V deželi na sončni strani Alp se je ponovno razplamtela polemika glede pravic istospolnih partnerstev. Gre za problematiko, ki zadeva človekovo najglobljo intimo, njegove strahove in hrepenenja. Ima pomembne posledice tako za neposredno vpletene posameznike kot za vso družbo.
V tem kulturnem boju je ljudstvu že vnaprej rezervirana vloga poraženca. Zmago bodo v vsakem primeru, ne glede na izid glasovanja v državnem zboru ali referenduma, slavili manipulatorji, tisti torej, ki s sladkimi besedami na ustnicah delajo zgolj zase. Poraz pa ima več obrazov. V najbolj črnem primeru bomo imeli slab zakon, pri čemer se bo poglobil konflikt med dvema skupinama in povečala apatija tretjega (večinskega) bloka. To je hkrati idealen izid za manipulatorje. Obstaja še več odtenkov sivine, ki so odvisni od jakosti konflikta med blokoma, konkretnih zakonskih rešitev (predvsem z vidika interesov otroka) in stopnje mobilizacije državljanov.
Ko na dogajanje gledam iz določene oddaljenosti, tako življenjepisne kot zemljepisne, se mi porajata dve misli. Prva se tiče politične manipulacije, druga enakosti pred zakonom in pluralnosti.
Zapeljive sirene lepo pojoč vabijo v smrt
Bilo bi častno in pohvale vredno, če bi ljudje, ki podpihujejo javne polemike o družinskem zakoniku, to počeli iz sočutja do tistih med nami, ki se ne vidijo v zakonski zvezi med moškim in žensko ter iz nje izhajajoče družine, ali iz neke abstraktne zavzetosti za vsesplošno uveljavitev človekovih pravic, svoboščin in občeveljavnih vrednot. Vendar sumim, da so na delu drugačni motivi. Vprašanja z močnim čustvenim nabojem (na primer: rasna in etnična pripadnost, veroizpoved in ideologija, spolna usmerjenost ) so namreč smodnik, ki ga manipulatorji vedno znova uporabljajo za to, da ljudi razdražijo, jih med seboj sprejo in jim tako zavladajo. Ta oblika zajedalstva ni nova in še zdaleč ni omejena na Slovenijo; zdi pa se, da smo Slovenci za to nadlogo dovzetni bolj kot večina razvitih družb.
Ob tem imamo Slovenci s tovrstnimi manipulatorji že toliko izkušnje, da prav zares nimamo nobenega opravičila več za to, da jim vedno znova nasedemo. Klerikalci, religija, Cerkev in domobranci, s katerimi so vešči manipulatorji v preteklih desetletjih strašili ljudi, danes nimajo več tako močnega učinka kot nekoč. Ljudje so se navadili nanje in postali odporni. Odmerka se tudi ne da več povečevati, treba je najti nekaj močnejšega. Spolnost, družina in otroci nedvomno ustrezajo zahtevam. Da bo mera polna, navrzimo še državljanske in človeške pravice: ta melodija bo zagotovo prebila vosek v ušesih otopelih državljanov! Toda manipuliranje s temi rečmi je izredno nevarno, ne le zaradi posledic za poražence v tem kulturnem boju, ampak še bolj zato, ker zastrupljajo normalno družbeno sožitje.
Na tem mestu se ne bom spuščal v argumente za ali proti ene ali druge strani. Kot je pogosto v takih spopadih, imata obe strani veljavne argumente. Zagovorniki pravic istospolnih se upravičeno upirajo diskriminaciji in demonizaciji. Zagovorniki naravne družine se upravičeno upirajo spremembam, ki bi bile škodljive za razvoj otrok in bi celo spodkopale tisto, kar s trudom gradijo. Ali so razlike med njimi tolikšne, da se morajo nujno končati v spopadu in izključevanju? Mislim, da niso; oboji lahko mirno sobivajo, če drug drugemu priznajo tisto, kar mu pripada, in se vzdržijo vsiljevanju svojih pogledov.
Tistemu, ki ima prav, ni treba kričati
Sožitje ni v tem, da vsi enako mislimo ali da ena skupina prevlada nad drugimi. Sožitje je mogoče doseči takrat, ko ima človek zdravo samozavest in spoštuje sočloveka. To dvoje gre vedno skupaj. Zdrava samozavest je v tem, da sem vesel svoje žene in skupaj z njo gradim tako skupnost, v kateri se bova dobro počutila in iz katere bodo zrasli dobri ljudje. Zdravo samozavesten je tisti, ki sprejme dejstvo, da ga privlači isti spol, in v okviru svojih danosti gradi (bolj) človeško skupnost z ljudmi okrog sebe. Zdravo samozavestna je redovnica ali redovnik, ki se odloči za to, da bo gradila (bolj božji in s tem bolj človeški) svet v kontekstu svoje redovne skupnosti in ljudi, h katerim je poslana. Vsakdo, ki je zdravo samozavesten, lahko gradi lepši svet v svojem kontekstu. Za doseg lastne uresničitve ne potrebuje nobenega nasprotnika, proti kateremu bi se boril. Po svojih zmožnostih se dobronamerno trudi, potrpežljiv do nepopolnosti pri sebi in pri drugih.
Tovrstna zrelost seveda ne odpravi razlik in konfliktov. Omogoča pa nam, da s hladno glavo in empatijo analiziramo probleme in se vprašamo, kakšna rešitev je najboljša za vse udeležence. Habermas pravi, da je bistvo demokracije v javni rabi razuma. Razumni ljudje se pogovarjajo z argumenti in iščejo odgovore. Kjer tega ni, zavlada brezvladje, ki se konča bodisi z uničenjem ali z diktaturo. Razum mi na primer pove, da je nagnjenje do istega spola nekaj, kar človek ne more spremeniti, podobno kot ne more spremeniti spola, rase ali temperamenta. Ta oseba je človek tako kot jaz, nobenega razumnega razloga nimam, da bi ga zapostavljal. Prav tako mi razum pove, da je za človekov razvoj najbolj ugodno naravno okolje, ki je pluralno in pestro; skupnost mladih in starih, moških in žensk, takih in drugačnih. V človeški družbi močni skrbijo za šibke, odrasli za otroke in starce. Višek civilizacije ni v tem, da ljubosumno varujem svoje interese in pravice, pač pa v tem, da sočloveku pomagam uresničiti njegove avtentične interese in pravice. Ko ščitim tvoj interes in ti želim dobro, uveljavljam lastni interes. Mož ne more biti srečen, če je njegova žena nesrečna. Oba pa sta najbolj srečna takrat, kadar njuni otroci dozorijo v dobre ljudi.
Politične pravice proti naravi in razumu
Kakšen bi bil rezultat debat o družinskem zakoniku, če bi izhajale iz razumnih predpostavk? Najprej bi ugotovili (oprostite rabi filozofske terminologije), da je »dobremu« potrebno dati prednost pred »pravičnostjo«, vsebini pred obliko. Ugotovili bi, da je družina tisto primarno okolje, v katerem se človek rodi in uresniči. Zato jo je potrebno podpreti in zaščititi, da bo mogla čim bolje opraviti to nalogo. Razum nam tudi pove – če smo človeška družba – da je potrebno zaščititi predvsem šibkejše člane: otroke, starce, bolnike, invalide, reveže. Ker smo človeška družba, ne z otroki ne z odraslimi ne razpolagamo kot z lastnino. Niso oni zato tu, da bo meni lepo, ampak sem jaz tu zato, da jim omogočim razvoj. Otrok je podarjen moškemu in ženski, ki sta odgovorna za njegov razvoj v samostojnega, zrelega, dobrega človeka. Na tej biološki in družbeni danosti je mogoče zgraditi trdno družbo. Drugega temelja ni.
Zakonska zveza in podobne oblike skupnega življenja med zrelimi, opravilno sposobnimi in ekonomsko zmožnimi državljani ni sama sebi namen, ampak je v službi dobrobiti skupnosti-družine in sicer prvenstveno njenih šibkih članov. Posamezniku gre najbolje takrat, kadar gre dobro skupnosti. Zato ni na mestu (ni razumno!) v imenu formalne pravičnosti, to je, enakosti državljanov pred zakonom, zahtevati od države, naj bo slepa za omenjeno naravno danost družine ali celo, naj popravi naravo. To bi bilo nasilje.
Človeška skupnost je dolžna omiliti posledice starosti, bolezni in invalidnosti, ne more pa jih odpraviti. Kako patetično izpadejo ljudje, ki s pomočjo noža, kemikalij, obsesivne telovadbe, ko brhke mladenke bežijo pred naravnim zorenjem in staranjem! Podobno jalovo je prizadevanje dveh moških ali dveh žensk...