Menda je v Evropi na pohodu novo upanje. V Grčiji se kliče Siriza. Z njeno zmago bo zdaj vse drugače. Konec bo neo-liberalnega izkoriščevalskega kapitalizma, na mesto katerega bo stopila nova levica. Prinesla bo minimalne plače za vsakogar v višini 1000€, najemnina bo 3€/m2 in delovna mesta bodo zagotovljena vsem. Pri tem ostaja le eno, resda obstransko vprašanje, kdo bo vse to plačal.

Če denarja ni, ga je mogoče dobiti na različne načine. Lahko ga vzamemo tistim, ki ga imajo, in ga damo tistim, ki ga nimajo. Ker so v naših ustavah še zapisane neke zasebne lastninske pravice, bodo ti, ki ga imajo, morda dali denar prostovoljno, sicer pa bomo izvedli, nič več in nič manj, svojo novo revolucijo.

Če se revoluciji odpovemo, potem ostaja možnost, da nam denar tisti, ki ga imajo, vsaj posodijo. Ker so tako ali tako preveč bogati, bodo, ko bo nastopil čas vračila, preprosto pristali na odpis dolgov. Če ne moremo plačati, pač ne moremo. To boste pa že razumeli, saj ste že neštetokrat komu posodili denar in če ga ta ni vrnil, ste le brezskrbno pogledali stran. Enako, priznam, počno banke, če njihovi klienti ne uspejo vrniti kakšne mesečne tranše zapadlega kredita.

Ker ne želim ponovno pisati anti-kolumne in po nepotrebnem ironizirati, raje priznam, da v Sirizi in t.i. novi levici ne znam videti novega upanja. Ne da ga ne želim, ali celo nočem videti. Preprosto ga ne znam. Sem ignorant. In zato se, kot radovedni duh, tudi veselim, da bo grška Siriza v praksi pokazala, kako se iz nič ustvarijo evri. Kako se napolnijo državni kovčki, če pa ta ista država ne more več, za razliko od nekaterih drugih, tiskati svežega denarja.

Nekateri spoštovanja vredni glasovi me prepričujejo, da tudi sam izhajam iz neo-liberalne paradigme in da sem ujet v ekonomsko gospodinjsko logiko – porabiš lahko, kolikor ustvariš – ki pa velja le za gospodinjstva. Ne pa tudi za države. Te lahko vselej zapravijo več, kot ustvarijo. Mnogo več in tudi najetih dolgov jim ni treba nikdar vrniti. Takim odvrnem, da sem od blizu spoznal le eno tako državo, jugoslovansko, katere usoda pa je bila draga in zanjo plačujemo še danes.

Politika in ekonomija sta prepleteni. Politika, razen z golo silo, lahko spremembe v družbi in zunanjem svetu doseže le, če ima za to na voljo ekonomska sredstva. To velja tako za levo kot desno politiko. Pri tem velja dodatno poudariti, da politika v državi nikdar nima svojega denarja. Ves denar, s katerim razpolaga država, je naš denar, je denar davkoplačevalcev.

Več lahko preberete na Ius-info.