Blaž Vodopivec se je rodil leta 1962. Diplomo in doktorat iz psihologije je pridobil na ljubljanski filozofski fakulteti, kjer je na oddelku za psihologijo nekaj časa učil statistiko. Bil je soustanovitelj tržnoraziskovalnih podjetij Gral Marketing (danes GFK Slovenija) in Mediana. Od leta 1993 dela v financah, potem ko je pridobil licenco za borznega posrednika in člana uprave družb za upravljanje. Bil je predsednik in član uprav ter nadzornih svetov različnih družb, med drugim v Revozu, Hotelih Metropol, Livu Postojna, Fotoni in Steklarni Hrastnik. Znan je po zanimivih kolumnah v časopisu Finance. Je eden vodilnih podpisnikov peticije za privatizacijo.
Gospod Vodopivec, v zadnjem času ste v javnosti medijsko precej navzoči pri razpravi o privatizaciji podjetij v državni lasti. Spadate med podpisnike peticije za privatizacijo. Verjetno vas to, da je glavni avtor peticije proti privatizaciji ekonomist Jože Mencinger, ni presenetilo.
Seveda ne. Mencinger Slovencem pod etiketo gradualizma in nekakšnega kapitalizma s človeškim obrazom že petindvajset let prodaja nekakšen antikapitalistični postsocializem. Sistem, v katerem so lahko vodilni kadri prejšnjega režima svojo politično moč preobrazili v gospodarsko moč. Ves čas je zagovarjal ukrepe, ki so stari eliti utirali to pot. Stalno zapiranje pred tujim kapitalom, predvsem pred tujimi portfeljskimi naložbami, je omogočilo, da so bile cene delnic naših podjetij ves čas izrazito prenizke. Tako so omogočale koncentracijo kapitala tistih, ki so obvladovali denarni tok podjetij, ki so se lastninila. To so bili direktorji, ki so bili izbrani še v partijskih časih, njihovi protežiranci ali protežiranci njihovih interesnih krogov. To so tiste tovarišijske klike, o katerih govori Egon Zakrajšek. Prijateljska omrežja firm so si vzajemno posojala denarne tokove in formalno titularstvo delnic za nemoten potek te operacije. Na koncu se je večina teh omrežij formalizirala tudi v Forumu 21.
Mencinger je tedaj večkrat dejal, da bi morali lastniki podjetij postati tedanji socialistični direktorji?
Tako je. In ves čas je stal za takim prirejanjem predpisov, ki bi to omogočili. Sem je treba šteti tudi nedelovanje nadzornih agencij in pravosodja, ki je bilo katastrofalno. Nepojmljivo je, da pri vseh eklatantnih primerih zlorab, kraj in, po domače povedano, nategov še noben slovenski član nadzornih svetov ni odškodninsko odgovarjal za svoje početje. Nategnjeni so bili dobavitelji, banke, manjšinski delničarji, zaposleni, pa nič. To je res katastrofa. Vem, da se sliši kot teorija zarote, ampak čedalje bolj sem prepričan, da je bilo tudi pravosodje namenoma onesposobljeno, da je proces tranzicije lahko tekel po začrtanih tirnicah. Kako sramotno pa je pravosodje tudi spolitizirano oziroma, natančneje rečeno, politično pristransko v prid silam ancien regima, pa se je lepo izkazalo v zadnjem času.
Za tako imenovano tajkunizacijo mnogi obtožujejo prvo Janševo vlado.
Neumnost, takrat se je zgodila samo češnja na torti že dokončanih postopkov. Ko se je pod prvo Janševo vlado ta krog novo-stare gospodarske vrhuške počutil ogroženega, so operacijo nadzora nad podjetji z menedžerskimi prevzemi končali oziroma so jo formalizirali, saj je bila lastniška kontrola s strani stare elite prek najrazličnejših delniških parkirišč in reodkupnih pogodb za delnice že dotlej skoraj popolna. Državne banke so jim tedaj po čudnih kriterijih začele odobravati ogromne kredite mimo osnovnih načel bančništva. S tem se je izpolnil Mencingerjev sen. Kakšno škodo je ta operacija povzročila tako tem podjetjem kot državi, pa lepo vidimo. Plačujemo jo s sramotnim razvojnim zaostajanjem večine na ta način »olastninjenih« podjetij, z razpadajočimi cestami in mostovi, z brezposelnostjo, brezperspektivnostjo in revščino ter z milijardami, ki jih mora proračun dajati za sanacijo tovarišijskih bank.
Nekaj časa ste bili tudi direktor družbe za upravljanje, ki je upravljala privatizacijske sklade, tako imenovane pide. Tisto se tudi ni ravno izkazalo kot zgodba o uspehu.
Res je, pidi so na koncu izpadli kot eden najbolj gnilih simptomov gnilega modela privatizacije, ki se je doslej uporabljal v Sloveniji, čeprav privatizacijski skladi kot ena od metod množične privatizacije sploh niso slaba ideja. Vendar smo v Sloveniji naredili čisto vse narobe. Ves čas smo iz igre izrinjali tujce, ki so imeli na področju upravljanja skladov in finančnih trgov znanje in izkušnje. Tujci niso smeli ustanavljati družb za upravljanje. Igro smo prepustili domačim kadrom, ki so v ta posel preskočili naravnost iz dogovornega socializma. Nekdanjim socialističnim bančnikom, prodajalcem zavarovalnih polic in svinjskih polovic. In predvsem so imeli tujci takrat realen kapital, s katerim bi kupljeno lahko pošteno plačali. Domači igralci brez ficka kapitala pa so samo s političnim vplivom ali finančnimi malverzacijami verižili kredite na kredite. In zakonodaja je družbam za upravljanje že v startu dala popolno oblast nad pidi, brez kakršne koli možnosti tržnega nadzora. Če dodamo še zakonodajo in pravosodni sistem, ki niti v enem primeru ni znal zavarovati malih delničarjev, ne moremo pričakovati drugačnega rezultata.
Državljani, ki so certifikate vložili v pide, na koncu od tega niso imeli prav veliko …
