V teh dneh smo obeležili 25. obletnico prvih demokratičnih volitev. Kot vselej, se je zgodila proslava, in kot vselej so se je udeležili oni, ki po mnenju tistih, ki se je niso udeležili, tam nimajo kaj iskati. Zakaj? Ker enih ni bilo zraven takrat, ko se je delalo na stvari; še več bili so celo izrecno proti; danes pa so tam, kjer si torej pred 25 leti niso želeli biti. Kdo bi razumel? No, vsaj povabljeni na proslavo pa so bili vsi – pravi in nepravi, naši in njihovi.

Podpisani pod to kolumno ne sodi ne med ene ne med druge. Zato tudi ni bil nikamor vabljen. Na srečo. Tedaj, ko so se dogajale odločilne stvari za našo stvar, je bil še preveč (dobesedno) mlečnozob, da bi moral in mogel izbirati strani. Pa vendar, kot razmišljam v skrbno skritem tekstu Moj prvi politični spomin, so mi bile kot mlečnozobcu določene stvari, ne vem sicer zakaj, najbrž pa zaradi okolja in zlasti družine, povsem samoumevne.

Namreč te, da je samostojna Slovenije vrednota; da, kot je odlično strnil Pučnik, Jugoslavije ni več in da gre za Slovenijo – kot smo, potem ko so nam že zdavnaj izpadli vsi mlečni zobje, zapisali: za normalno Evropsko Slovenijo. Za Slovenijo, v kateri bosta vladala resnična demokracija in dejanska pravna država. Torej, da se bo zgodilo točno tisto, kar zahteva slovenska ustava.

Z leti je ta samoumevnost, pa čeprav bi morala koža čez in čez podplat postati, bledela. Up je včasih zamenjal, brez-up, če ne celo ob-up, kot sem pojasnil v Zadnji kolumni, a vse skupaj ima, na srečo, le časovno dimenzijo. Tudi taka normalna Evropska Slovenija se ima zgoditi; ali pa nas (več) ne bo. In prav to je tisto, kar deluje frustrirajoče. Namreč, čas naš rabelj hudi. Seveda, vse po Prešernu, da me ne bo kdo obtožil, da (se) gre(m) za plagiat.

Tako, kot je navada v življenju, se razlogi za optimizem vselej mešajo s pesimističnimi protiudari. Toda dovolite mi, da se ob tej 25. obletnici prvih demokratičnih volitev, glede katerih v prej omenjenem okolju, spet ni bilo dvoma, komu nameniti svoj glas, vendarle prepustim optimističnim tonom. Pa čeprav, kot najbrž pravilno poudarjajo nekateri, četrt stoletja kasneje ni veliko proslavljati – ali pa vsaj mnogo manj, kot bi si, ali smo si, želeli.

Namreč, če primerjamo današnji čas s tistim neposredno pred prelomom s totalitarnim sistemom, ugotovimo, da smo pravzaprav dosegli kvantni preskok. Tisti, ki so bili včasih, tudi v akademskih in strokovnih vodah, da o političnih niti ne govorim, izrecno proti zametkom današnje ustave, danes nanjo z vso silo vsaj deklarativno prisegajo; jo ali so jo uporabljali kot (ustavni) sodniki in sklicujoč se samo na svojo vest, ker jim tako nalaga ta ista ustava, so ali še zasedajo v slovenskem hramu demokracije.

Seveda, boste rekli, eno je deklaratorno zaklinjanje na ustavo, drugo pa je njeno dejansko izvrševanje v praksi. Drži. Toda, bodimo vsaj enkrat optimisti in poglejmo na diskrepanco med normativnim in dejanskim s pozitivne plati. Jasno, v pretežnem delu slovenskih institucionalnih akterjev v najširšem smislu gre, če si lahko izposodim Krasnerjev izraz, za organizirano hipokrizijo. Gre za to, kot pravi prej omenjeni avtor odlične knjige o suverenosti z mojo rahlo prafrazo, da »ti [akterji] retorično podpirajo normativna načela in pravila [slovenske ustave], a njihove politike in dejanja to isto [ustavo] kršijo.«

Več lahko preberete na Ius-info.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.

Sorodni Prispevki:

• Razlogi za samostojno Slovenijo Imel sem napisanih že kar nekaj odstavkov neke bolj ali manj dolgočasne razprave o levici in desnici na slovenskem, pa sem se nenadoma spomnil na...
• Plamen upanja za pravično Slovenijo Veliko zborovanje v zgodovinski Unionski dvorani 27. junija je dokazalo žilavost in v teh časih skoraj nepričakovano energičnost javno povečini prezrte civilne družbe kar štiridesetih...
• Umrl je akademik prof. dr. Jože Trontelj Danes zjutraj je umrl dr. Jože Trontelj, zdravnik, ki se je je veliko ukvarjal z bioetiko. Še pred nekaj tedni je na Nikodemovih večerih zelo...
• Vprašljiva izpitna snov vrednostnih izpitov Da "je socializem sicer dobra ideja, ki pa ne deluje, ker so ljudje slabi", je bil eden od tistih kompromisarskih stavkov, s katerim so se...