Ob vsakem velikem smučarskem tekmovanju se Slovenija čudežno poenoti. To poenoteneje ima seveda ime in priimek: Tina Maze. Takrat, enkrat toliko, smo vsi, ki spremljamo drzno zavijanje med količki ali pa vratolomen spust proti dolini, samo Slovenci. Slovenci, ki navijamo za Slovenko. Brez ideoloških in drugačnih razlikovanj. To je ena od pozitivnih plati športa, zdravega športa. Tina Maze je samo najuspešnejši način takega poenotenja. Tukaj je od prejšnjega tedna še Peter Prevc, prvi zemljan, ki je s smučkami na nogah skočil četrt kilometra daleč (pa čeprav je Norvežan Anders Fannemel že dan za Prevcem še dodatno popravil svetovni rekord). Noro in neverjetno! Slovenci se ob teh zgodovinskih dosežkih prepoznavamo enotno kot narod.

Narodna junakinja

Tina Maze je v tem kontekstu neki unikum (v nadaljevanju bom pojasnil, zakaj sem izbral prav njen primer). Za Slovence ni več samo Mazejeva, niti samo več Tina: nekateri ji pravijo “naša Tina”, za druge je Tinca, spet nekateri ji po zaslugi njenih odločnih nastopov, ki so v duhu Terminatorja zelo pogosto “usodni” za tekmice, pravijo kar “Tina mašina”. Skratka, v Sloveniji je Mazejeva postala neki simbol. Pred leti so v javnosti krožile polemične pripombe, kaj pa če bo Tina nastopila pod kako drugo zastavo? Kritike je Mazejeva vsakokrat demantirala in svoje demantije nadgradila z rezultati. Po njeni zaslugi so Zdravljico in slovenske nacionalne simbole spoznavali po svetu, vsakič med nagrajevanjem na stopničkah so kamere ujele tudi njeno navdušeno prepevanje slovenske himne. In nazadnje, kar je spet neka dodana vrednost in kar kaže na inteligenco slovenske smučarke, v Vailu si je Tina na tekmovalni dres dala natisniti verze slovenske himne, 7. kitice Zdravljice. Gre za domiselno potezo, zaradi katere si Mazejeva zasluži še dodatne čestitke poleg vseh ostalih ob izjemni beri kolajn. In Tina si s takimi potezami zasluži tudi neko dodatno priznanje slovenske javnosti, ki gre onkraj samih športnih uspehov.

Ideja malega zasebnega podjetja

Na Mazejevo in na njene uspehe pa bi rad pogledal še z nekoliko drugačnega zornega kota, bolj podjetniškega. Ko primerjam majhno, a izjemno uspešno ekipo Team to a-Maze s krovno smučarsko zvezo (SZS), se avtomatično vzpostavijo vzporednice s stanjem v slovenskem gospodarstvu. Ekipa Mazejeve je v tej primerjavi neki nov, sodoben in svež start-up, ki se je pojavil na velikem globalnem trgu, SZS pa okostenel in tog velikan, eno od tistih ogromnih podjetij, ki so po miselnosti še v času pred letom 1990, ko je itak za vse skrbela država in ki mu ni bilo zato potrebno, da bi se prav veliko naprezal. Poglejte razliko v mentaliteti. Ekipo Tine Maze sestavljajo, poleg smučarke, samo še štiri osebe: vodja ekipe Andrea Massi, trener Valerio Ghirardi, serviser Andrea Vianello in fizioterapevtka Nežka Poljanšek. Ekipa je bila ustanovljena kot neki nov izziv: dokaz, kaj zmore Tina Maze. Šlo je za zelo tvegan projekt: njegova glavna akterja, Mazejeva in Massi, sta zastavila svojo celotno kariero in šla v ta projekt proti toku. Seveda, zaradi tega si nista mogla privoščiti nobenega popuščanja, vseskozi sta pred seboj morala imeti maksimalno osredotočenost na cilj, vnemo, željo in požrtvovalnost. Uspeh je bil edini ključ za preživetje. Začela sta od začetka in ustvarila zgodbo o uspehu. To je pomenilo iskanje finančnih sredstev, to je pomenilo ustvarjanje marketinške podobe najboljše slovenske smučarke, to je pomenilo iskanje pokroviteljev in sponzorjev, samostojno iskanje lokacij za treninge, pa tudi iskanje hotelov, prevozov. In to ob vseh drugih logističnih težavah. Poleg seveda osnovne dejavnosti, treniranja na belih strminah. Soočiti so se morali s težavami: odnosi z mediji, odnosi s krovno organizacijo, odnosi znotraj same ekipe. V primerjavi s slovensko smučarsko realnostjo pa je pri njih občutiti pomembno razliko: Team to a-Maze se je s težavami soočil in jih vsakič sproti reševal.

Ja, šlo je za drugačno miselnost: pri ekipi Tine Maze se ob velikem tveganju, ki so ga vložili, niso zadovoljili s tisto besedno zvezo “dobra uvrstitev”, s katero se prepogosto zadovoljuje slovenska športna javnost. Njihov cilj je bil jasen: ne dobra uvrstitev, temveč uspeh. In to je velika razlika. To je tista razlika v miselnosti, ki je Mazejevi prinesla štiri olimpijske kolajne (dve zlati in dve srebrni) in devet odličij s svetovnih prvenstev (štiri zlate kolajne, pet srebrnih).

Slovenci, uspešni start-up podjetniki

Evo, to je zgodba tudi številnih malih in srednjih slovenskih podjetnikov. Tistih, ki so razvili svojo idejo in ki so za to idejo zastavili svojo kariero in svoj kapital. Drznost tveganja je bil ključni dejavnik, tako kot sta to bila delavnost in požrtvovalnost. Uspeh pa ključ za preživetje, pri čemer se morajo lastniki poistovetiti s podjetjem. In takih zgodb o uspehu je v Sloveniji kar nekaj: v lanski Managerjevi lestvici najbogatejših Slovencev so med prvimi dvanajstimi kar štirje zaposleni v podjetju Outfit 7, ki je razvil aplikacijo govorečega mačka Talking Tom in v nekaj letih presegel 2 milijardi prenosov. To je zgodba Iva Boscarola in njegovega Pipistrela ter zmagovitih idej na področju ultralahkih letal. Nedavno so v Sloveniji predstavili uspehe slovenskih start-up podjetij v letu 2014. Če primerjavo nekoliko, forsiramo, naj povemo, da gre za isti princip, kot smo ga že ugotovili pri Team to a-Maze. Samo v lanskem letu so slovenski start-upi v procesu investicij, vstopov v pospeševalnike in drugih načinov iskanja sredstev, zbrali skupno 60,8 milijona dolarjev. Predstavljena vrednost teh podjetij je celo desetkrat večja, 600 milijonov dolarjev. Toliko o sposobnosti slovenskih malih podjetnikov in inovatorjev. Ob tem je morda pametno še pripomniti, da je od vseh zbranih sredstev samo 1 odstotek državnih prispevkov, medtem ko je kar 93 odstotkov tveganega kapitala. Skoraj polovica omenjenih podjetij pospešuje in ustvarja internetne storitve ter strojno opremo za medije in zdravstvo. Napovedi za letošnje leto naj bi znašale med 60 milijoni in 120 milijoni dolarjev novih investicij.

Toga SZS

To je podoba malega podjetništva, ki išče priložnosti. Tako kot Team to a-Maze. Na drugi strani pa imamo v Sloveniji tisti stari koncept gospodarstva, ki ekonomsko dejavnost vidi (samo) kot vzvod moči in ki se zaradi tega boji privatizacije, zasebnih lastnikov in zdravega gospodarskega okolja. In to je žal, zgodba, ki se v nekoliko posplošeni luči prikazuje skozi realnost Smučarske zveze Slovenije, ki ideje “miniekipe v zasebni lasti”, kot sta jo zasnovala dvojec Massi-Maze, ni nikoli prebolela. Nasprotno. V vseh teh letih je bila SZS dejansko področje internih bojev z odstavitvami in odstopi vodilnih funkcionarjev ter večkrat kraj obračunavanj in spletk. Reševanje osnovnih težav – formiranje novih smučarjev pa je zdrsnilo nekam v ozadje. In kaj imajo od vsega tega? V ženski konkurenci se dekleta (če izvzamemo Mazejevo) uvrščajo od desetega mesta dalje. V moški konkurenci pa Slovenija že dalj časa nima reprezentativnega smučarja. Pa da ne bo nesporazumov, smučarskega talenta je v Sloveniji na prodaj: na mladinskih svetovnih prvenstvih alpskega smučanja je Slovenija leta 2010 osvojila bron z Boštjanom Klinetom, leta 2011 dve zlati kolajni ponovno z Boštjanom Klinetom, leta 2012 dve bronasti z Žanom Kranjcem, leta 2013 še en bron z Žanom Kranjcem. Od leta 2000 do danes so slovenski mladinci na svetovnih prvenstvih v panogah alpskega smučanja osvojili skupaj 4 zlate, 4 srebne in 5 bronastih kolajn. Izjemen potencial, ki na članski ravni ni nikoli prišel zares do izraza. SZS bi se morala ob tem resno zamisliti.

Sistemske rešitve

Pri SZS žal razmišljajo tako, kot so bili vajeni razmišljati v vseh velikih slovenskih podjetniških realnostih, ki so veljale za nepotopljive. Eno od teh, ko smo že v smučarskem svetu, je bilo Elan. In še cel kup drugih. Slovenskih Titanicov je bilo v zadnjih letih ničkoliko. Pomanjkanje resnične in realne podjetniške žilice, nepripravljenost na spremembe, ki jih narekuje čas, nekonkurenčnost in lenobnost vodita v zdajšnje stanje. Tina Maze rešuje čast slovenskega alpskega smučanja, ko pa se bo upokojila, kaj bo narodu smučarjev sploh ostalo? V gospodarstvu velja podobna logika: mali domiselni podjetniki lahko beležijo izjemne rezultate na svojih področjih, Slovenije pa ne morejo izvleči iz krize. Potrebna je državna strategija za podjetništvo, ki naj bo sodobna, podjetnikom naklonjena in spodbujajoča. Skratka, potrebna je nova, učinkovita sistemska rešitev: pa naj gre za SZS ali za slovensko državo…

Pripis uredništva: V sodelovanju med tednikom Novi glas in Časnikom objavljamo prispevek ekipe ustvarjalcev tega medija Slovencev v Italiji.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.

Sorodni Prispevki:

• Zgled Tine Maze ali kaj nas učijo olimpijci Zadnji uspehi slovenskih športnic in športnikov so številnim ljudem polepšali vsakdan ter jih navdali z veseljem in optimizmom, kar je za Slovenijo v zadnjem času...
• Ponos tudi nekaj velja! “Čestitke Rusiji za 33 medalj in prvo mesto na Olimpijadi. Nič se ni porušilo, iger ni zmotil noben teroristični napad, tankočutni otvoritvena in sklepna slovesnost...
• Slovenija na razpotju – možna smer za razvoj V tokratnem prispevku osvetljujemo možno smer, ki bi ji veljalo slediti v prihodnje. Ta bi morala temeljiti na ustvarjalnem znanju, zasebni pobudi ter poštenosti in...
• Resnica vas bo osvobodila! Andrej Naglič je diplomiral in magistriral na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani. Prakso je opravljal v pravni pisarni ZN v New Yorku in v sektorju...