Ko se moraliziranje vrne kot bumerang

Pričakovati je bilo, da se bo predvolilno moraliziranje Mira Cerarju prej ali slej obrnilo zoper njega samega. Tako kot se je to zgodilo Gregorju Virantu ali pred leti Marjanu Podobniku (se še kdo spomni njegovega pridiganja o “poštenju”).

Kaj je namreč bolj mamljivo kot razgaliti grehe tistega, ki se razglaša za brezmadežnega? Še posebej velja to v primeru, ko se je ta ravno s pomočjo tega povzpel na oblast. Na ta način se “svetnik” kaj hitro spremeni v hinavca.

In v primeru Cerarjeve politične garniture se je takšnih “grehov” nabralo kar precej. Tako sta v tem času odstopila že dva ministra. Pa še kakšen bi moral to storiti – to velja predvsem za pravosodnega ministra Klemenčiča, za katerega je bilo ugotovljeno nič manj kot to, da je na svojem prejšnjem položaju prekoračil svoja pooblastila in s tem kršil ustavo.

V čem je problem “postranskih” zaslužkov univerzitetnikov?

V primerjavi s Klemenčičevimi dejanji je videti zgodba z “univerzitetnimi honorarji”, ki je odnesla šolsko ministrico Stanko Setnikar Cankar, precej manj škandalozno. Kar pa seveda ne pomeni, da v njej ni nekaterih močno spornih elementov. Vendar so bili ti v javnih debatah na to temo večinoma spregledani.

V teh debatah je prevladovalo moraliziranje in zgražanje nad “nesramno visokimi” zaslužki določenih univerzitetnikov, tako da je včasih delovalo, da je to, da nekdo, ki dela na neki akademski ustanovi, dobro zasluži, nekaj, kar je slabo samo po sebi.

Stvar je v tem, da so takšni ekscesni zaslužki, ki so v tej sferi že dolgo “javna skrivnost”, dejansko težava sistemske narave, se pravi, da so posledica slabosti samega ustroja univerzitetne sfere v Sloveniji in razmerij, ki omogočajo akademskim izbrancem številne privilegije.

Če nekdo zasluži dve dodatni profesorski plači s honorarnim, tj. prostočasnim delom, ki po svoji vsebini ni dosti drugačno o tistega, ki ga opravlja v rednem delovnem času (na primer predavanja na izrednem študiju), to pomeni, da je z njegovo redno delovno obremenitvijo nekaj zelo narobe – konkretno, da je močno podobremenjen.

Z drugimi besedami, mnogi izbranci na javnih univerzah velik del svojega honorarnega dela opravijo v svojem službenem času, če je mogoče, z uporabo službene infrastrukture in ob sodelovanju njim podrejenih mlajših sodelavcev (asistentov, mladih raziskovalcev). Gre torej za tipično zlorabo javnih sredstev v zasebne namene.

Naravnost smešno je, da se ti zaslužkarji (na čelu z nekdanjo ministrico) zdaj zagovarjajo, češ da so svoje honorarje zaslužili “na trgu”. Mar je to, da neka fakulteta, ki ima monopol na določenem področju visokošolskega izobraževanja, izvaja plačljiv študij za izredne študente, tržno delovanje?

Da ne govorimo o raznih študijah, ekspertizah, svetovanjih in podobnem, ki jih univerzitetniki opravljajo za ministrstva, javne zavode ali državna podjetja.

Poseben “biser” so razne študije o potrebnosti velikih javnih investicij (takšna je na primer t. i. drugi tir). Te storitve v svojem bistvu ustrezajo zgolj interesom tranzicijskih lobijev. Njihovi izvajalci so namreč pripravljeni “strokovno” utemeljiti vse mogoče načine porabljanja davkoplačevalskega denarja, če le pade dovolj cekinov v njihov žep.

Odgovornost naročnikov

V debatah o spornih honorarjih je bilo veliko gneva naperjenega zoper “grabežljive” pripadnike akademske elite. Zelo malo pa se je govorilo o odgovornosti tistih, ki jim te zaslužke omogočajo.

Treba se je namreč vprašati, kakšna – če sploh – je uporabna vrednost vseh teh silnih intelektualnih produktov. Kakšno dodano vrednost za delovanje organizacij imajo na primer razni “pravilniki o mobingu” in podobni umotvori?

Vendarle si nekoristnih, a ob tem dobro plačanih opravil univerzitetniki ne naročajo sami. Naročajo jih njihovi osebni, družinski ali politični prijatelji v politiki, javni upravi in državno nadzorovanem gospodarstvu.

Več lahko preberete na Planet Siol.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.

Sorodni Prispevki:

• M. Balažic, Portal plus: Vse Cerarjeve marmelade Miro, o tebi govori aktualna zgodba: pozabil si na svoje marmelade, na Kešeljevića in Kopača, na Lebna in Petroviča, na bivšo ministrico Setnikar Cankarjevo, na...
• Ž. Turk, Čas-opis: Prioritete 2014−18 s komentarji Berem, o osrednjih političnih prioritetah Cerarjeve vlade za obdobje 2014−2018. Na kratko o najbolj izpostavljenih: Vzpostavitev politike medgeneracijske solidarnosti med različnimi skupinami državljanov (mladi−zaposleni−brezposelni−upokojenci in...
• M. Pavlišič, Portalplus: Cerarjeva koalicijska pogodba Cerarjeva koalicijska pogodba se bere tako, kot se pač berejo koalicijske pogodbe. Veliko lepih namenov, želja in besed, pa bolj malo konkretnosti, sploh z roki....
• P. Frankl, Finance: Honorarji in etika Mira Cerarja Prejšnji teden je završalo; supervizor s protikorupcijske komisije in potem vsi mediji so objavili, kakšne honorarje iz javnih virov so v minulem desetletju prejemali pomembni...