Nikolina Nakič je blogerka, novinarka Večernjeg lista in kolumnistka spletne strani Bitno.net. Je mati štirih otrok, tudi deklice Marije, ki ima avtizem. Konec novembra 2014 je bila novinarka prijavljena častnemu razsodišču Hrvaškega novinarskega društva zaradi članka, v katerem kritizira abortus, opozarjajoč, da se uboj nedolžnega bitja ne more imenovati človekova pravica.

Pravzaprav se ne bi smela roditi

Dolgo se že pripravljam pisati o tej težki, boleči in izredno čustveni temi. Morda je prava priložnost obeležitev dneva življenja.

Kje naj začnem? Morda je najbolje – na samem začetku.

Pravzaprav se ne bi smela roditi. Mama je zanosila kot sedemnajstletna gimnazijka, ki je imela odlične ocene, vse je še imela pred sabo. Moj oče je bil štiri leta starejši študent, brez prihodkov, možnosti za odločanje skoraj nista imela. Pritiski so bili veliki, od očitkov o uničeni prihodnosti do sramote, ker se poročata tako mlada, stara le 17 in 21 let.

Takratni šef Petrove bolnice v Zagrebu je bil mamin daljni sorodnik. Poslali so jo k njemu, ubogo, preplašeno, da »reši stvar«.

Zdravnik je obžaloval, češ da je za abortus prepozno… čeprav ni bilo. Ta človek me je prvi prijel v roke, zdravega in okroglega otročička, rojenega ob terminu poroda. Komaj rojeno me je nosil naokrog govoreč: Poglejte, kako lep otrok! To je otrok ljubezni!

Pa tako malo je manjkalo, da se nikoli ne bi rodila. Le ena odločitev, le trenutno usmiljenje je odločilo o življenju, o meni, o mojih otrocih, ki se nikoli ne bi rodili, o možu, ki ga nikoli ne bi spoznala… koliko usod je odvisnih od ene tanke nitke. Tudi če se ta svet ne bi spremenil, se je moj mali svet nepovratno spremenil.

Vsak, prav vsak abortus je taka zgodba. Zgodba o prekinjenem življenju, zgodba o spremenjenih usodah, ki bi se dotaknile mnogih, a se to nikoli ne bo zgodilo. Razen s pomočjo molitve.

Vsako leto na Hrvaškem naredijo od 35 000 do 40 000 splavov

Vsako leto na Hrvaškem naredijo od 35 000 do 40 000 splavov. Poročila Hrvaškega zavoda za javno zdravstvo (HZJZ) se vrtijo okrog številke 5000 (to je 13 abortusov dnevno na Hrvaškem – prosim vas???). Problem je, da so prikazani samo abortusi, prijavljeni v bolnišnicah. Ker se cena abortusa vrti okrog 2000 hrvaških kun (262,86 EUR, povprečna plača na Hrvaškem leta 2013 je bila 710 EUR – op. Vadnjal), se ženska in zdravnik pogosto pogodita za nižjo ceno, poseg pa se prijavi kot pregled, krvavitev, slabost ali se ga evidentira kot nevarnost spontanega splava in se ga tako lahko opravi kot nujno kiretažo (abrazijo). Kdo sploh lahko kontrolira, kaj se godi za zaprtimi vrati ambulante?

Kako smo prišli do tako grozne številke 40 000? Po logični poti in z enostavnim računom. Če bi statistika HZJZ držala, bi pomenilo, da je na Hrvaškem glede na število zanositev zelo poraslo število spontanih splavov in ostalih porodnih zapletov. Matematično gledano to pomeni, da je število zapletov v nosečnosti poraslo za 300 odstotkov! Mar ne bi moral biti ta podatek alarmanten za naše zdravstvo… a se kljub vsemu molči! Zakaj? Zato, ker vsi poznajo resnico.

Da je stvar še hujša, bi bilo ravno to število 40 000 ubitih otrok na leto dovolj, da se obrne negativni trend upadanja prebivalstva na Hrvaškem.

O čem pravzaprav govorimo?

Abortus je vsaka legalna prekinitev nosečnosti na zahtevo nosečnice. V Jugoslaviji je dovoljen od leta 1952 z Uredbo o postopku za dovoljeno odpravo plodu. Nadaljnje liberalizacije so se zgodile v letih 1960 in 1969 (Splošni zakon o prekinitvi nosečnosti).

Trenutno je v veljavi zakon iz leta 1978, po katerem je dovoljeno prekiniti nosečnost do desetega tedna, kasneje pa po odobritvi zdravniške komisije.

Abortus v zgodnji fazi naredijo z vakuumskim izsesavanjem, s katerim otroka izsesajo. Od 15. tedna nosečnosti dalje se otroka kirurško odstrani – odpre se vrat maternice, za odstranitev fetusa uporabljajo klešče in sesalno cev. Poseg, opravljen od 20. tedna nosečnosti dalje, je pozni splav. Leta 2012 je v eni od zagrebških bolnic mati splavila otroka z dawnovim sindromom v ŠESTEM mesecu nosečnosti! Komisija je, seveda, postopek odobrila. V plodovnico so vbrizgali hipertonično raztopino soli, ki je razjedla otrokovo telo tako od zunaj kot od znotraj, saj je otrok požiral plodno vodo. Umiranje otroka v najtežjih mukah traja do 48 ur, nato se inducira porod mrtvega otroka, ki ga odvržejo v smeti ali zažgejo z ostalimi biološkimi odpadki.

Le otrokove duše niso mogli zažgati, niso je mogli uničiti.

Sprašujem vas – kaj je z nami?!

Sprašujem vas – kaj je z nami, kaj je s celim svetom, da zločin prikazujemo kot človekovo pravico? Kaj se nam je zgodilo? Zakaj zmanjšujemo grozo detomora z opravičili, da bi se abortusi tako ali tako delali v nehigieničnih temnih kleteh? In s pletilkami? Da, veliko bolje je, da se otroci ubijajo v sterilni belini, s kirurškimi rokavicami za enkratno uporabo, s sterilnimi inštrumenti… vse je lepo, čisto, bleščeče, očiščeno z domestosom, tisto malo krvavo pa vržeš v smeti, kot da se ni nič zgodilo.

Ženske so vsaj lahko izbirale. Slabo so izbrale, a so vsaj lahko izbirale. Ubiti otroci pa niso imeli nobene druge možnosti, kot postati mali mučenci – kajti prav to so.

Abortus NIKOLI ni rešitev. Prinaša smrt, krivdo, prinaša žive rane, ki se celo življenje gnojijo in nikoli zacelijo, ker se ne morejo zaceliti – ker je najtežje oprostiti sebi.

V poskusu, da bi opravičili tisto, česar se opravičiti ne da, se zapletamo v lastne laži, prepričujemo sebe in druge, da se življenje ne začne s spočetjem. A ravno stroka v Petrovi bolnici je jasno, glasno in odločno povedala, da se življenje, človeško življenje začne prav takrat, z združenjem moške in ženske spolne celice. Enostavna resnica. Vse drugo ne pije vode.

Ženska sem. Ponosna sem, da sem ženska. Ponosna sem na to, da sem različna od moških, brezmejno sem ponosna na biološko danost, da je moje telo sposobno biti dom novemu človeškemu bitju. Da je sposobno roditi otroka. Z vsem srcem si prizadevam, da ženske nič ne izgubljamo v odnosu do moških. Tudi moje sanje so družba pravičnosti in enakih možnosti.

A abortus ni pravica, ne želim ga kot pravico in grozno mi je ob dejstvu, da obstajajo ženske, ki ga imenujejo »ženska pravica«. S tem onečaščajo svojo bit, svojo posebnost, svojo izjemnost, del Marije, ki jo ima vsaka ženska v sebi. Na kratko – odrekamo se svoje ženskosti in svoje človečnosti.

Že ena prižgana sveča razsvetljuje mrak

Pred nekaj dnevi sem na računalniku zagledala napovednik za film o abortusu, na naslovnici je resnično pretresljiva slika (nisem je hotela vstaviti v besedilo) abortiranega otroka, poleg krvave glavice stoji kovanec. Moj jek, vzdih, je pritegnil pozornost devetletnega sina Roka, ki se mi je prikradel za hrbet in videl sliko (ki sem jo takoj zakrila, a ne dovolj hitro). Na njegovo vprašanje, kaj je to, sem mu povedala resnico, na najblažji način, na kakršnega sploh lahko otroku razložiš nerazložljivo. Vprašal me je samo še to, ali se to počne tudi v bolnišnici v našem mestu. Odgovorila sem – da.

Naslednje jutro, bila je nedelja, se je prikradel do moje postelje, me poljubil in mi rekel: Mama, zbudi se, poglej, kako sončen dan je zunaj! Kaj meniš, se skupaj sprehodiva do bolnišnice, da preprečiva uboj enega otroka?

Ta nedolžni otroški pogled in dobrota v njegovih iskrenih črnih očeh so mi zvabili solze v oči. Naj bi mu rekla: Sin, kaj pa lahko midva storiva? Kaj lahko mi ubogi spremenimo v tem hudobnem svetu?

Potem pa sem se spomnila svojega obiska v Majčinem selu v Medžugorju pred nekaj leti. Ko sem prispela tja, sem bila globoko ganjena nad ljubeznijo, skrbnostjo in dostojanstvom, ki je nudeno ženskam, ki so od vseh zapuščene, dobesedno nagnane na cesto. Kljub temu so se prav odločile. Vsak prostor v tem kompleksu je spominjal na ljubezen in mir, vse je bilo urejeno, čisto in veselo. Pričakovali bi turoben kraj, nesrečne usode, žalostinke? Presenetilo bi vas! Tam se je slavilo Življenje.

V nekem trenutku sem začutila, da me obvladujejo čustva in iz kapelice sem pobegnila v bližnji WC, da sem se zjokala. To so bile solze sreče, solze ganjenosti, nekaj je bilo tudi mojih, saj sem bila takrat v sedmem mesecu nosečnosti, ki jo je lahko rešil le čudež. Dvignila sem glavo in zravnala ramena, da lahko ponosno naprej nosim križ, ki je skrivnostno darovan samo nam ženskam.

Nedavno me je osrečila prebrana novica, da se je oglasila neka ameriška organizacija za zaščito tradicionalnih družinskih vrednot ter rekla: Zgledujmo se po mali katoliški Hrvaški! Spomnila sem se besed blaženega Janeza Pavla, ki nam je ob obisku naše domovine dejal: Hrvati ste luč Evrope!

Smo na dobri poti. Že ena prižgana sveča razsvetljuje mrak. Naša generacija ima možnost narediti nekaj za nas, za naše duše, naš narod in svojo domovino. Te možnosti ne smemo izpustiti.

In ko vas bo nekoč vaš otrok prebudil, tako kot je mene, in vprašal – mama, ata, kaj si ti naredil? – pazite, kaj mu boste odgovorili. Ker bo v vaših očeh prebral resnico in bo to vašo resnico nosil s sabo v življenje. Kakšna bo ta resnica, je odvisno od vas.

»Preden sem te upodobil v materinem telesu, sem te poznal; preden si prišel iz materinega naročja, sem te posvetil, te postavil za preroka narodom« (Jeremija).

Z dovoljenjem avtorice je članek prevedla Irena Vadnjal, ki je v članek vstavila tudi mednaslove.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.