Že prav, da se Slovenija ukvarja s honorarji univerzitetnih profesorjev. Prav je tudi, da se od časa do časa spomni Alenke Bratušek, pa četudi samo takrat, ko policija izvaja na njenem domu hišne preiskave. Vse to je dnevna kronika, ki jo je potrebno osvetliti. A hkrati bi morali tudi vselej natančno razumeti, kaj je zares pomembno in kako se stvari obračajo.
Novo zadolževanje na vidiku
Že večkrat smo omenili, da ne smemo na zdajšnje “zdravstveno stanje” Slovenije gledati samo skozi oči gospodarske rasti, ki je bila lani nad vsemi pričakovanji. Ne, potrebno je biti pozoren tudi na nekatere druge številke, pa čeprav se na prvi pogled zdijo samo suhoparna statistična in podatkovna redundanca. Ampak skozi te podatke lahko vidimo sliko neke države. Vzemimo naslednji podatek, ki ga je objavil Pop TV in so ga drugi mediji (kvečjemu) le na kratko povzeli. 900 milijonov evrov. Toliko bo po poročanju slovenske komercialne televizije znašalo novo slovensko zadolževanje v letu 2015. Da, Slovenija bo spet šla na mednarodne trge in si sposodila nekaj denarja. Kljub rasti, kljub preobratom na bolje, ki jih politiki tako radi poudarjajo, in kljub zagotovilom, da novo zadolževanje ne bo potrebno, bo morala Slovenija spet s klobukom v roki prositi za “ubogajme”. Dejstvo, da je danes donosnost slovenskih obveznic na zgodovinsko najnižji točki, je za Slovenijo dobra novica: tokratno zadolževanje bo zelo poceni. A veliko bolj skrb vzbujajoče je golo dejstvo, da se bo morala Slovenija ponovno zadolžiti. 900 milijonov evrov je približno 2,5 odstotka BDP. Evropska komisija za letošnje leto Sloveniji napoveduje javni dolg v višini 83 odstotkov BDP, zaradi napovedanega zadolževanja pa bo najbrž potrebno to oceno še nekoliko povečati: leta 2008 je bil javni dolg le malo nad 20 % BDP.
Ja, skrb vzbujajoče je že golo dejstvo, da bo morala Ljubljana že spet iskati tujo pomoč: gre namreč za ekonomsko politiko, ki jo različne slovenske vlade vodijo že od začetka krize, ne da bi s tem dosegle pomembne učinke. Preobrat na pozitivno z rastjo BDP je za Slovenijo zelo dobra novica, ne sme pa postati izgovor za ravnanje, ki ga vse bolj množično opažamo v zadnjih tednih, in ki napoveduje jasno željo slovenske politike, da se tudi v prihodnosti ohrani status quo.
Pregon investitorjev
Potem ko smo v prešnjih tednih govorili o drugih temah, se velja spet nekoliko vprašati, kako daleč smo s prodajo Telekoma? Gre za tisti prodajni postopek, ki ga slovenska javnost najbolj pričakuje, ker bi med vsemi prodajami v državne blagajne prinesel največjo kupnino, še bolj pa zato, ker bi njegova prodaja tujcem pomenila tudi ukinitev pomembnega napajalnika za domače prisklednike. Ja, kako je s prodajo Telekoma? Zelo preprosto, stoji. Nič se ne dogaja. Zavezujoče ponudbe, tiste, ki izkažejo realni interes potencialnih kupcev, bi morale biti oddane do konca januarja. Rok so podaljšali do konca marca. Vprašanje je, ali ga bodo še dodatno podaljšali. Jasno je, da zdajšnja vlada nima namena prodati Telekoma, vprašanje je, ali bodo zaveze do Evrope vseeno močnejše. V zvezi s prodajo Telekoma pa je še veliko nejasnosti. Zadnji dve vladi sta bili glede prodaje tega podjetja precej dvoumni: navzven sta sicer govorili, da postopki potekajo, v Sloveniji pa sta skrbeli, da je to šlo čim bolj počasi. Marsikdo med potencialnimi kupci, ki jih je investicija resnično zanimala in so bili vanjo pripravljeni vlagati, se je zaradi takega ravnanja najbrž že zdavnaj naveličal in opustil svoje namere. “Prostor pod soncem” so zato pustili špekulantom, tistim, ki v nakupu Telekoma vidijo predvsem zaslužek, pa tudi na ramenih podjetja (če bo do prodaje sploh prišlo). To bi bilo za Telekom zelo nevarno.
Kako so porabljali denar?
Pa še ena ugotovitev okoli Telekoma, ki temelji na poslovnih številkah za leto 2014. Ve se, da so številke neizprosne. Telekom je na svojem področju v Sloveniji prevladujoče podjetje. Denarni tok je zato zagotovljen, posli prav tako. Lani je skupina Telekom ob 756 milijonih evrov prometa imela za samo 1,59 milijona evrov dobička. Že res, da je Telekom oblikoval ob tem za 43 milijonov evrov rezervacij zaradi številnih tožb: gre za sredstva, ki so še v blagajni podjetja, a so zamrznjena v primeru, da bi firma imela nepredvidene stroške (recimo izgubljene tožbe). Kljub temu je poslovni rezultat Telekoma zaradi danih okoliščin tržne premoči težko razumljiv: kako gospodarno so trošili pri telekomunikacijskem velikanu? Gre namreč za javna sredstva, za davkoplačevalski denar. Ob morebitni gospodarski škodi so oškodovani davkoplačevali, povzročitelji škode pa tako ali drugače ne odgovarjajo.
(Navidezno) razpršeno lastništvo
Zato je tudi v tej luči pomembno spregovoriti o še enem dokumentu, ki ga je vlada predstavila v prejšnjih tednih, a je bil za javnost “manj zanimiv”. Gre za strategijo za upravljanje kapitalskih naložb države, temeljni dokument pri določanju prioritet za privatizacijo. In tudi v tem primeru je bilo ob razkritju kar nekaj negativnih presenečenj (čeprav uradnih seznamov še ni).
Vlada je državne naložbe razdelila v tri kategorije: v strateških naložbah želi ohraniti večinski delež (vsaj 50 odstotkov plus eno delnico), v pomembnih naložbah bo obdržala kontrolni delež (25 odstotkov plus eno delnico), portfeljske naložbe pa bo prodala. Že dalj časa je bilo jasno, da nekaterih sektorjev država ne bo izpustila iz rok. In to se je tudi uresničilo. V strateških naložbah najdemo infrastrukturo (avtoceste z družbo Dars, Slovenske železnice, Luko Koper, Družbo za razvojne infrastrukture, Pošto Slovenije). Tukaj je tudi celotna energetika, ki vključuje proizvodne in distribucijske firme. Nekateri sem prištevajo tudi sistemsko Sid banko in Modro zavarovalnico. Za vse te družbe je javnost vedela, da bodo ostale strogo v rokah države.
Zato pa je toliko bolj zanimiv seznam naložb z oznako “pomembne”. Bolj kot seznam je tukaj zanimiv način “privatizacije”, ki ga je izbrala država. Vlada bo ohranila 25 odstotkov plus eno delnico. Preostali delež bo prodala, a to bo šlo večinoma po metodologiji razpršene prodaje: če poenostavimo, bo prodaja potekala tako, da bo več kupcev kupilo manjše deleže. Glavno besedo bi tako že spet ohranila država. V to kategorijo spada na primer NLB: država bo tako formalno zadostila pogoju privatizacije, ki ga je za NLB postavila Evropa, dejansko pa bo ostala glavni lastnik. Skratka, potem ko so davkoplačevalci samo v zadnji rundi (december 2013) največjo slovensko bannko dokapitalizirali z 1,5 milijarde evrov, bodo razmerja moči ostala nespremenjena. Podobna “usoda” se obeta tudi zavarovalniškemu sektorju (Zavarovalnica...
