poklonili geniju ali pa bomo vztrajali v pričkanju in svoji tragični utesnjenosti. Ta narod in državo sta ustvarila kultura in kulturniki!« je dejala in si prislužila velik aplavz.

»Veliko stvari ne bomo nikoli izvedeli«

Občinstvo je tako lahko najprej prisluhnilo kronologiji dogodkov, ki so po preimenovanju knjižnice po Balantiču povzročili »viharen odziv« ne le v Kamniku, ampak v širši slovenski javnosti, France Pibernik pa je nanizal, kaj vse so doslej literarni zgodovinarji od Tineta Debeljaka do Franceta Zadravca zapisali o pesniku. Razlagal pa je tudi nekatere podrobnosti z Balantičeve življenjske trnove poti, ki se je končala v ognju v Kranjčevi hiši v Grahovem, kjer so bili domobranci, ter tudi o uničenju skoraj celotne naklade ponatisa Balantičevih pesmi v Vevčah v 60. letih.

»Veliko stvari ne bomo nikoli izvedeli, pri preučevanju Balantičeve poezije pa smo šele na začetku,« je prepričan Pibernik. Po Pibernikovih dognanjih je vodja vaških stražarjev France Kremžar pregovoril Balantiča, da ga nujno potrebuje v pisarni. Na podlagi fotografije, na kateri je Balantič v napol civilni obleki in napol uniformi ter ima tudi puško, pa ne moremo trditi, da je kdaj tudi ustrelil, razmišlja Pibernik, ki za Balantičevo smrt v plamenih krivi Kremžarja, ker se ni hotel vdati partizanom Tomšičeve brigade.

To je last vseh nas in takrat se ne tehta slabega

O tem, kako so si v Kamniku prizadevali, da Balantičeva poezija ne bi bila pozabljena, oziroma kaj vse so storili za to, da bi jo spoznalo čim več ljudi, pa je spregovoril Tone Ftičar.

Verena Perko, direktorica Direktorata za kulturno dediščino, je opozorila na širšo zgodbo: »Ko se gleda na najboljše, je to last vseh nas. In takrat se ne tehta slabega. Slovenci pri vsem tem nismo nekaj posebnega, kajti vprašanja glede tako imenovane težke dediščine se postavljajo povsod … Pomislite, Balantič, ki je bil eden najboljših ustvarjalcev, je umrl star 22 let! Kaj pa bi vi storili? Zdaj je lahko biti pameten … Tudi o kom od nas bi se dalo povedati kaj nespodobnega, toda srčno si želim, da bi se Slovenci obrnili k temu, kar je dobro. Pomembno je, da se soočimo s tem, kar je v nas samih, in ne v drugih,« je razmišljala Perkova. V nadaljevanju je opozorila na obnašanje Slovencev do prišlekov in na naš odnos do umiranja Afričanov v Sredozemskem morju. »Morali bi se odzvati z empatijo, vsak trenutek se moramo odločati med dobrim in zlom … Krivi smo mi, ker smo tiho!« je vsem potrkala na vest.

Domnevne zadrege, ki da jih ima OŠ Danile Kumar

Alenka Puhar je v svoji razpravi opozorila na raziskavo, ki jo je opravila pred 30 leti skupaj s hčerko o toponomiji slovenskih šol. Le 12 do 15 jih je bilo tedaj imenovanih po ženskah, vse pa so bile mlade, partizanke, ustreljene v ječi ali ubite v boju, izjema je bila le Marija Broz … »Slovenka ne more biti slavna, če ni umrla grozne smrti oziroma je ni ubil točno določen sovražnik. Približno dve tretjini do tri četrtine vseh šol se je imenovalo po dveh generacijah, ki sta bili v partizanih, partiji ali pa so bili politični funkcionarji. Da si je ozek krog prisvojil pravico do poimenovanja javnih ustanov, sem javno opozorila na nekem simpoziju, vendar je o tem delno poročala le Mladina, Delo pa seveda ne … Prepričana sem, da bi za poimenovanje javnih ustanov, zlasti šol in knjižnic, moral veljati minimum. Ne doseže se vsega z bojem, ampak s civilnimi vrednotami,« je poudarila Puharjeva.

V nadaljevanju je Alenka Puhar opozorila na domnevne zadrege, ki da jih ima OŠ Danile Kumar v ljubljanskih Mostah, edina osnovna šola v Sloveniji z mednarodnim programom v angleščini. Danila Kumar je bila je delavka v tovarni nogavic, bila je v partiji in politkomisarka v partizanih, ustreljena je bila v bitki. »Pred šolo je njen bronasti kip, v šoli je ena njena civilna fotografija. Kaj majhnim Nemcem, Francozom, Gruzincem, ki se tam šolajo, lahko povejo skozi lik tovarišice? Le to, da se je hrabro borila za svojo domovino in … nič drugega,« se je vprašala. Po njenem bi bilo bolj smotrno, da bi se taka šola imenovala po Slovencu, ki je imel »širši opus«, denimo po Almi Karlin, Lili Novy ali Izidorju Cankarju. Ko razmišljamo, se ne ustavljajmo le pri Balantiču in kamniški knjižnici, ampak razmišljajmo o bolj demokratični razporeditvi javnega spomina, je pozvala navzoče publicistka Alenka Puhar.

Verena Perko se je takoj odzvala z mislijo, da izpostavljanje posmehu ni primerno. »Vsaka doba se odzove drugače in ne vem, ali bi se vsi tisti, po katerih so se imenovale šole ali pa se še, sploh strinjali s tem, da nosijo njihovo ime. Dostojno se obnašajmo do preteklosti in sedanjosti!« je svetovala navzočim.

Vir: Delo.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.