Poznoantični čas je na področje današnje Slovenije prinesel velike spremembe. Več stoletno obdobje miru in blagostanja se je bližalo koncu. Rimske vzhodne meje so popustile in proti zahodu so se začela valiti ljudstva, katere so pred seboj izrivali Huni. Precejšen del teh ljudstev je imel za cilj Italijo. Naravna pot do nje je ležala preko stare rimske ceste preko Emone in Hrušice v Vipavsko dolino.

Pomikanja roparskih tolp je imelo izrazito neprijetne učinke za lokalno prebivalstvo. Da bi vsaj malo zavarovali svoja življenja in premoženja so poznoantični prebivalci, podobno kot tisočletje kasneje srednjeveški prebivalci v strahu pred Turki, gradili utrjene tabore. Morda najbolj ohranjeni je tisti na Školju svetega Pavla nad Vrtovinom. V pobočju Trnovskega gozda je manjša planota, ki je še po dveh tisočletjih obdana z zidom. Na njem stoji starodavna cerkvica. Ta sama po sebi ni posebej zanimiva, saj pod prepadnimi stenami planote stoji mogočen poznoantični stolp v katerem je nekoč bil izvir pitne vode namenjen oskrbi utrdbe. S planotice se spustimo po strmih brežinah in si sredi divjine ogledamo 11 metrov visok stolp, najvišjo ohranjeno antično stavbo v Sloveniji.