Foto: Facebook.

Nedavno sem med čakanjem v čakalnici v zdravstvenem domu opazovala mamo in hčerko. Vsaka je bila zagledana v svoj pametni telefon in v njem s prsti iskala božje čudo. Vsake toliko sta komentirali kakšno fotografijo, ki sta jo videli na zaslonu. Misel, v kakšni krizi pa vendar živimo, da ima toliko (še največ mladih) takšne ne ravno poceni računalnike v rokah samo za spremljanje Facebooka ali poslušanja glasbe, je preglasilo spoznanje, kako je bila njuna komunikacija omejena na tako materialno in minljivo opremo. Sama z analogno knjigo v rokah ter ‘neumnim’ telefonom nekje v globinah torbe (!) sem se počutila staromodno, a v tem tako očitnem nasprotju se mi je porajalo vprašanje: koliko smo pravzaprav v tem globalnem svetu sploh povezani?

Pametni telefon med predavanji kot človekova pravica?

Velikokrat v čakanju na predavanja vidim sovrstnike, ki buljijo v telefon, igrajo ne ravno najbolj za možgane zdravilne in krepilne igrice ter neprestano tipkajo (mar ta izraz še obstaja?) sporočila. Včasih sem tudi priča vznemirjenju, ker je na določenem območju šibek signal brezžičnega internetnega omrežja, ter sledečemu olajšanju, ko se spet pojavi. Tega občutja sama še nisem občutila, saj imam kot študentka na voljo veliko računalnikov po knjižnicah ter na sami fakulteti, če že imam posebno nujo do uporabe interneta. Saj ta vendar lahko počaka.

To vznemirjenje odvisnosti pa še nekoliko spregledam, čeprav se mi zdi čisto nepotrebno. Osebno pa me moti, da ljudje pred tabo buljijo v telefon, pišejo sporočilo ali celo igrajo igre, vsake toliko kaj zinejo. Očitno je, da nimajo zanimanja po stiku s teboj, oziroma ti kasneje, ko nista več v fizičnem stiku, pošlje sporočilo. Ali pa, da so mobilniki stalni pripomoček tudi med predavanji. Ne rečem, da pogledaš v slovar, če je to interes celega razreda, vendar pa je ta možna funkcija redko uporabljena v primerjavi z ostalimi, ki veselo cvetijo. Ko bi le ubesedili vsa sporočila, ki letijo po predavalnici ter izven nje! Nekdo bi lahko celo branil to telefonsko aktivnost kot ekološko bolj sprejemljivo kot ‘otročje’ pisanje listkov. Toda ali je potrebno prav vse neumnosti ubesediti? Ko imaš na voljo le nekaj malega nepopisanega listka, ki mora biti ja majhen, a moraš nanj nekaj napisati dovolj jasno, da ne bo prevečkrat romal od enega konca do drugega, po mojem mnenju uporabiš vsaj nekaj več možganov. Pa še profesor ti jih lahko vzame, s čimer pridobijo na privlačnosti. Zdaj bo verjetno še odvzetje telefona postalo kršenje študentovih pravic, ker jih je toliko tako čustveno navezanih nanj, saj so brez njega odrezani od sveta, novic, prijateljev, zabave. Je mar potrebno na vsakem predavanju pisati sporočila, s kom in kdaj ter kje se boš po predavanju dobil na kavi? Se tega ne moreš spomniti prej ali pa celo določiti datum in uro na štiri oči? Mislim, ni osnovna funkcija predavanj poslušanje snovi, pomnenje, zapisovanje, … in ne branje sporočil?

Spontanost, a vendar z nekaj načrtovanja

Nisem proti zdravi spontanosti, ki je sicer sama ne posedujem ravno veliko, če je v ozadju vsaj nekaj malega načrta. A sedaj se mladi vse zmenijo zadnji trenutek, če se pa zmenijo prej, se pa v zadnjem trenutku skoraj vedno kaj spremeni, pogosto celo v smeri diametralno nasprotnega prvotnemu.

Veliko lažje je tudi nekaj odpovedati preko sporočila kot po osebno in priznam, da se tega včasih posluži tudi moja malenkost. In seveda se je lažje to spomniti pol ure prej kot pa pol dneva ali več prej. Občutek imam, da se je tudi veliko težje kaj zmeniti; za kakšen projekt ali prijateljski izlet. Vedno pride nekaj vmes zadnji trenutek ali pa so vsi blazno zasedeni, čeprav jih velikokrat vidiš, kako zapravljajo svoj tako dragoceni čas s to majhno, v starih časih še uporabno komunikacijsko igračko. Le zakaj je neoseben stik, še posebno za sporočanje manj prijetnih ali izgovorov polnih sporočil, novic preko tehnološkega medija toliko lažji? Sprašujem se, kako je bilo včasih, ko niso imeli niti stacionarnega telefona pri vsaki hiši. Je bilo vse skupaj bolj spontano, so stvari bolj držale ali pa je bilo vse skupaj veliko manj stvari, opravkov, dogodkov, vendar drugače doživeti? Kakšni so bili potemtakem odnosi? Nostalgično kvalitetnejši ali zgolj drugačni v odnosu do tedanjega časa in miselnosti?

Telefoni – požiralci medsebojnih odnosov

Morda cel prispevek zveni precej karikirano ter starokopitno s strani študentke humanistike, vendar so to  moji občutki, ko hodim po poteh našega globalnega (študentskega) sveta. Nič nimam proti telefonom, če se jih uporablja za njihovo osnovno funkcijo: telefoniranje in komuniciranje, ko je potrebno. Velikokrat pa imam občutek, da ta funkcija postaja vedno manj pomembna v primerjavi z vsemi dodatnimi aplikacijami in zmogljivostmi teh malih, a nevarno zmogljivih računalnikov, in da še prevečkrat odžirajo že tako dragocen in vedno bežeči čas ter morda še nekaj bolj ključnega: medsebojne odnose. Velikokrat pomislim, ko vidim sovrstnike na telefonu, le kaj bi počeli, če bi jim ta nujno potrebni pripomoček odvzeli? Bi z drugačnimi očmi gledali na okolico, na svet in ljudi? Že res, da imaš možnost tudi na telefonu preko nešteto medijev spremljati dogajanje v svetu, toda kakšen odnos do okolice bi imeli, če medijev v takšni obliki ne bi bilo?

Morda se kdo z mano ne strinja, morda mu koristne aplikacije celo olajšajo časovni zaostanek, morda mu je telefon pripomoček za vzpostavitev odnosov; vendar to na žalost (ali na srečo?) še ni postalo del mojih izkušenj.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.