Včasih se zdi tako jasno, kdo je zmagal. Včasih je tako samo na videz – formalno je nekdo nekaj dobil, nekdo nekaj izgubil, resnica pa je globlja.

Je ob sprejemanju znamenitega zakona kdo zmagal? Na prvi pogled se že zdi tako. Kot skupnost pa smo vsi izgubili, žal. S tem ne mislim na izgubo kot nasprotje zmagi. Mislim na izgubo možnosti, ki bi se lahko odpirale za življenje v skupnosti. Ker nismo naredili ničesar, da bi živeli kot skupnost, kjer ljudje sodelujejo, bogatijo življenje drug drugega. Vsak je poskušal prepričati koga, kako prav ima. Še sklicevala sem se na višje, globlje razloge … Prepričal najbrž ni nihče nikogar, ali pa je le majhen delež ljudi spremenili mnenje. Kako to?

Sem resnično poskušala srečati človeka, ga poslušati in slišati?

Sem v dialog vstopila v celoti? »Odločanje in jezik in oči, ušesa in srce jim je dal, da bi mogli misliti.« »Svoje oko je položil v njih srca, da jim pokaže veličino svojih del.« (Sir 17, 6,8) Mnogo več kot razum smo – čutimo, smo v odnosih, Sveti duh nam govori po telesu, če smo odprti, tudi čutimo razliko med dobrim in hudim. Koliko mene je bilo v pogovoru s človekom?

Sem sploh stopala v resnični dialog? Dialog pomeni, da te poslušam in ti poslušaš mene. Da skupaj raziskujeva, se ne obsojava, se poskušava zavedati lastnih prepričanj in se odpreti od njih, da sva odprta za srečanje novega. Zaupava drug drugemu, da sva oba sposobna iskati, graditi nove odgovore in pri tem sodelovati, zaupava, da delava, kar najbolje zmoreva takrat.

Dialog pomeni srečati človeka. Ne njegovih vlog, izobrazbe, moči … Srečati človeka. Ki je podoba Boga. Če tega ne vidim, kdo sem jaz, da sodim, sebe in tebe? Me ustavlja strah? Strah pred čim? Da se bom izgubila? Da bom naenkrat brez mnenja? Tam sva samo midva, oba človeka, oba ranljiva. In ranjena tudi. Vsak s svojimi šibkostmi, zaradi katerih padava. Pa spet vstaneva, poskušava. Kar težak proces, vsaj meni. Koliko zaupam Bogu, da me bo vodil? Da je del dialoga, odnosa, tudi ko padeva? Morda je ravno tak dialog molitev?

V dialogu ne vem, kam bova prišla – če se resnično pogovarjava. Moram zato spremeniti svoje mnenje in pozabiti, kdo sem? Dialog je spoštovanje človeka, točno takega, kot je, ničesar ne rabim spreminjati, ko vstopam v dialog, v raziskovanje. Ravno zato sva v dialogu – da se spoznava, se učiva drug o drugem. Če spremeniva mnenja, je to odločitev vsakega posebej, svobodna sva.

Šele v dialogu lahko iščeva možnosti, ki omogočajo, da živiva skupaj. Da ustvarjava in živiva skupnost, kjer brsti od življenja.

Naj poskusim še enkrat: dialoga se šele učim, oprosti. Te lahko povabim v srečanje, dialog?

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.

Sorodni Prispevki:

• Vabilo: Pogovor s Francetom Cukjatijem Inštitut dr. Jožeta Pučnika vabi na 7. Pučnikov večer 2012/13 z naslovom Moralni relativizem in kriza političnega, ki bo potekal v sredo, 9. oktobra 2013,...
• Prejeli smo: Pogovor z Josephom Mussomelijem Študijski center za narodno spravo ob dnevu človekovih pravic vas vabi na pogovor z Josephom A. Mussomelijem, veleposlanikom ZDA v Sloveniji. Srečanje bo na Študijskem...
• Vabilo: Ena država, en narod, en vodja Vabljeni na pogovor o totalitarizmih v 20. stoletju Ena država, en narod, en vodja, ki bo potekal v torek, 11. marca 2014, ob 14.30 v...
• Vabilo: Skok iz slovenske medijske predvidljivosti: Misija (ne)mogoče? Kraj: Zavod sv. Antona Martina Slomška, Vrbanska cesta 30, Maribor Termin: torek, 30.9. 2014, ob 19.00 Opis: Pisanje in poročanje slovenskih medijev je dokaj predvidljivo. Že v naprej...