Pred nami je komunistični veliki teden. Začeli ga bomo s spominom na ono druščino, ki se je velikopotezno imenovala »osvobodilna fronta«, a nam je prinesla v dolgi, zagrizeni in krvavi revoluciji desetletja teme, mračnjaštva in totalitarizma. Začeli ga bomo na dan, ko se praznuje stare privilegije, nikoli dokončane boje in pridobljene privilegije. Če bo ljudstvo, zaslepljeno od propagande, šolskega pranja možganov in sladkorčkov teh ali onih priboljškov, množično sodelovalo, toliko bolje saj bomo imeli dokaz, da propagandna mašinerija deluje po pričakovanjih. Vsekakor nam bodo mediji ustrežljivo, nekritično in pristransko spet in spet poročali o tej ali oni proslavi, kjer bo govornik morda spet klical v Kidričevem duhu »farje vse pobite« ali »s kolaboranti se ne bomo spravljali«, kar je čista resnica, saj so jih brez sodbe, brez obtožbe, brez dokazov, sistematično in zverinsko že pobili. Preostanek pa iz srca sovražijo.
Težava s 27. aprilom, ki smo ga morali ohraniti v našem prazničnem koledarju, ker so komunisti na vsak način hoteli ohraniti ta svoj praznik in so z Demosovo vlado trgovali, mi vam 15. avgust, vi nam 27. april… Nihče od tistih, ki praznujejo te dni pa se ne vpraša ali ima praznik sploh kakšno vsebino? Odgovor je preprost: 27. april je dan brez vsebine. Demokratičnemu taboru odpor proti okupatorju nič ne pomeni, ker nam je prinesel okupatorja duha, hlapce za vladarje, vajence za direktorje in morilce za heroje. Partizanstvo pod rdečo zvezdo je prineslo Sloveniji nepojmljivo gorje in titoizem, ki se uvršča ob bok nacizmu, stalinizmu, leninizmu, Pol-potu in drugim takšnim. Česa takega ni mogoče praznovati, lahko se samo spominjamo. Spominjati se pa, kako je KPS zlorabila svobodoljubnost Slovenca in mu vsilila krvavo revolucijo, potem pa s trdo roko vladala do demokratičnih sprememb, zdaj pa nam vlada iz kakih zakotnih gostiln, ni nekaj lepega. Zato je 27. april resnično »praznik«, saj je popolnoma brez vsebine. To vedo celo tisti, ki vztrajno pozabljajo celo to, da se ta dan ni zgodilo nič, niti tega, da bi bila ustanovljena OF. Šele, ko je Stalin bil napaden, je KPS nehala sodelovati z okupatorjem in je svojo protiimperialistično fronto preimenovala v »osvobodilno«… le-ta nas pa je osvobodila svobode, pa še ta je bila priklicana v življenje dan prej.
Ta veliki rdeči teden zaključimo z velikimi, komunistično zaznamovani »liturgijami« ob prvem maju. Spomin na tragične dogodke iz leta 1886 v Chicagu, ko so se levičarji še borili za delavske pravice. Danes pa vsak delavec ve in sluti, da od levičarjev ne more pričakovati nič boljšega kakor od kapitalista. Še več, čeprav so eni in drugi »isti«, pa od kapitalista dobi delavec več… če ne verjamete ali niste zaslepljeni, pa primerjajte kolone čez Ljubelj ali v Trst v Jugi z založenostjo in dostopnostjo dobrin danes v Ljubljani. Saj nam vsega tega ni prinesel levičar, ampak naše delo, naša demokracija, naš trud. Tudi zaradi tega so kresovi na prvi maj in alkohola polni rajajoči ob njem, karikatura samih sebe. Tudi zaradi tega je praznik dela prazen… Tipičen izraz sodobnega levičarstva je ZL, ki uporablja zastarelo terminologijo XIX stoletja, sovraštvo XX in denar XXI stoletja. Levičarstvo se je spremenilo v svoje nasprotje, saj govorijo eno, delajo drugo, živijo pa po principu na tvoj račun, delavec in revež, kar se le da bogato.
Pa smo kljub temu pred »liturgično« najbolj pomembnim komunističnim tednom. Gre za uverturo v dolgo poletje praznovanj in spominjanja na konec druge svetovne vojne (to bo maska, da bodo praznovali svoj revolucionarni, krvav prihod na oblast), ko bodo selektivno pozabljali na vse svoje zločine, na revolucijo, na naš slovenski holokavst in stotiseče, ki čakajo na vrnitev dobrega imena in dostojen pokop v tankovskem grabnu pri Teznem ali Brežicah, v Hudi Jami ali Kočevskem Rogu, pri Crnogrobu ali na 600 drugih lokacijah po naši deželi.
Slovenec se nima česa veseliti, ker je bilo konec, saj je iz gozda prihrumela pošast, ki se je hranila s krvjo slovenskega naroda in mu z železnim srpom in trdim kladivom zavladala pod krvavo rdečo peterokrako.
Ko bodo komunisti obžalovali svoje načrtne, premišljene in dovršene zločine zoper Slovence, Slovenijo in njen demokratičen tabor, ko bo naš narodni spomin celovit, ker bo podlaga zanj zgodovinska resnica, takrat se bomo v miru spominjali konca velike morije XX. stoletja, ki nam je prinesla toliko nepopisnega gorja in izgubo naših najboljših voditeljev, mož in fantov, t.j. naše prave in doslej edine elite.
Ko bomo nehali iskati bližnjice za »tkim. narodno spravo«, ki je še eden od komunističnih projektov, z nesmiselnimi zakoni o pokopu brez vračanja dobrega imena žrtvam, dokler bodo krvniki imenovani »narodni heroji«, žrtve pa »zločinci, izdajalci, kolaborantje« ipd., ampak bomo iskali najprej zgodovinsko resnico in pravico, do tedaj nam ne bo nova še tako oddaljena obletnica konca vojne pomenila nič.
Četrt stoletja je, kar smo se otresli najhujših okov komunizma. Četrt stoletja je, kar so komunistični prazniki razgaljeni. Četrt stoletja pa je tudi mnogih izgubljenih priložnosti, saj nismo nikoli rekli komunistom »ne« in smo že na prvih skoraj demokratičnih volitvah podlegli propagandi »lepih oči« in zadnjega partijskega sekretarja, to je voditelja zločinske druščine, postavili na čelo države. A kaj nam lahko partijski sekretar pove o demokraciji, spoštovanju drugače mislečega, širini duha? Nič. In v tej zmoti smo na nek način ostali do današnjih dni in s tem »szdl-jevskim« duhom so okužene nove in nove generacije, ki prihajajo iz gabrovske šole brez vrednot, brez hrbtenice, brez sposobnosti, da bi razumeli, sočustvovali in ljubili svoj narod, svojo domovino, svojo identiteto. To pa je duh hlapčevstva, ki se odpove samostojnosti in se prepusti vodenju in skrbi komunistov, ki so po lastnem prepričanju »edini, ki smejo vladati«. Nič bolj zmotnega. Nič bolj pogubnega.
Ob tem komunističnem velikem tednu vam voščim, da bi našli zdravo pamet in ga nikjer ne podprli ne z zastavo, ne z udeležbo, njihovih liturgičnih srečanj, kjer bodo iz mikrofonov znova rohnele pravljice, delitve, obsodbe in prividi stvarnosti. Pokažimo, da nam je še kaj mar in bodimo suvereno brezbrižni. Naj liturgijo rdečega velikega tedna obhajajo verniki rdeče zvezde in zaostalih ideologij.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
