Poglej, tisti drevored smo posadili pred tridesetimi leti in zdaj je tako prijetno, ko se ob zatonu sonca lahko sprehajamo v senci teh mogočnih krošenj. Ko sem takat polagala tiste sadike v zemljo sem si živo predstavljala, da bodo že jutri iz njih nastala mogočna drevesa. Pa ni bilo tako in še veliko leto po tem ni bilo tako.
Danes vidim kako dobro je bilo gojiti upanje, kako me je zemlja učila upati in čakati. Težko mi je bilo, težko čakati in vztrajati ter pustiti naravi, da svoje delo opravi. Moje delo pa se je skrčilo na potrpežljivost in vero, da iz tistega malega enkrat nekaj bo.
Tako mi je pripovedovala sestra, ki ima za seboj kar nekaj desetletij. In zgodba se je nadaljevala tako, da so na spored prišli spet spomini, ko je še stala za šolskim katedrom. Tisti čas smo imeli najlepše šolske uniforme, poleg dijakov so v Zavodu bivale tudi notranje gojenke. Bilo je živahno in vedno veselo. Pa se mi je vseeno zdelo, da kar nekam počasi rastejo in odhajajo v svet. Ko si v vrtincu življenja, mlad in poln energije zeliš, da bi se nekaj odvilo takoj s pritiskom na gumb. Ko pa pride jesen življenja pa se dinamika rasti predrugači.
V mesecu juniju so se v Brasilu pričela velika praznovanja, ki so jih poimenovali – Festa junina, ali Junijski praznik. To je čas, ko se ljudje, predvsem iz podeželja zahvaljujejo za pridelke, ko na polju pobirajo koruzo in druga žita ter ob ljudski glasbi in plesih okušajo tradicionalne jedi. To je čas treh svetnikov: sv. Antona, sv. Janeza in sv. Petra. Okrog njihovih godov so prazniki še posebej lepi.
Izreči zahvalo za sad je verjeti, da Stvarnik dela, ustvarja, daje rast in blagoslavlja. Izreči zahvalo pomeni, da ni vse odvisno os nas in, da zahvala Nekomu gre. Izreči zahvalo je stopiti v odnos, kot nekdo, ki nekaj prejme in se čuti obdarjenega. Kolikokrat na dan bi se morala zahvaliti? Neštetokrat.
Več lahko preberete na blogu Sol Invictus.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
