V naslednjih tednih se bodo mediji znova ukvarjali z vprašanjem družine, kar bo znova onemogočalo ukvarjanje z veliko bolj perečim vprašanjem dela. V Sloveniji se sicer skoraj nihče več ne poroča, hkrati pa je tudi vse več ljudi brez dela. Vzroke za to moramo iskati v ekonomskih dejavnikih, s katerimi pa se tudi v naslednjih tednih ne bo nihče ukvarjal. Mnogi se namreč ne poročajo zato, ker s tem ne pridobijo nikakršnih ugodnosti, mnogi pa so brez dela zaradi neprilagojenosti delovne zakonodaje dejanskemu stanju. Tako levičarjem kot desničarjem je v medsebojni bitki ljubši kulturni boj za simbolno definicijo družine, ne pa strukturne spremembe, ki bi posledično omogočile tudi večje število družin. Šele dovolj preskrbljeni posamezniki lahko začnejo razmišljati o skupnem življenju in potomstvu. Navsezadnje je poroka vedno bila ravno oblikovanje nove ekonomske celice, ne pa le goli simbolni akt oblikovanja zveze dveh posameznikov.

Manj kot tri leta po referendumu o družinskem zakoniku, kjer se je celotna kampanja pred tem bíla le glede vprašanja kdo lahko je družina, kdo se lahko poroča in kdo lahko posvaja otroke, je parlament izglasoval točno tisto točko, ki je bila kamen spotike. Predlog o izenačitvi partnerskih zvez pa sploh ni prišel iz vladajoče koalicije, temveč iz opozicijske Združene levice, kar lahko nedvomno štejemo za njihov prvi dejanski uspeh kot parlamentarne stranke. Hkrati pa je to sploh prva vidna zadeva, ki jo je ta parlament sploh naredil (če odštejemo glasovanje in posledičen odvzem mandata legalno izvoljenemu poslancu, a to je že druga zgodba, saj gre za ukvarjanje parlamenta s samim seboj). Opozicijska stranka je torej prepričala vladajočo koalicijo, da je to tako pomembna in nujna zadeva, da mora iti skozi hitro proceduro. Kot se za vse razsvetljene ideje spodobi, jih ne smemo prepustiti ljudstvu, uveljaviti jih je potrebno čim hitreje in s čim manj javne diskusije, ki itak ne pelje nikamor.

Vendar ali gre za naključje, da so od vseh možnih zakonov, ki bi jih lahko sprejeli po nujnem postopku, izbrali ravno tega? Odgovor je tako pritrdilen kot negativen: pritrdilen zato, ker so s tem dosegli, da se bodo v naslednjih tednih vsi mediji in posledično vsa zainteresirana javnost ukvarjala z zbiranjem podpisov za referendum in zgražanjem nad tem ter čakanjem na odločbo ustavnega sodišča, če referendum sploh dovoli; ukvarjali se bodo torej s tem namesto s čim drugim; negativen pa zato, ker je s tem Združena levica in z njo posledično tudi celotna koalicija dokazala, da se na levici lahko ukvarjajo le še z identitetnimi politikami in da se jim dejansko sploh ne gre karkoli drugega. In čim drugim naj bi se ukvarjala zainteresirana javnost in Združena levica ter celoten ostali parlament? Vprašanje lahko nadaljujemo tudi sledeči: kaj je eden največjih problemov danes in čemu so leve stranke sploh nastale? V odgovoru dobimo delo in delavce. Še posebej kočljivo področje pa je posebna skupina delavcev, ki ne izhaja iz tradicije socialne države. Delavcev, ki so označeni kot prekarni in katerih število se iz dneva v dan povečuje. Pravice do dela torej ni na vrhu seznama prioritet Združene levice, kjer delo razumejo znotraj rigidnih oblik socialne države, kjer je vse ostalo anomalija, ki se bo prej ali slej morala sama od sebe odpraviti.

Ali je torej pravica do družine onkraj tradicionalnih opredelitev res prioritetna pred pravico do dela onkraj omejitev trenutne zakonodaje? In da se razumemo, pravica do dela tu sploh ne pomeni pravica do nedotakljivega delovnega mesta, temveč ravno pravica do omogočanja dela onkraj teh tradicionalnih opredelitev. Bodimo tu nazorni: veliko večje število je ljudi, ki je dela onkraj tradicionalnih opredelitev dela kot tistih, ki živijo onkraj tradicionalnih opredelitev družine. Kdo ima torej prednost?

Še posebej je to vprašanje prioritete na mestu v luči tega, da gre za isti resor, ki se imenuje ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. Resor, ki je torej ključen za urejanje razmerij med ljudmi, saj sega od načinov, kako so lahko ljudje plačani za svoje delo in kako ne morejo biti preko vprašanj komu pripada finančna pomoč iz proračuna zaradi takšnih in drugačnih nezmožnosti do samega vprašanja družine ter enakosti pred zakonom.

Gospa ministrica Anja Kopač Mrak nadaljuje z vodenjem resorja še iz prejšnje vlade, pred tem je bila pod ministrom Svetlikom v Pahorjevi vladi tudi njena sekretarka, kar pomeni, da je pripravljala vso tisto reformno zakonodajo, proti kateri so s skupnimi močmi nastopili sindikati, študentske organizacije in opozicijska SDS. Prava mavrična koalicija proti spremembam. Med reformami je bil tudi zloglasen zakon o malem delu, ki je po nemškem model želel urejati področje med študentskim delom in redno zaposlitvijo torej, področje kako lahko legalno dela nekdo, ki ni študent, ki nima statusa samostojnega podjetnika in ki redno zaposlen. Področje, ki se vsako leto vse bolj širi. Zakon je na referendumu padel z neverjetnimi 90 odstotki in od takrat nismo videli nobenega dejanskega ukrepa na tem področju, razen višjega obdavčenja študentskega dela in še višjega obdavčenja avtorskih pogodb.

So pa delodajalci v tem času ugotovili, da je status s. p. v bistvu izjemna pogruntavščina, saj lahko celotno breme plačevanja prispevkov prenese na zaposlenega, pri čemer je obdavčitev dela le 6-odstotna. Hkrati postanejo delavci sami svoji delodajalci, ki se ne morejo združevati v sindikate. Sindikat delodajalcev pač ne obstaja.

A ključna težava je vmesna stopnja med avtorsko pogodbo in status s.p.-ja: prispevki za samostojnega podjetnika so namreč med 220 in 320 evri, kar pomeni, da mora posameznik zaslužiti vsaj 800 evrov, da pride do minimalne plače, pri čemer ne smemo pozabiti, da minimalna plača vključuje dopust, bolniško in regres, kar pri s.p. seveda ne velja. Prav tako je s.p. velikokrat odvisen od različnih nihanj, kot so samovolje izplačil in sezonsko povišano delo, ki pa finančne institucije ne zanima, saj zahtevajo mesečno izplačilo prispevkov brez odloga. Paradoks razmerja med delom in socialnimi zadevami pa je sledeči: če preko s.p.-ja zaslužimo 500 evrov na mesec, je to skorajda primerljivo kot da sploh ne bi delali in le prejemali socialno podporo. Slednja je namreč v višini 220 evrov, če jo želimo prejemati, ne smemo nikakršnih drugih prihodkov, kar enostavno kliče po sivi ekonomiji oziroma delu na črno.

Obstaja torej neka cona mesečnega zaslužka, manjšega od 800 evrov, v katerega je ujetih vse več ljudi, ki morajo plavati med petdesetimi odtenki sive, saj jim delovna zakonodaja enostavno onemogoča delati legalno, ne da bi plačali ogromne davke, od katerih dobesedno nimajo nič oziroma se lahko enostavno odločijo prejemati socialno podporo in izbirati med sivimi odtenki. Ob tem velja spomniti, da se na avtorsko pogodbo plačuje tudi določen odstotek za pokojninsko blagajno, hkrati pa taisti avtor nima priznane delovne dobe. Solidarnost le v eno smer torej.

Kot kaže, takšni ljudje sploh ne morejo obstajati. Zakonodaja jih ne vidi, čeprav so že vsepovsod. Prekarizacija oziroma vzpostavljanje delavcev brez delavskih in socialnih pravic je vse bolj prisotna povsod. Odpiranje s.p.-jev le zato, da bi nekdo obdržal službo, je prav tako del tega.

Več lahko preberete na Kritika konservativna.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.

Sorodni Prispevki:

• Kritika konservativna: Zakaj še zmeraj nasprotujem družinskemu zakoniku Kljub temu, da smo Slovenci na referendumu zavrnili precej manj radikalen predlog za spremembo družinskega zakonika, so sedaj novelo poslanci potrdili. Medtem, ko čakamo na...
• 24kul.si: Škofjeloški otroci se vračajo domov Tragedija škofjeloške družine, ki jo je zakrivil tamkajšnji Center za socialno delo, se po naših informacijah iz zanesljivega vira končuje. Ministrstvo, pristojno za odločanje o...
• R. Pikon, Finance: Ni treba, da otrokom piska Spoštovana vlada, v upravljanje vam damo osem milijard evrov. Zapravite jih devet. In še vedno imamo lačne otroke. Se vam zdi, da delate dobro? Prejšnji...
• Ž. Turk, Čas-opis: Prioritete 2014−18 s komentarji Berem, o osrednjih političnih prioritetah Cerarjeve vlade za obdobje 2014−2018. Na kratko o najbolj izpostavljenih: Vzpostavitev politike medgeneracijske solidarnosti med različnimi skupinami državljanov (mladi−zaposleni−brezposelni−upokojenci in...