Zvonjenje telefona med sedmo in osmo uro zjutraj je vedno zlovešče. Nezmotljivo napoveduje stisko, žalost in bolečino. Govori o neprespani noči prizadetega, ki odšteva neskončne minute do trenutka, ko presodi, da se je začel delovni dan in je že mogoče poklicati na pomoč. Še tisto dopoldne sedimo v njegovi pisarni. Na stenah izjemni dosežki velikega kolektiva, ki ga uspešno vodi. Na mizi slike njegovih otrok in delo, ki bi moralo biti opravljeno že pred dnevi, a zdaj vse stoji, saj se mora nenehno zagovarjati na sodišču javnega mnenja. Ne gre mu dobro od rok, saj javnost o uspešnem, močnem direktorju, ki je padel v nemilost, težko razmišlja izven okvirov masla na glavi, kar njegovi nasprotniki in preganjalci s pridom izkoriščajo. V očeh javnosti je pač kriv, kriv da se kar kadi. Kjer je dim, pa je tudi ogenj, kajne? Da so mu podkurili tisti, ki hočejo njegov stolček in pripadajoča pooblastila, javnost ne more vedeti. Zakaj in s kakšnim namenom so bile izmišljene uničujoče informacije položene pred sodišče javnega mnenja, se ljudje ne bodo spraševali. Z zanimanjem pa bodo spremljali in komentirali zaton uspešnega, močnega človeka, ki je še do včeraj držal vse niti v svojih rokah. Takšna je pač človeška narava. Nič osebnega.
Direktor nam poskuša razložiti, kaj se je zgodilo in se bori s solzami. Ta boj je vnaprej izgubljen, saj je bolečina javnega ponižanja in odvzema osebnega dostojanstva prehuda in stre še tako močnega človeka. Kmalu postane jasno, da imamo pred seboj še eno žrtev kapitalsko in politično motivirane afere. Ta je prikladno izbruhnila ob iztekajočem se mandatu. Drugega kandidata imajo in na ta način mu sporočajo, da je čas za slovo. Računali so, da pod bremenom uničujočih obtožb, ki so se zgrnile (oz. so jih zgrnili) nanj, ne bo ponovno kandidiral. Več mesecev so skrbno beležili njegove domnevne grehe, pridodali še nekaj etično – moralnih očitkov, ki vedno padejo na plodna tla in malo pred iztekom mandata vse skupaj prevrnili v javni prostor. Ob tem so dodobra zamajali življenjsko pot dobrega, predanega strokovnjaka, direktorja, moža, očeta. Tako pač delujejo. Nič osebnega.
Sodišče javnega mnenja ne prenaša ugovorov in pritožb. Deluje hitro in učinkovito. Ujeto v mrežo družbenih napetosti, utvar in predsodkov brezkompromisno obračuna s tistimi, ki izstopajo in tako motijo enotnost skupnosti. Obtoži, obsodi in ožigosa v trenutku, brez varovalnih mehanizmov. Če mislimo, da je kriv, je kriv. Družbeni občutek, da je z javnim pogromom nad posameznikom, ki smo mu prikladno naložili krivdo za zgostitev vsega slabega v skupnosti, končno prišlo do očiščenja in ravnovesja, je preveč varen in prijeten, da bi se spraševali o tem, kaj se zgodi, ko se sodišče javnega mnenja zmoti. In moti se kar naprej. Je zmaj, ki bruha ogenj družbenega samoočiščenja in vsake toliko časa osmodi ali zažge tudi nedolžno princesko. Je čistilec, ki uspešno strga mah s sten družbenega akvarija, občasno pa požre tudi kakšno zlato ribico. Kolateralna škoda v dobro družbe pač. Nič osebnega.
Vseeno je dobro vedeti, da za družbo to ni dobro in da se ljudje po krivičnih javnih obtožbah težko poberejo. Družba se sicer na trpljenje posameznikov nikoli kaj prida ne ozira. Močnim, uspešnim posameznikom, ki padejo v nemilost, se privošči nekaj tega trpljenja in vanje, ko so najbolj ranljivi, brez večjih pomislekov in slabe vesti usmerja družbene in tudi lastne frustracije, gnev in ogorčenje. Radi verjamemo, da so krivi za tisto, kar je v družbi slabega, predvsem pa verjamemo, da bo potem, ko bodo končno sestreljeni iz svojih udobnih pozicij, vse drugače in bolje. Čimprej naj se torej odstranijo. Nič osebnega.
Vodilnim uslužbencem pravijo, da morajo vzeti v zakup javno izpostavljenost in javno kritiko, pa naj bo ta upravičena ali pa ne. Da morajo pogumno prenašati politične, medijske, kapitalske, družbene pritiske. Da morajo stoično prenašati očitke, kako nesposobni, nemoralni in ničvredni da so. Naj pač pojasnijo svojim otrokom in staršem, da je javno zasmehovanje del igre oz. družbene folklore. Če tega ne zmorejo prenašati, naj pač odidejo. Nič osebnega.
Ne, ne zmorejo. Nihče ne zmore brez posledic za zdravje prenašati kolektivnega preganjanja in obtožb, javnih diskreditacij, teptanja ugleda in dostojanstva. Nikoli ne bom pozabila bolečine in obupa žalujočih dan potem, ko si je njihov stanovski kolega po hudih družbenih pritiskih in javnem linču vzel življenje. In nemoči in ohromljenosti zaposlenih v zdravstvu, ki se morali sami zagovarjati na sodišču javnega mnenja in so po obravnavi pretreseni zapustili svoj poklic. In eksistenčnega strahu mlade intelektualke, ki ji nihče več ne dvigne telefona oz. ga takoj odložijo, ko zaslišijo njeno ime, sto in stokrat oblateno. In solz funkcionarja, ki mu je bilo vsem na očeh odvzeto temeljno človeško dostojanstvo in je nameraval uresničiti najtemnejše misli v svojem življenju. Zelo osebno.
Kot krizna komunikatorka poznam tudi najtemnejše skrivnosti in pasti kriznih situacij in afer ter pripadajočega sodišča javnega mnenja, zato ne oklevam niti trenutek, da ne bi prizadetega prijela za roko in odpeljala ven iz temačnega labirinta javnih pritiskov, obtožb in diskreditacij, če le pravočasno izvemo drug za drugega. To so trenutki, ko se zavem, da vam moram povedati, da so tudi direktorji, javni funkcionarji in visoki uradniki samo ljudje, ki jih javni pritisk stre. Zelo osebno.
Zdi se, da so krizne situacije in afere, ki dodobra pretresejo življenje prizadetega posameznika, rezervirane za druge, za tiste pač, ki hodijo po robu. Žal ni tako. Dogajajo se vsem, ki sprejemamo odločitve. Danes meni, jutri tebi. Zelo osebno.
Damjana Pondelek, direktorica podjetja Urednica, je strateška svetovalka in krizna komunikatorka.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
