Preživeli smo več kot mesec dni trajajoči vihar »zgodovinske resnice« o drugi svetovni vojni. Ta sicer še ne pojenja, saj bodo kmalu sledile komemoracije v Kočevskem rogu, na Teharjih, v Hudi jami in drugih mestih spomina na množične usmrtitve po vojni. V luči nedavnih polemik bi povprečni spremljevalec historiografske scene utegnil misliti, da se stroka, in vsi ljubitelji preteklosti, ukvarjajo in prepirajo zgolj na relaciji partizani-domobranci. Pa seveda ni tako. Zato se mi zdi bralce nujno opozoriti na probleme, ki so v slovenskem zgodovinopisju najbolj aktualni.
Knjiga za današnjo rabo
Ena najbolj »naprednih« kampanj, ki smo jim priča zadnje čase, je demoniziranje predvojnih »meščanskih« strank. Najbolj izstopa delo Bojana Godeše, Čas odločitev, ki sem ga bežno omenil v svojem prejšnjem članku. Godeša zagovarja tezo o fašistoidnosti predvojne Slovenske ljudske stranke (SLS). Po njegovem mnenju sodelovanje z okupatorji v Ljubljanski pokrajini ni bila reakcija na strategijo revolucionarnega terorja Komunistične partije, temveč naj bi izvirala iz simpatij do fašističnega režima. Njegova knjiga naj bi dokazovala, da so se te simpatije kazale v prizadevanju SLS, v letih pred nemškim napadom na Jugoslavijo, za naslonitev Slovenije na sile osi.
Godešova knjiga naj bi torej predvsem spodbijala tezo o taktični oz. izsiljeni kolaboraciji v Ljubljanski pokrajini. Ta naj bi bila, nasprotno, plod strateškega premisleka, ki sega v čas pred vojno. Od tod tudi naslov, Čas odločitev: meščanske sile, s Kulovčevo SLS na čelu, naj bi se že pred vojno odločile za kolaboracijo s silami osi. Tiha implikacija knjige torej je, da so si zaslužile, kar je sledilo: slovenski komunisti so z množičnimi likvidacijami političnih tekmecev resda začeli dobro leto pred prvimi pojavi oborožene kolaboracije, a so se s tem pravzaprav »preventivno« borili proti domačemu fašizmu. Tezi je treba priznati vsaj izvirnost. Dejansko je tako izvirna, da ni prišla na misel niti režimskim zgodovinarjem pod komunizmom.
Seveda so drzne teze v zgodovinopisju dobrodošle in če bi bila knjiga dobro napisana, pa četudi v esejistični obliki, bi lahko služila kot odlično izhodišče za diskusijo. Težava je, da je knjiga precej šlampasta; ihta, s katero avtor skuša dokazati glavno tezo, pa je že sama po sebi slaba popotnica za resno diskusijo. Poleg tega se osrednja teza opira na dnevniške zapise in memoarje, ki jih avtor povrh vsega precej svobodno interpretira. Gre za metodologijo, ki jo je v slovensko zgodovinopisje vpeljal Jože Pirjevec s svojo biografijo Tito in tovariši in se ji pravi »rekla kazala«. Toda če je bilo Pirjevčevo delo vsaj privlačno napisano, pa je Godeševa knjiga fragmentarna in težko berljiva. Zato lahko mirne duše rečemo, da je njenemu uspehu v celoti botrovala njena tendencioznost. Če je teza vprašljiva in ostaja, kljub avtorjevim naporom (in zaklinjanju njegovih kolegov iz Inštituta za novejšo zgodovino), nedokazana, pa je zelo priročna za določeno ideološko operacijo.
Kot je poudaril sam Godeša v pogovoru za nacionalko, je nujna sprememba pogleda na medvojno dogajanje: »ni pomembno leto 1945,« pravi, »temveč leto 1941«. Kaj to pomeni? Treba je razumeti, da Godešev očitek o kolaboracionističnih namerah ne leti le na »klerikalce«, temveč na vse slovenske legalne stranke, ki so se ob nemškem napadu na Jugoslavijo povezale v Narodni svet. Med njimi so bili, ne boste verjeli, tudi socialisti (tisti pravi, seveda, ne današnji prenovljeni komunisti, ki se kitijo s tem imenom) ter liberalci, ki so ves čas med vojno skušali vzdrževati stike z angleškimi tajnimi službami in delati za zavezniško stvar (mnogi od njih so zaradi tega končali v nacističnih taboriščih). Da je »pomembno leto 1941 in ne leto 1945« torej z drugimi besedami pomeni, da moramo fokus interpretacije prestaviti od prevzema oblasti s strani komunistov na profašistične in kolaboracionistične namere »meščanskih strank«.
Težava je, da je to drugo le teza ene knjige (in ne ravno trdna teza, naj dodamo), prvo pa dejstvo z otipljivimi posledicami, tudi v obliki več kot deset tisoč mrtvih, samo med Slovenci. Da bi v kolektivni zavesti oz. javnem diskurzu teza prevladala nad dejstvom, je nujno vsaj, da teza prevzame status dejstva. To je bil smoter promocijske kampanje, ki je sledila izidu knjige.
Strah pred diskusijo
Godeševa knjiga sprejeta z navdušenjem, ki bolj kot o njeni kakovosti priča o koristnosti njenih tez za določeno interpretacijo. Kot po vrsti so v hvalo te, v najboljšem pogledu povprečne monografije, stopali predstavniki slovenskega zgodovinskega mainstreama. Godešovo tezo so tako pohvalili Božo Repe v Mladini in Nedeljskem dnevniku, Peter Vodopivec v intervjuju za Poglede in v Zgodovinskem časopisu, Egon Pelikan v intervjuju za Sobotno prilogo Dela. Vrhunec smo doživeli, ko je Zveza zgodovinskih društev oziroma njena, po imenih sodeč, zelo nepristranska komisija avtorju podelila nagrado Klio, kar je že ob razglasitvi, sodeč po poročilu, poskrbelo za »nekaj napetosti« na zborovanju Zveze. Avtor knjige je bil sicer tudi član te komisije, vendar se je iz odločitve izločil, ko je izvedel za nominacijo.
Njegova skromnost je hvalevredna. Manj hvalevredno pa je takšno buldožersko enoglasje okoli znanstvene monografije. Četudi bi Godeševa knjiga zares bila vrhunsko historiografsko delo, bi soglasna in nekritična hvala pričala o nezdravem ozračju na znanstveni sceni. Za čim boljše ovrednotenje znanstvene teze je namreč nujna odprta in polemična diskusija. Na tujem – ne le na Zahodu, temveč tudi v mnogih nekdanjih komunističnih državah, kjer je zgodovinopisje mnogo bolj odprto in v koraku s časom kot pri nas – je navada, da se okoli knjig, ki odpirajo nove teze, organizira široka razprava, v kateri so prisotna kar najbolj raznolika stališča. Akademske institucije npr. organizirajo okrogle mize, kjer je avtor soočen s strokovnjaki, ki njegovim pogledom nasprotujejo. Avtorji sami svoje teze obelodanijo pravzaprav zato, da bi se o njih kresala mnenja. Le tako se lahko polagoma vzpostavlja bolj niansirano razumevanje preteklosti. S tem humanistika opravi dvojno državljansko poslanstvo: prvič, vzpostavi avtonomno področje, kjer se lahko ljudje seznanijo s pomembnimi družbenimi vprašanji, ki nas definirajo kot družbo in kot nacijo, onkraj dnevnopolitičnih manipulacij in plehkih ideoloških polemik; in drugič, z lastno prakso iskanja resnice v odprti diskusiji humanistika demonstrira, da se tudi o najbolj kočljivih vprašanjih da razpravljati na civilen in racionalen način.
Kaj pa demonstrirajo monotoni panegiriki, kakršnim smo bili priča ob izidu Godeševe knjige? To, da pri nas cehovska solidarnost velja več od jasne besede, da je modro pisati stvari, ki so po godu vladajoči ideologiji oziroma prevladujočim predsodkom, sicer pa je modro molčati. Sporočajo, skratka, žalostno resnico, da smo daleč od odprte družbe.
Da bi na to resnico slučajno kdo ne pozabil, so bile kritike Godeševe knjige sprejete z bogato bero zmerljivk. Te so padale zlasti na posameznike, ki se jim je očitalo smrtni greh, da ne pripadajo »stroki«.
Več lahko preberete na Kritika konservativna.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
