Najbolje bi bilo, če svoje morje in priobalna zemljišča podarimo Hrvatom, ker se nam očitno niti slučajno ne sanja, kako naj za njih skrbimo. Vsega skupaj je naše obale za en dober maratonski tek, po raznih podatkih med 43 km in 46 km, pa še s temi nekaj kilometri ne znamo razumno.

Morje in priobalna zemljišča smo razglasili za javno dobro in kot velja za vse javno dobro v Sloveniji, se tudi v tem primeru ne ve, kdo pije in kdo plača. Na področju upravljanja in koriščenja priobalnega pasu imamo po stari slovenski navadi popoln kaos.

Zakonski tobogan

Zakon o vodah določa, da je priobalni pas v območju 25 metrov od morja javno dobro in da mora biti javno dobro prosto dostopno vsem. V tem delu bomo zanemarili, da to ne velja za luko in nekatere krajinske parke, kjer vam dostop oziroma prehod bodisi onemogočijo ali pa zaračunajo.

Območju, ki je vsem prosto dostopno, bomo za sedaj zaradi lažjega razumevanja rekli plaža. Plaže pa so seveda takšne in drugačne. Na nekaterih območjih so divje, kar pomeni brez kakršne koli infrastrukture, na drugih so urejene. Tam, kjer so plaže urejene, nastopi v naši zgodbi drugi zakon, Zakon o varstvu pred utopitvami – ZVU. V tem zakonu je našteto, katerim pogojem morate zadostiti, če želite odpreti urejeno kopališče (ko govorimo o kopališču, mislimo na morsko kopališče). Med drugim morate zagotoviti: reševalce iz vode, zdravstveno pomoč, higieno, varnostno opremo itd. Za tiste, ki jih to podrobneje zanima, naj si pogledajo zakon od 26. člena naprej.

Dvojna težava

Prvič. Če naj bo dostop do morja popolnoma neomejen in upravljavec kopališča ne sme nikomur onemogočiti dostopa v območje v razdalji 25 metrov od morja, kot od upravljavca zahteva ZV-1, upravljavec na kopališču ne more zagotoviti varnosti vseh kopalcev, kar od njega zahteva ZVU. V teku raziskav za ta članek smo opravili pogovor z več upravljavci kopališč, ki so vsi povedali približno isto zgodbo.

Na kopališču se v poletnih mesecih rade pojavijo skupine mlajših in malo manj mladih, bolj ali manj opitih kopalcev. V nekaterih primerih imajo s seboj tudi vso potrebno piknik opremo, vključno s prenosnimi ražnji. Slika, ki jo vidi varnostnik, je sledeča. Ekipa “razposajenih” žurerjev, ki sredi kopališča zakuri žar na oglje, medtem ko se v njihovi bližini igrajo otroci. Po nekaj popitih pivih pa sledijo “atraktivni” skoki v vodo z bližnjega pomola. Po zatrjevanju naših sogovornikov ne obstaja realno izvedljiv način, kako preprečiti takšnim skupinam ali posameznikom, da bi ogrožali sebe ali okolico. Upravljavci pa so seveda odgovorni za varnost vseh, tako “veseljakov” kot ostalih kopalcev na kopališču. V takih primerih sta torej zakona v koliziji. Upravljavci so že poizkusili z obrazložitvijo situacij na raznih inšpekcijah in sodiščih, a je prevladalo mnenje, da ljudem pripada pravica do morja.

Drugič. Vsa oprema, vzdrževanje in delavci na plažah stanejo. In strošek ni majhen. Na večjih kopališčih se na letni ravni stroški seštevajo v nekaj sto tisoč evrov. Upravljavci pa teh stroškov ne morejo kriti iz vstopnine, saj je ne smejo zaračunavati, ker ljudem pripada pravica do morja. Da je zadeva še bolj zanimiva, upravljavci ne smejo zaračunavati niti vstopnine na pomole, ki so jih sami zgradili iz lastnih sredstev in jih tudi vzdržujejo. Tudi ti grajeni objekti namreč spadajo v javno dobro in dostopa nanje ni dovoljeno omejiti.

Sklepi

Prvi sklep, do katerega lahko že v tem trenutku pridemo, je, da država zelo rada podeljuje ljudem pravice, v tem primeru pravico do neoviranega dostopa do morja. A seveda bi od države pričakovali, da če deli pravice, poskrbi tudi za ustrezno urejenost in varnost posameznikov, ki želijo te pravice koristiti. Tukaj pa se seveda zatakne.

Država je tudi v tem primeru bistveno boljši inkasant kot pa financer. Država je, po besedah naših sogovornikov, izredno slab lastnik in ne zagotavlja ustrezne urejenosti priobalnih zemljišč. Urejenost priobalnih zemljišč je v primerih, kjer je lastnik država, podobna kot tista iz tolikokrat kritiziranih vodotokov, kjer je državna ignoranca tematike rezultirala v poplavah in smrtnih žrtvah. Država iz tega razloga rade volje svojo odgovornost preda naprej na lokalne skupnosti in gospodarstvo, a jim že v naslednjem koraku z neživljenjsko zakonodajo onemogoči spodobno upravljanje in normalno financiranje.

Obstaja seveda alternativa.

Upravljavci bi lahko prekinili pogodbe in kopališča vrnili državi. Glede na dosedanje izkušnje bi država kar na črnokalskem viaduktu obesila tablo, ki bi vas podučila, da se kopate in sončite na lastno odgovornost, in v naslednjih tridesetih letih bi lahko počasi opazovali, kako se urejena kopališča spreminjajo v “naravne” plaže. S tem scenarijem se marsikdo celo strinja, seveda vse dokler se ne zgodi kaj tragičnega.

Ena od takšnih tragičnih zgodb je tudi zgodba Dejana Mijovića, ki je na neurejeni klančini ob vstopu v morje padel in se hudo poškodoval. Ravno ta zgodba je pokazala, kako neurejene so pristojnosti in odgovornosti med državo, lokalno skupnostjo in posameznikom. Zgodba bo svoj zaključek doživela na sodišču, kjer se bo ugotavljala odškodninska in kazenska odgovornost, če in ko bodo sploh ugotovili, kdo je pristojen za urejanje tega dela našega skupnega javnega dobrega.

Več lahko preberete na Portal plus.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.

Sorodni Prispevki:

• R. Čakš, blog: Celebrity Deathmatch… … Alenka Basinger Vs Gašpar Gašpar Norris “Naša politika je laž, sicer predsednica vlade ne bi bila niti tajnica, če ne bi bilo tega blefa.” Kaj...
• A. Kos, blog: “Hočem imeti še kaj od življenja!” … in “da bi imeli življenje in ga imeli v obilju” Poznala sem človeka, ki je na starost zapustil svojo ženo, češ da hoče imeti še...
• Š. Kržišnik, Iskreni.net: Goričane – samo preproga vredna toliko kot stanovanje Ko sem se v zadnjem času intenzivno ukvarjal z raziskovanjem ozadja zgodbe o dvorcu Goričane, se mi je kot katoličanu čedalje bolj krepilo zavedanje: takšna...
• Publishwall: Pred EUR sem bil SIT Grafit iz leta 2014 na zidu ob Železniški postaji Ljubljana – na povezavi....