Tokratna vremenska akcija v slogu “Nič nas ne sme presenetiti” je ob neverjetnem entuziazmu Arsa in Darsa pokazala, da se znajo nekateri ravnati, kot da bi padli z Marsa.
Sreda popoldan. Zazvoni telefon. Na drugi strani znan glas iz močnega slovenskega proizvodnega podjetja: “Goran, birokrati so dosegli nov domet. Od jutri zjutraj ob petih je prepovedana udeležba v prometu tovornjakom, ponoči pa je zaprt tudi predor v Karavankah. To so objavili manj kot 12 ur pred začetkom prepovedi. To bo podjetjem povzročilo veliko škodo. Tudi nam.”
Tako se je začelo. Ko sem poslušal znanca, so se mi v mislih že vrtela vprašanja, kaj bi pristojni lahko sploh storili, če je res napovedano tako grozno vreme. Če ne bodo ukrepali, jih bomo pa vsi kritizirali, zakaj niso onemogočili tovornjakarjem vožnje v nemogočih razmerah. A znanec je imel prav. Ni težava v tem, da so objavili prepoved vožnje tovornjakom. Težava se je skrivala drugje.
Najprej, prepoved je bila objavljena kar počez za vso Slovenijo. Predvsem pa je res padla skorajda z neba tik pred zdajci. No, saj se zavedam, da je vreme težko napovedati. A tokrat so mediji od vikenda naprej poročali, da nas čaka snežni teden in da se bo sneženje krepilo proti koncu tedna. V takšnem primeru pa ni razloga, da pristojni ne bi reagirali prej. Denimo, da bi vsaj 48 ur prej objavili možnost omejitve tovornega prometa na cestah, kar bi podjetjem omogočilo, da si še pravočasno naberejo dovolj surovin ali pa odpošljejo izdelke še pravočasno, da ne bo motenj v dobavi kupcem in v proizvodnji.
To sem strokovnjakinji za promet razlagal že v sredo zvečer. Strinjala se je z menoj in podprla mojo idejo o predhodnem obveščanju. Večkrat v razgovoru. A hkrati sem dobil slab priokus, ker je večkrat ponovila tudi to, da se vreme hitro spreminja in kako hudo je bilo, ko se je zaradi vetra in snega na Postojnskem pred kratkim zgodilo verižno trčenje številnih vozil. Mučilo me je vprašanje, kakšno neki zvezo ima to z mojim predlogom. Še zlasti, ker je to večkrat ponovila, jaz pa tudi, da gre moj predlog v smeri rešitve, ko vremenska fronta grozi nekaj dni pred prihodom. Halo, že za vikend se je kuhalo nad Biskajskim zalivom!
Resnici na ljubo so se kljub entuziazmu Arsa, Darsa in kljub temu, da se nas te dni veliko počuti, kot da so nekateri padli z Marsa, na Darsu hitro odzvali opozorilom in v četrtek ublažili prepoved vožnje tovornim vozilom. Če se navadijo še predhodno obveščati podjetja o možnosti omejitve prometa zaradi napovedanih slabih vremenskih razmer, bo to samo dobra šola.
Bolj me skrbi nekaj drugega. Rdeči alarm je namreč temeljito razkril širše miselne vzorce v Sloveniji. Priče smo bili tihi množični histeriji.
Najprej v šolstvu. V četrtek namreč dobim e-poštno sporočilo, da otroka v petek ne bosta imela pouka. Kot vsi na šoli ne, zaradi izrednih vremenskih razmer. Že sem pomislil, da se nam bliža kak snežni tajfun. Kajti, ko sem hodil še v srednjo šolo, v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, smo se zlahka iz Tržiča prebili v Škofjo loko, četudi je padlo več kot pol metra snega. Ko sem leta 1984 hodil še v osnovno šolo, smo se prebijali v karavanški burji prek polja peš, četudi je bil veter tako močan, da je samo kako uro ali dve pozneje rušil smreke v gozdu. Zdaj pa celo v bistveno boljših razmerah itak vsi svoje otroke vozimo v šolo.
A snežni tajfun ni bil napovedan. Dve šoli v občini sta po okrožnici pristojnega ministrstva kljub temu naznanili, da pouka ne bo, ena pa tega ni storila. Vse tri so na razdalji ubogih štirih kilometrov, vse v pol-urbanem okolju. Čudno, sem si mislil. Nakar izvem, da bo pouk tudi v šoli v sosednji občini, kjer uči moja boljša polovička in ki je v bistveno bolj hribovitem in ruralnem okolju. Zaradi česar sem pozno popoldan po trgovinah iskal verige. Kako neki bo moja draga sploh prišla do šole, če bo vreme tako grozno, šola pa bo kljub temu imela pouk. Toda glejte zlomka. Zvečer gledam Odmeve, ko objavijo, da bo zaprtih več kot 150 šol in – le nekaj vrtcev.
Kako lahko vrtci delujejo nemoteno, šole pa ne? Odgovor je po mojem mnenju večplasten. V Sloveniji, ki jo je v dobršni meri zapustila zdrava pamet, smo že nekaj časa priče pravi paranoji pred odgovornostjo. Deloma so zato odgovorni tudi mediji, ki nenehno iščejo odgovorne, neredko tudi tam, kjer jih ni. Resda zato, ker pač mnogokrat niso odgovarjali tisti, ki bi morali. Vse to pa je posledica obtožujoče mentalitete v državi. Ob vsakem dogodku iščemo krivce pri drugih. Logični refleks je, da doživimo radikalno omejitev prometa ali denimo radikalno zapiranje šol. Pristojni ne upajo tvegati. To je prva pojavna oblika vzroka za množično histerijo.
Drug vzrok je ujčkanje. V tej državi nekateri pristojni očitno ne pustijo običajnim državljanom, da postanejo odgovorni.
Več lahko preberete na Portal plus.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
