Očitno neredkim, tem bolj razumnikom, povzroča še danes težave preprosto vprašanje, kaj kot bistveno označuje zadnjo vojno na Slovenskem. Možnosti sta samo dve. Ali je bilo bistvo osvobajanje slovenskega naroda ali nasprotno revolucija in s tem njegovo zasužnjenje.

Če podrejeno govorimo o obojem hkrati, preostane še možnost ločitve osvobajanja od revolucije, kar naj da njunim poglavitnim akterjem legitimnost. S temi pogledi se lahko druži ali samostojno oblikuje tudi prepričanje o nespornosti OF in NOB, čeprav gre že na ravni poimenovanja za partijsko in kominternsko označevanje.

Kaže, da ima partijski agitprop dolgo roko vse v naše dni, tudi ko se nemara nehote s svojimi resnicami naseli v podzavesti kot verniški odnos, če že ne gre za bolj avtonomne razloge njihovega sprejemanja. Kakorkoli, a še danes je mogoče tudi na demokratični strani prebrati, kot smo nedavno brali v utemeljenem analitičnem prispevku, »da so predvojni moskovski diplomanti in kolaboranti /…/ v času okupacije in vojne zlorabili OF in partizanski odpor, med njimi tudi večino komunistov, kot tudi veliko večino drugih Slovencev, za vzpostavitev povojnega /…/ komunističnega totalitarnega sistema« (tako piše Rudi Kocjančič v besedilu: Prof. Ljubo Bavcon kot varuh izbrisa spomina/…/, Reporter, 25. maja 2015, str. 48). Le nekoliko prej je bilo mogoče slišati kot vodilno misel, da je za pravo podobo medvojnega dogajanja treba razdvojiti osvobajanje od revolucije (pogovor Dimitrija Rupla v oddaji Danes na Planet TV; takšno ločitev je pred šestimi leti v polemiki z Ivanom Kristanom zagovarjala Spomenka Hribar). Za prvo trditev bi to pomenilo, da je pozitivno, legitimno OF zlorabila slovenska komunistična avantgarda. In za drugo, da naj bi šlo ob revoluciji za osvobajanje slovenskega naroda, za kar gre zasluga komunističnemu vodstvu na Slovenskem. Je bilo res tako? Kdo vendar je že ustanovil OF? Ali niso bili to prav »predvojni moskovski diplomanti in kolaboranti« po navodilih Kominterne, za kar so se šolali v Moskvi? Je tedaj OF demokratična, legitimna? In ti »diplomanti« naj bi bili legitimni z osvobajanjem, ki je privedlo do vnaprej zastavljenega cilja – totalitarne države, nelegitimni pa kot revolucionarji? Ni resnica mnogo preprostejša? Poglejmo dejstva.

Ključ do razumevanja celotne slovenske polpretekle zgodovine je razmeroma preprost. Treba je le poznati in upoštevati temeljno dejstvo, da je revolucija na Slovenskem, tako kot v Jugoslaviji, potekala v dveh fazah, narodni in razredni. In da sta obe etapi potekali vzporedno.

Zakaj dvofaznost? Gre za teorijo in prakso Lenina, ki se je zavedal, da frontalna razredna revolucija nima pravih možnosti. Dve etapi pomenita, da si komunistična stranka v prvi »pripravljalni« pred drugo odločilno prizadeva z narodnimi cilji in domoljubnimi gesli pridobiti širok krog privržencev in bojevnikov, predvsem med socialnimi demokrati, kmeti, kristjani, drobno buržoazijo in še posebno med levimi in liberalnimi intelektualci. Vložek mora biti kar največji mogoč, že takrat je bil to nacionalni interes (seveda neiskren za pravoverne internacionaliste) in z njim osvobajanje (tudi to je v popolnem nasprotju z nedemokratičnostjo komunizma). V razredni etapi, ki vodi komuniste na oblast, postanejo dotedanji zavezniki odkrito, kar so bili vseskozi prej prikrito, razredni sovražniki, s katerimi je treba obračunati represivno in krvavo. Kot drastično pravi Aleksander Bajt v monografiji Bermanov dosje (Ljubljana 1999, str. 868): »Nož v hrbet zaveznika je bistvo teorije dveh etap revolucije.« S tem komunistična avantgarda neformalno uzakonja svojo pravo moralno podobo, temelječo na štirih stopnjah: na laži, prevari, izdaji in zločinu. A kar je do danes bistveno, očitno je bil Leninov »izum« tako uspešen, da tako rekoč po sto letih uspešno vara naivne in neobveščene. Ti še danes živijo v zadoščenju, da so bili osvobojeni.

Kaj to pomeni v zgodovinskih razmerah? Če najprej spomnimo: slovenska partija je začenjala po navodilih Kominterne konec aprila 1941 s PIF (Protiimperialistično fronto) z razredno revolucijo proti »zahodnim imperialistom« in paktiranjem z nacistično Nemčijo. Po Hitlerjevem napadu na Sovjetsko zvezo 22. junija 1941 je bila nenadoma zapovedana njena prva faza in z njo začasno povezovanje z dovčerajšnjimi zahodnimi imperialisti, zato preimenovanje PIF v OF. Vodilni motiv zanjo je bila pomoč prvi deželi komunizma, zato se slovensko oefarsko vodstvo ni odzvalo po nemškem napadu na Jugoslavijo 6. aprila 1941, vodilo jih je namreč sovjetoljubje in ne domoljubje. Nadalje je dobro poznati, da je Stalin kot movens Kominterne za njen sklep na 7. kongresu leta 1935 v Moskvi predlagal ustanavljanje enotnega protifašističnega bloka ljudskih front (prim. Aleksdander Bajt, navedeno delo na str. 870). Po tem zgledu je slovenska OF nastala že razmeroma pozno in je vse prej kot izvirna komunistična politična organizacija. Znotraj nje je od 15. avgusta 1941 delovala tajna teroristična Varnostno-obveščevalna služba OF, ki je takoj začela pobijati vidne slovenske demokrate – ne okupatorjev, še posebno političnih nasprotnikov komunizma.

Tako se je že zgodaj, ne glede na zapovedano prvo fazo, začela druga krvava etapa revolucije, ki neposredno označuje totalitarno naravo samozvane komunistične OF. Zato tudi ni mogla in ni pomenila daleč večinske volje slovenskega naroda, začenši z dejstvom, da v njej ni bilo predstavnikov zakonitih in legitimnih slovenskih strank. Kar zadeva poimenovanje njenega ideološkega eksponenta NOB, je od istega sedmega kongresa Kominterne leta 1935 v Moskvi po Bajtu (navedeno delo na str. 875) »narodnoosvobodilen« kar terminus technicus za prvo fazo boljševiške revolucije. Enako kot OF zavaja in skriva pravo identiteto, to je projekt razredne revolucije. Z odlokom 16. septembra 1941 »o zaščiti slovenskega naroda«, ki se prav bere: odlok o zaščiti revolucije, je komunistična OF slovenskemu narodu napovedala državljansko vojno.

Kako je Kardelj utemeljeval to dvofaznost in kakšno je bilo glede na to njegovo in Titovo razmerje do nadzorujoče Kominterne? »Strateški načrt na prvi etapi predstavlja načrt buržoazno-demokratične revolucije, ki z neprekinjenim preraščanjem prehaja v drugo etapo, v proletarsko revolucijo.« Kominterna se je na to stremljivo Kardeljevo in Titovo »neprekinjeno preraščanje« kritično odzivala in pozivala k vztrajanju v prvi fazi, seveda za varanje z narodno, osvobodilno in demokratično identiteto OF (v devetih programskih točkah OF ni bila revolucija niti omenjena). Prva jugoslovanska komunista sta jo nenehno uspešno varala, zato dr. Bajt (na str. 888 navedenega dela) njuno taktiko nazorno označuje »en korak nazaj po dveh korakih naprej«. Tudi zato je bila revolucija na Slovenskem tako krvava.

Čeprav sodi še marsikaj k tematiki o dveh etapah revolucije, naj ob znani literaturi to zadošča. Obravnavano tematiko je doslej najbolj pozorno in izvirno obdelal Aleksander Bajt v Bermanovem dosjeju, predvsem za jugoslovanske in podrobneje srbske razmere ter z upoštevanjem slovenskih. Jaz sem jo poskušal predstaviti v nekaj prispevkih, zato si nadaljnje utemeljevanje prihranimo (nedavno esej v reviji Reporter, 4. maj 2015, str. 65; v istem tedniku v polemičnem odzivu Kaj je za PIF in OF bistveno?, 9. junija 2014, str. 60–61; v tedniku Demokracija: Osvobajanja ni bilo, bili sta dve fazi revolucije, 25. junija 2009; Dve fazi revolucije, 21. julija 2005; in v Ampak, Politika in vojni zakoni. Osvobajanje, kolaboracija?, 2006, št. 4). Ker je ta tematika izjemno pomembna in aktualna za neposredno resnico o polpretekli slovenski zgodovini, si nujno zasluži monografsko obdelavo, morali bi jo že imeti. Največ zbranega gradiva zanjo ima nedvomno avtorica monografije Razdeljeni narod. Slovenija 1941–1945 (Ljubljana 2005) Tamara Griesser – Pečar, ki je kar predestinirana zanjo.

Za komuniste je bila in je dvofazna revolucija neusmiljeno razkrivajoča, zato o njej povsem molčijo. Ste kdaj slišali kakega komunista govoriti o dvofazni revoluciji? Je popoln tabu, kot je zdaj že revolucija v celoti. Če sta bili dve fazi revolucije, kje naj bi bilo še kaj prostora za osvobajanje? Osvobajanja kot takega ni bilo, že prva faza je bila boljševiška revolucija. Prvi korak k totalitarizmu. Bodimo tedaj konkretni. Koga so komunisti osvobodili? Nemara tiste, ki so jih uspešno prevarali in jih varajo še danes? Ali tiste, ki so jih med vojno pobili, ali tiste, ki so jih v letu tako imenovane osvoboditve genocidno pobijali, ali nemara tiste, ki so si z begom v tujino rešili življenja, ali tiste, ki so jih za domala pol stoletja oropali demokracije, si jih kot novi razred zasužnjili, jih zatirali in izkoriščali, ali tiste, s katerimi njihovi nasledniki še danes manipulirajo, jih zatirajo in ropajo? Koga so komunisti osvobodili? In ponovimo in ponavljajmo: je v naravi totalitarizma, da osvobaja?

Več lahko preberete na strani revije Reporter.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.