Zdi se, kot da je ta naš svet postal prenaporen. Izginjajo nasmehi na obrazih, namesto napredka govorimo o borbi, namesto o novih spoznanih o poskusih preživetja. Karikiram, a vendar vsi po malem uhajamo v nek drug, fantazijski svet. V svet, kjer vladajo drugačna pravila. V svetleče škatle, ki nam prodajajo srečo, se potapljamo z upanjem, da pozabimo vse tegobe tega sveta in se vsaj za trenutek odklopimo od krute realnosti. Navdihujejo nas junaki, ki s svojo notranjo energijo odkrivajo v sebi nadčloveške sposobnosti. Očara nas ideja, da bi tudi sami zopet našli smisel v svojem življenju. Da bi kot stripovski junaki iz nečesa povprečnega naredili nekaj, na kar bi bili ponosni naši otroci. Nekaj, o čemer bi pisali knjige in po čemer bi se nas spominjala zgodovina. To je ta svet, ki nas omamlja in ki ga ne želimo zapustiti. Kot Peter Pan in Otroci iz dežele nikoli. Najčudovitejši svet sanj. In pride novo jutro, ko budilo naznani nove ure življenja, ki bodo z redkimi izjemami šle v pozabo. Črpamo in živimo za svet fantazij, a se iz njih nič ne naučimo.

Fantazijske zgodbe, ki jih novodobno imenujemo »scify« ali znanstvena fantastika, so namreč z nami že od začetka dni, ko je obstajalo samo ustno izročilo in so dolge hladne noči napolnjevale zgodbe mističnih junakov in božanstev. In zgodbe so si, če jih razstavimo v osnovne elemente, zelo podobne. Imamo glavnega junaka, ki živi svoje življenje – zelo povprečno, morda celo rahlo naveličano. Vsi okoli njega, včasih tudi sam, se zaveda, da se v njem skriva nekaj veličastnega, toda nikoli ne uspe teh svojih darov raziskati. Hkrati v zgodbo vstopi glavni zlobnež. Lik, poln jeze, besa in z veliko željo po maščevanju. Nekdo, ki iz najtemnejših življenjskih izkušenj proizvaja črno magijo. Magijo, ki seka skozi nedolžno množico in ob tem seje strah in grozo. Zanimivo je, da glavni zlobnež namesto jeze in besa seje strah med ljudi. Vest o krivici pride tudi na ušesa glavnemu junaku, ki je prisiljen sprejeti življenjsko odločitev. Spopasti se mora s svojimi strahovi in tvegati vse, kar je do sedaj poznal in ob tem upati, da je na pravi poti, ki ga bo vodila iz povprečnosti. Druga možnost je potuhniti se in upati, da črna magija ne zapraši domačega praga. In ja, fantazijske zgodbe vedno rodijo junaka. Iskanje svoje sreče, pravice, bele magije zahteva veliko napora in odrekanja. Glavni junak uspeva, ker so ob njem vedno osebe, ki ga pri tej odločitvi vodijo in podpirajo. Nenadomestljiva je vloga stranskega junaka, ki verjame v sposobnosti »glavnega«, še posebno takrat, ko je slednji ravno na tem, da obupa. Preostanek strukture zgodbe seveda poznate. Dobro zasije v vsej svoji veličini in premaga zlo. A premagati zlo v pravljicah ne pomeni uničiti hudodelca. Ne, premagati zlo pomeni sprejeti ves ta nakopičen strah in bes in mu odvzeti moč. Iz zgornjega zapisa lahko izberemo sledeča sporočila.

Prvo: Črna magija ima vedno svojo ceno ali Zlobneži globoko v sebi niso srečni.

Kdor je razpet med neutolažljivim razočaranjem in izvenzemeljsko jezo nima občutka za samorefleksijo. Kontrola je edina stvar, v kateri še vidi smisel in vsi ostali (pa naj bodo to le najbližji ali celotna družbena garnitura) smo le postranska škoda. V zgodbah je oblika cene, ki jo plača glavni junak, izguba lastne sreče ali še tistega kančka človečnosti, ki ga premorejo. To vodi v začaran krog, kjer vsak nov poskus prevzema kontrole vodi še v večje razočaranje in jezo. Včasih zbujajo občutek, da so srečni in zadovoljni s statusom, ki so si ga nagrebli z uporabo črne magije. V resnici se napajajo še dolga leta iz razbitin, ki so jih povzročili. Rešitev za slehernika, ki se tako znajde v tem ponavljajočem se vzorcu, je v razumni, osveščeni okolici, ki v destrukciji prepozna krik na pomoč. Vsi, ki mislijo, da se klin s klinom zbija ali  gredo, kot v našem primeru, s črno magijo na črno magijo, v tem procesu počasi izgubljajo tudi sebe.

Drugo: Vsakdo mora najti svoj smisel bivanja in delovanja, ki ga osrečuje.

Včasih več škode kot zlobnež naredi tiha večina, ki brez občutka odgovornosti gleda svet okoli sebe in se čudi temu, kako nihče ne reagira. To tiho množico vodi realen strah, ki pa ga v naši vsakdanjosti uspešno zakrivamo z aktivnim brskanjem po novih aplikacijah takoj, ko pogovor postane preresen. In potem tarnamo nad krivičnostjo tega sveta in o nemoči pri udejanjanju sprememb. Lahko je doma iz fotelja gledati skozi okno in komentirati svet, ki ga nikoli nismo izkusili. Nekateri počno to zelo na glas, drugi pa raje zagrnejo zavese, ker po njihovem mnenju ta svet tako ali tako ni bil narejen za nas. Znani fizik Newton je že pred več stoletji utemeljil fizikalni zakon, da vsaki akciji sledi reakcija; zelo preprosto, da tega nihče ne opazi. Zgornje misli seveda niso poziv k revoluciji. Ne. Kdor ni pripravljen česa narediti zase in za ljudi okoli sebe, ta nima pravice do nerganja in objokovanja žalostne usode. To so tisti vzporedni igralci iz pravljic in stripov, katerih zgodb ne poznamo. Njihovih slik ne najdemo na zvezkih naših otrok in o njih ne gledamo sinhranoziranih risank.

Tretje: To kar mislimo, da bi morali biti in to, kar nam je namenjeno, sta po navadi dve popolnoma različni stvari.

Vsi glavni junaki imajo bolj kot ne začrtane usode. Nekdo je princ, drugi je kmet, tretji nekaj tretjega. Usoda ima tudi smisel za humor. Nekateri skozi celo življenje delajo transformacijo iz kmeta v princa, drugi pa se borijo zgolj z oblikovanjem podobe, kakšni princi naj bi bili. Vsem pa je edino iskanje lastne poti. Včasih je težko ostati buden in prepoznati smerokaze, ki jih pošilja življenje. Vedno moramo prebrati tudi drobni tisk, saj ima prav v njem črna magija pogosto svojo ceno. Črna magija povzroči največ škode tam, kjer ji nehote dovolimo, da buhti. V majhnih dozah neresnice, sebičnosti, preračunljivosti, pohlepa in zavisti. V pravljicah vsak namreč ve, da je vse zgoraj našteto del življenja, ki vodi v pogubo. V naši realnosti o tem še vedno debatiramo in se skrivamo drug za drugim v upanju, da ne bi nihče opazil, kako se tista črna pika kot rak celice zažira v naše meso. Biti junak v obeh svetovih ni mačji kašelj. Pomeni odreči se enostavnemu in stopiti na trnovo pot.

Četrto: Junak ob sebi potrebuje ljudi, ki vanj verjamejo.

To je nadaljevanje zadnjega stavka prejšnjega odstavka. S to odločitvijo za drugačen svet in za sledenje svojim lastnim idealom, ki bodo služili ne le junaku samemu, ampak tudi vsem ostalim, ne bodo zadovoljni vsi tisti, ki tega koraka niso storili. Težko je namreč gledati, kako je nekdo iz svojega poraza naredil nekaj dobrega in s tem dodatno osolil rano, ki že dolgo časa skeli. Adi Smolar v eni izmed svojih pesmi pravi »… En lahko te v zvezde kuje, ko drug te daje v nič, en te obtožuje, ko drug teži, da si zanič. Prvo naj te ne prevzame, drugo te ne sme potret. S hvalo in pa grajo treba znati je živet«… Vsaki odločitvi, ki jo v življenju sprejmemo, je mogoče »udobno, s kavča« oporekati. Mnogi se s tem ne bodo strinjali, toda »glavni junak« mora tolažbo najti v spoznanju, da jih ni tako malo, ki v njegovih dejanjih prepoznava pravo pot in nekaj dobrega. Slednji so tisti, ki verjamejo vanj in odigrajo pomembno vlogo pri lizanju ran zaradi žaljivk. Le redkim od vrženih polen ne krvavijo noge, morda pa se to le zdi in imajo ti srečni posamezniki ob sebi ljudi, ki jim pomagajo, da se te rane hitro zacelijo.

Peto: Pravljice imajo srečen konec.

Nihče ni vseved in tudi sam se zavedam svojih omejitev. Ti dve spoznanji štejem kot dosežek v svojem življenju. Še dveh dejstev se ob vstopanju v svet resnih odraslih ljudi počasi zavedam:

• da je svet, v katerem živim, naklonjen dobrim medsebojnim odnosom in sreči posameznika bolj na deklarativni ravni kot v resničnem življenju;
• da ne živimo v pravljicah.

Morda bi za voljo boljšega izkupička prve alineje lahko bolj upoštevali tisto drugo.

Domen Strmšnik je zakonski in družinski terapevt, ki deluje pod okriljem Študijskega in raziskovalnega centra za družino (ŠRCD)

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.