V pozni antiki in po padcu rimskega cesarstva je bilo krščanstvo tudi na našem prostoru mestna religija. Danes bi rekli, de je bilo »urbani fenomen«. Zadnje poganske skupnosti so se ohranjale po alpskih dolinah. Čim bolj so se zbližale z mestnim življenjem, tem več je bilo možnosti, da slišijo za Kristusa.

Na začetku tretjega tisočletja je slika obrnjena. Mesta kažejo ateizem, podeželje ostaja verno. Čim bolj se zbližaš z mestnim življenjem, tem več je možnosti, da pozabiš na Kristusa. In kjer so nekoč najdlje vztrajali pogani, se danes skrivajo zadnje močne skupnosti kristjanov. Ko greš npr. v Zgornjo Savinjsko dolino, si od Mozirja naprej kot bi vstopil v nekakšno katoliško enklavo.

Toda o prihodnosti krščanstva se ne bo odločalo na podeželju.

Papež Frančišek je pred kratkim (7. februarja) spregovoril o mestih. Dejal je: »Na našem planetu več kot polovica ljudi živi v mestih. Mestno življenje ima velik vpliv na miselnost, kulturo, življenjski slog, na medosebne odnose in na versko doživljanje.« Cerkev je v mestih kot na tržnici: smisel, praznovanja, etiko bivanja pa tudi duhovnost v mestih ponujajo mnogi. Kaj torej? Bo treba na tej tržnici biti bolj glasen? Bo treba iti v popuste?

Papež kaže drugačno pot – pot v »proti-mesta«, pot k »ne-meščanom«. Mesta so lahko po papežu »sijajni kraji svobode in človeške uresničitve, a tudi strašni prostori razčlovečenja in nesreče«. Vsako mesto se zdi, da ima »sposobnost poroditi znotraj sebe temno ‘proti-mesto’«, ki je naseljeno z ‘ne-meščani’ – s samotarji, izrinjenimi, revnimi, pozabljenimi, medijsko nezanimivimi.

Bog teh ljudi ni pozabil, tudi Cerkev ne sme iti mimo njih.

Seveda bi katoličanom po človeško najbolj ugajalo, če bi mesta spet postala krščanska od zgoraj navzdol. Da bi se torej velike mestne ustanove (opera, parlament, umetniška galerija, vojašnica, uredništvo medija, …) spet vsaj malce priklonile Kristusu. Ampak božji pristop je drugačen. Mesta bodo spet Kristusova od spodaj navzgor: od »proti-mesta« pride Luč. Tako kot v prvih stoletjih krščanstva.

Pripis uredništva: Branko Cestnik je teolog, filozof, pater klaretinec, skavt in bloger. Sodeluje pri pastoralni refleksiji Cerkve na Slovenskem. Besedilo je bilo najprej objavljeno kot uvodnik v tedniku Družina.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.

Sorodni Prispevki:

• Notranji spopad civilizacij Bom zelo zgoščen. Kot vidimo iz zadnjih dogodkov v Franciji (množične demonstracije in bdenja v prid družini), ni Cerkev edina, ki se upira nameram spolne...
• Demokracija in velika slika resničnosti (2.) Objavljamo drugi del prispevka s simpozija o Andreju Gosarju, prvi del lahko preberete na povezavi. »Zunanja« težava in pot onkraj nje Druga, rekel ji bom...
• Evropa prihodnosti Evropi je v zibelko položeno, da se sprašuje o lastni identiteti in o prihodnosti, to sodi k njenim grško-rimskim in judovsko-krščanskim temeljem. Na izredno ugodni...
• “Jaz sem musliman, kaj si pa ti?” Da se je z zgornjim stavkom nek muslimanski mladenič ustopil pred nekega krščanskega mladeniča, sem zvedel pred kratkim. Od takrat se mi ta stavek rola...