Etika javne besede

To, kako se mnogi pisci pisem bralcev in nekateri novinarski komentatorji (a s častnimi izjemami v vseh treh glavnih dnevnikih!) na soglasno odločitev v zadevi Patria odzivajo z žalitvami in insinuacijami na račun najvišjega sodnega organa za varstvo ustavnosti in zakonitosti (ob izkazovanju hudega ustavnopravnega analfabetizma), je prvi razlog za naslov tega članka. A sedaj so zavore pri spoštovanju etike javne besede popustile tudi že prvemu pripadniku akademske pravne sfere.

Zaradi cinizma in sarkazma, prozorno »zavitega« v navidezno vljudne besede (na primer tiste, posebej izpostavljene v »flešu« članka desno zgoraj), s katerim je svoje žalitve ustavnega sodišča predstavil v Delu dr. Primož Gorkič (docent za kazensko pravo na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani in strokovni sodelavec na vrhovnem državnem tožilstvu) – tudi z žaljivim naslovom Patria za telebane, se opravičujem, za pravnike, sem na njegov članek najprej nameraval odgovoriti s parafraziranjem naslova njegovega članka: »Bonton za telebane, pardon, za učene pravnike«. A se na tak nivo ni dobro spuščati – predvsem pa bi bil potem v naslovu preveč poudarjen problem bontona, spodobnega obnašanja v javnosti. Gre namreč za še precej hujše stvari.

Cinizem in sarkazem

Gorkičev cinizem in sarkazem v odnosu do ustavnega sodišča bi bilo samo vprašanje spodobnosti v izražanju njegove kritike (tudi mlajšega kolega nasproti starejšim, navsezadnje), če ne bi bila ta kritika tudi vsebinsko tako hudo sporna. Pravim »sporna«, čeprav je po mojem mnenju preprosto zgrešena. Pa ne v vsem: obžalovanja in obsodbe vredni cinizem in žaljivost te sarkastične »kritike« vidim predvsem v tem, da je ta kritika po mojem mnenju sicer delno utemeljena, namreč kot kritika premajhne doslednosti kritizirane odločbe (zakaj ni o zadevi dokončno odločila in obtožencev že sama oprostila) – da pa to upravičeno kritiko, čeprav je napisana navidezno kot resna kritika, potem prikaže in uporabi ne kot resno kritiko, ampak kot cinično norčevanje iz ustavnih sodnikov. Namigujoč celo na pravne telebane. Upam, da se zdaj ne bo izgovarjal, da je s telebani mislil sebe in druge pravnike, ki sicer razumejo tudi največje pravne finese, le z razumevanjem te odločbe da imajo velikanske težave. Bi bilo preveč prozorno. Še zlasti zaradi posebej izpostavljene (cinično-sarkastične) misli nad naslovom članka, zakaj naj pravniki te odločbe morda ne bi razumeli: »Morda ustave ne čutimo s srcem, ampak le z razumom, kdo bi vedel?« Češ, z razumom te odločbe ni mogoče razumeti – če nimaš (za Janšo bijočega) srca??

Če ustavni sodniki v svoji kritiki treh sodb v zadevi Patria niso bili dovolj dosledni in odločni, da bi šli pri tem čisto do kraja, je to seveda vredno kritike – toda ne take, ki se ob tem s svojim sarkazmom dejansko postavi v bran tistih treh sodb, ki so bile pa strokovno hudo zgrešene. In ne zasmehuje njih (česar seveda tudi ne bi smela), ampak njihove kritike! Ker so bili pri tem premalo ostri!?

Izmikanje lastni opredelitvi do temeljnega vprašanja

Avtor je vse to v dolgem članku za širše bralstvo prepletel s precej stavki izrazito strokovne argumentacije (za vtis na laike?), delno korektne in delno ne (o tem nekaj kasneje) – a vse to z izrazito manipulativnim ciljem: ne, kritizirati slabosti in nedoslednosti (v temelju pravilne) odločbe, ampak prikriti ali zamolčati svojo oceno razveljavljenih treh sodb in se norčevati iz ustavnih sodnikov. Za akademskega učitelja prava – osupljivo in vsega obsojanja vredno. Poglejmo sedaj natančneje – namreč to, zakaj (in kako) je zamolčal bistvo vse zadeve.

Julija in avgusta lani sem dr. Gorkiča prav jaz sam kar dvakrat javno, tu v Delu, branil pred neutemeljenimi in strokovno zgrešenimi obtožbami »dvojnega harvardskega doktorja« Jakliča. Takrat se do prve od teh sodb dr. Gorkič še ni hotel opredeljevati – z utemeljitvijo, zame takrat sprejemljivo, da želi počakati še na njeno pisno obrazložitev. Toda ta je zdaj že dolgo tu, bila je potrjena še na višjem in vrhovnem sodišču – ustavno sodišče pa je zdaj vse te tri sodbe razveljavilo. Mimogrede: iz razloga, zaradi katerega smo nekateri že takrat rekli, da bo ta sodba morala pasti.

In se je dr. Gorkič do tega ključnega vprašanja morda opredelil vsaj zdaj? Ne, izredno spretno (z naravnost vrhunskim sprenevedanjem in »slalomiranjem«) se je temu tudi zdaj izognil. Poglejmo, kako.

Zakaj ni obtožencev oprostilo že ustavno sodišče

V drugem stolpcu članka je najprej napisal tako, kot da se z razveljavitvijo teh treh sodb strinja: »V čem je dodatna (mišljeno je: dodana – gre za napako pri tiskanju) vrednost odločbe? Prvič, ustavno sodišče je ugotovilo, da redna sodišča niso ustavnoskladno razlagala 269. člena KZ in niso ustrezno konkretizirala njegovih zakonskih znakov (… izluščila dejstev, ki konkretizirajo zakonski znak: sprejem obljube nagrade). Začudilo me je, zakaj ustavno sodišče ni izdalo oprostilne sodbe? Vsak kazenski pravnik ve: če zakonski znaki v opisu niso konkretizirani, opisano ravnanje ni kaznivo dejanje, na mestu pa je oprostilna sodba.«

Prvo sprenevedanje: to bi res moral, poudarjam, moral vedeti vsak kazenski pravnik – toda razveljavljene tri sodbe vendar dokazujejo, da tega niso vedeli (ali v tem primeru hoteli videti?) sodeči kazenski sodniki in senati kar na treh instancah!

Da ustavni sodniki ob tem niso že sami izdali oprostilne sodbe (čeprav jim je edini kazenski sodnik med njimi prav to predlagal), je bilo, kot že rečeno, tudi po mojem mnenju sicer napačno oziroma nedosledno – toda ta nedoslednost ne pomeni, da je bila zato temeljna napaka obsodb v zadevi Patria na ustavnem sodišču napačno ugotovljena. Gornji citat iz Gorkičevega članka na prvi pogled kaže na isto – toda po vrsti vmesnih zamegljevanj in zastranjevanj (nekatera pojasnjujem v nadaljevanju, za vsa žal ni prostora – lahko v strokovnem tisku, če bo treba) avtor izpelje ravno nasproten zaključek. Bralcem skuša »podtakniti« sklep, da je (po njegovi presoji) »dodana vrednost« odločbe ustavnih sodnikov v tem (glej peti stolpec članka), da »so dali vedeti, da bodo v kazenskih zadevah pravilnost ugotovljenih odločilnih dejstev, torej obstoj zakonskih znakov, od zdaj naprej presojali tudi skozi 28. člen ustave«. Od zdaj naprej? Spretno zavajanje – kolikor računa na laičnega in predvsem nepazljivega bralca, ki ob branju petega stolpca zahtevnega članka že pozabi, da je avtor v prvem stolpcu zatrjeval ravno nasprotno. Citiram od tam: »Res je, ustavno sodišče je kar v nekaj odločbah zapisalo, da umanjkanje odločilnih dejstev, ki bi jih bilo mogoče umestiti pod kazenskopravno pravilo, pomeni kršitev 28. člena ustave.« Torej (po mnenju samega avtorja) ni res, kar zatrjuje v petem stolpcu, saj nasprotno sam trdi v prvem stolpcu – pa potem (komaj verjetno) celo še enkrat v istem, petem stolpcu: »Olajšano sem ugotovil, da se za standarde, ki jih morajo redna sodišča spoštovati že zdaj, v bistvu ni nič spremenilo. Že zdaj so morala odločilna dejstva ‘zanesljivo’ ugotoviti …«

Več lahko preberete na strani Dela.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.