Ostali smo ujeti v primežu starih vzorcev, ki so nas v takšno zavoženo sestavo gospodarstva sploh pripeljali.

Navdih za današnji razmislek so predvsem trije dokaj različni zapisi. V resnici ne sodijo v isti koš, a jih bom vanj vseeno stlačil, saj je bil moj odgovor, ko sem se vprašal, kaj me na njih moti in kaj jim manjka, presenetljivo soroden. Gre za kolumni Janeza Šušteršiča in Mihe Mazzinija ter za strokovni članek »Prilagajanje trga dela v Sloveniji v obdobju 2008-2013« Mitje Perka in soavtorjev za Umar. To ne bo kritika njihovih člankov, še manj avtorjev samih – oba kolumnista tudi sam redno in rad prebiram -, bo pa drug pogled na splet povezanih vprašanj, ki jih načenjajo in pri katerih so po mojem mnenju nekatere glavne točke pustili različno neomenjene.

Janez Šušteršič se v svoji kolumni ozre nazaj in z nekaj preračuni pokaže, kako se je Slovenija spopadala z gospodarsko krizo, kako bi se z njo lahko soočala in kakšni bi lahko bili rezultati teh različnih pristopov. Razumem motiv za njegovo pisanje – večinoma odgovarja na kritike svojega ministrovanja. Nekateri ga redno pljuvajo, češ da je bila njegova »varčevalna politika« za Slovenijo katastrofalna. Kakšen se celo priduša, da krize skoraj ne bi bilo, če bi nadaljevali Križaničevo politiko brezbrižnega povečevanja državne porabe (se torej še bolj zadolževali za naložbe).

Šušteršič pokaže, da tudi ob predpostavki, da bi se državne naložbe po načrtu obrestovale (prav bi bilo, da bi omenil, da za to ni nobene gotovosti, ob naših izkušnjah s črnimi luknjami tipa TEŠ 6 pa je takšno predpostavko smiselno vzeti z zrnom soli), to ne bi bila idealna javnofinančna strategija. Precej bolje, tako z vidika gospodarske rasti kot zadolženosti, bi se obneslo, če bi le pametneje (bolj investicijsko usmerjeno) prestrukturirali zdajšnje izdatke – Šušteršič oceni, da bi po tem scenariju lahko bila današnja zadolženost približno dve milijardi manjša, BDP pa približno toliko večji. Mimogrede, v ideji sorodno strategijo prestrukturiranja izdatkov zdaj opisuje tudi Dušan Mramor, a o njem kakšno besedo dodam drugič, ostanimo za zdaj pri Šušteršiču.

Iz njegovih preračunov je razvidno, da je, javnofinančno gledano, največji dejavnik to, da smo pozno reševali banke. Pri tem mu pritrjuje večina kolegov ekonomistov in tudi Igor Masten je v teh dneh zapisal, da ocenjuje, da smo sanacijo bank zaradi odlašanja (meni, da bi jih morali sanirati že leta 2009) plačali dvakrat preveč. To je skupno vsaj 2,6 milijarde evrov. Šušteršičev preračun, ki upošteva še učinek, ki bi ga ta zgodnejša sanacija imela na gospodarstvo, pa oceni, da bi bil lahko z njo današnji dolg kar štiri milijarde manjši. V idealnem scenariju nato poveže »varčevanje« (v resnici: pametnejšo rabo presežnih izdatkov in šele ob izboljšanih gospodarskih pogojih tudi dejansko manjšanje izdatkov) in zgodnjo sanacijo bank. Njegova končna bilanca v tem idealnem scenariju? Okoli 3,5 milijarde večji bi lahko bil BDP in približno 15 odstotnih točk manjši javni dolg glede na BDP. Naj sam dodam, da ob zdajšnjih pogojih lahko primerljivi BDP pričakujemo šele v treh do petih letih. Toliko manjše zadolženosti brez obsežne privatizacije in uveljavitve švicarske formule ob sprejetju izvedbenega zakona za fiskalno pravilo pa ne bomo videli niti v desetih letih.

In kaj me torej ob tem sicer precej smiselnem zapisu sploh žuli? Okvir razmisleka in tisto, kar ostane neizrečeno. Najprej tisto, ob čemer gubam čelo že zadnjih pet let (če ne bi bil razmeroma mlad, bi ga verjetno še kakšno leto dlje) vsakič, ko kdo začne razpravo o bankah. Davkoplačevalci nismo bankomat, sanacija bank ni kar samoumevna! Morda je bila nujna, ker bi bila siceršnja gospodarska škoda za povprečnega držav­ljana še veliko hujša, a če mi naj bo kot mlademu davkoplačevalcu obešen račun za bančni zapitek, bi pričakoval vsaj, da bomo razpravo začeli s tem. Da bi se torej že v začetku pripravile analize nesanacije bank. In s tem ne mislim odložene sanacije, katere sadove »uživamo« zdaj, ciljam na to, da bi banke pustili same prevzeti odgovornost njihovih slabih poslovnih odločitev – saj veste, kot naj bi se v tržnem gospodarstvu počelo. In ja, mogoče bi te analize res pokazale, da je ekonomski strošek nereševanja prav vseh izmed bank, ki smo jih reševali, višji kot pa v primeru njihovega reševanja. Mogoče. Mogoče bi pokazale nasprotno ali pa vsaj, da ni bilo treba reševati vseh bank, ampak samo sistemsko NLB in morda še NKBM. Abanke, Banke Celje, Probanke, Factor banke in zdaj po novem še Gorenjske banke pa niti ne. Prvi scenarij – prvi preračun – bi tako moral biti tisti, ki pokaže: če, zakaj in koliko je socializacija izgub bank sploh nujna. In ta izračun je bil aktualen že leta 2009 in nato vsako leto znova. Ker ni bil javnosti nikoli predstavljen (če je sploh kdaj obstajal), lahko sklenem le, da se je odgovornim zdelo samoumevno, da bomo pač plačali, in se niso čutili dolžni, da izdani račun utemeljijo (niti da – če je res neizogiben – ga pač izdajo tako in takrat, da bo čim nižji). Če takšnega odnosa ne obsodimo vsaj zdaj post festum, nastavljamo drugo lice za prihodnjič.

Moj drugi pomislek pa je tisto, kar razmislek o Šušteršičevem članku poveže z drugima dvema. Namreč, ali je idealni scenarij res tako idealen? Na roko gre vsem tistim, ki zagovarjajo močno vlogo države v gospodarstvu (vsaj v času krize). Je zagovor špekulacije z davkoplačevalskim denarjem. V resnici razmislek znotraj paradigme: kaj, če bi država reševala krizo, ampak bi jo reševala bolje, kot jo je. Moje vprašanje pa je: kaj pa, če je sploh ne bi? Kaj, če bi se umaknila in pustila gospodarstvu, da jo reši samo? Kaj, če bi zagon investicijskega cikla prepustila zasebnemu sektorju, ki je pri alokaciji sredstev v povprečju tudi bolj učinkovit?

Verjetno mi bodo ne le ekonomisti, ampak tudi nekateri gospodarstveniki odgovorili: ja, kako pa, saj teh sredstev zasebni sektor ni imel, kupna moč prebivalstva, da bi mu jih s povpraševanjem zagotavljalo, pa je tudi upadala?

Več lahko preberete na Financah.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.

Sorodni Prispevki:

• M.Lahovnik, Večer: Stresni test za davkoplačevalce Objava rezultatov bančnih stresnih testov je veliko bolj kot za bankirje stresna za davkoplačevalce, ki bomo vse skupaj plačali. Stresni testi so nacionalni preizkus trpežnosti...
• K. Lipnik, Finance: Medja in njegove delnice NLB Slovenski bančni sistem ne bo stabilen, dokler bo edini vlagatelj država. Nemir, ki je že v petek zajel Slovenijo, potem ko se je začelo ugibati,...
• S. Kovač, Finance: Dvig DDV je strel v glavo Sloveniji Premierka Bratuškova je v opoziciji streljala kozle, da brez višjega DDV ne bo rasti. Dvig DDV je glavni ukrep ekonomske politike vlade Bratuškove. Ker so...
• M. Pavlišič, Portalplus: Cerarjeva koalicijska pogodba Cerarjeva koalicijska pogodba se bere tako, kot se pač berejo koalicijske pogodbe. Veliko lepih namenov, želja in besed, pa bolj malo konkretnosti, sploh z roki....