Avtor se odziva na knjigo Slovenski obraz, o kateri je komentar pod naslovom V iskanju slovenskega obrazaže objavil Marko Mehle. Besedilo je naprej izšlo v tedniku Svobodna Slovenija.
Zdi se mi, da je bilo okrog leta 2013, ko si se pojavila pri nas s fotoaparatom v roki in menda tudi s snemalcem v spremstvu Lučke Potočnik. Spominjava se oba z ženo tudi tvojih obiskov v Slovenski hiši in v mestu. Zapustila si nama prijeten spomin in sva bila vesela tvojega obiska. Kasneje si nama poslala po pošti tudi svojo knjigo v francoščini Visage slovene s prijaznim posvetilom: »Pavli in Marjanu hvaležno in prijateljsko«. V naslednjih mesecih sem se lotil branja teksta, ki se je nanašal na naju, v nekdaj tako priljubljeni francoščini, ki jo ti obvladaš mojstrsko in v igrivem slogu, ki pa je prekašal moje današnje znanje. Precej časa sem še porabil, da bi dokončno razbral vsebino, ki ima precej teatralne igrivosti, pa se mi je začelo vedno nekaj zatikati, bolje rečeno sem začutil več kamenčkov v čevlju. Končno sem naprosil našo argentinsko znanko, da mi samo odstavek, ki se nanaša na naju, prevede v španščino. Ko sem ga dobil v roke sem se zgrozil pred kopico izmišljotin in obsodb v zvezi z mojo ideološko preteklostjo, absurdno žaljivih in navsezadnje nerazumljivih, ki jih ne morem uskladiti s tvojim »prijateljskim« posvetilom.
8. januarja 2015 sem ti poslal e-pošto z vrsto opomb in opozoril na tvoje netočnosti in izmišljotine, ne da bi hotel začeti kakšno polemiko. Nasprotno, hotel sem celo stvar zaključiti in pika. Do danes še nisem dobil tvojega odgovora. Pač pa sem bil presenečen, ko sem letos bral v Svobodni Sloveniji v št. 2 zanimiv uvodni članek izpod peresa Marka Mehleta, ki živi v Sloveniji, in je obravnaval knjigo Brine Svit, ki je izšla medtem v Sloveniji pod naslovom »Slovenski obraz«. Nemudoma sem prosil sina, ki mi jo je takoj poslal in je prišla v moje roke koncem januarja letos. Najprej moram čestitati Marku Mehletu za jasno in strogo diskvalifikacijo Brinine knjige. Moti ga, kot mene, v knjigi predstavljeno »karikaturo argentinskega Slovenca«. Potem dobro razčleni Brinine »vtise, ki jih je bila sama deležna« in kasneje pristavlja, da »si ne more pomagati pri določanju meje, kjer se konča realnost ter začenja domišljija.« Za tem se loti naju dveh z ženo in naju z neverjetno drznostjo obtožuje lažnih in absurdnih izmišljotin, ki so zrastle v njeni glavi. Proti koncu svojega članka Marko Mehle zaključuje svoj odličen zapis s stavkom: »Do sprave se ne da priti po bližnjicah.«
Ni moj namen obravnavati cele tvoje knjige, Brina, saj so nekateri opisi tvojih obiskov zelo prijaznega in res prijateljskega značaja. Osredotočil bi se le na spis namenjen nama dvema pod naslovom »Mladosti«, ki je natrpan z lažmi in ga je Marko Mehle primerno označil kot »karikaturo«. Ne gre za najino osebno užaljenost, ampak da se odkrijejo tvoje pomote in laži, ki jih natresaš kot »verjetna« dejstva in bi jih morda kak tvoj bralec v domovini jemal za resnična.
Naštel bom samo osebe tvojih »portretov«, po vrstnem redu: Rok Fink / Lučka Potočnik / Tone Mizerit / Marijan in Pavla Eiletz / Mimi Antonič / Julia Sarachu / Peter Rot / Jani Gris / Lučka Pavšer (Rotova žena) / Andrej Repar / Bojan Mozetič / Slovenska šola v Lanusu / Andrej Rot.
Kmalu v začetku omenjaš, da boš srečala enega redkih domobrancev, bojevnikov, ki je še med živimi. Pišeš »trije ali štirje so ostali … nič več« in s tem citiraš svojega prijatelja »Gandhija«, kot si preimenovala Andreja Rota, ki ti je pisal vrsto svojih »priporočilnih« pisem, kot sama omenjaš. Po kratkih prijaznih besedah začenjaš spraševati o vojni. Kajti »očka«, tako me imenuješ, je »s kolaboracijo začel zelo zgodaj, leta 1943«. Nato citiraš moj ugovor: »Ne, ne, kakšna kolaboracija, me vehementno prekine. To ni bila kolaboracija, ampak tehnično sodelovanje. – Prvič slišim kaj takega ‘tehnično sodelovanje’ … z nemškim okupatorjem, ki je hotel izbrisati z zemljevida majceno Slovenijo. Ali kot je izjavil Hitler med svojim obiskom aprila 1941 v Marjanovem rojstnem Mariboru, ‘Naredite mi to deželo spet nemško!’. Tehnično sodelovanje, kajti dobili so orožje, uniforme, par usnjenih škornjev in plačo, da se bodo bojevali proti svojim ljudem, oziroma tistim, ki so organizirali upor in bili pripravljeni žrtvovati svoja življenja, da njihovega naroda ne bo pogoltnila zgodovina in ga pahnila v nič? Angažiral se je zaradi patriotizma, pravi. Patriotizma? Seveda, ali niso nosili na svojih beretkah orla, starega slovenskega simbola? Borili so se proti komunizmu in revoluciji ter čakali na Angleže. On je služil v topniški enoti, na ljubljanskem gradu, leta 1945 so se umaknili na Koroško. To je izraz, ki sem ga že slišala: ‘umaknili’. Rekel je umaknili in ne zbežali.«
