Civilna pobuda Resnica in sočutje je prejšnji teden odprla razstavo v celicah enega izmed številnih zaporov bivšega režima na Beethovnovi v Ljubljani, opuščenega v šestdesetih (dokončno v osemdesetih) letih prejšnjega stoletja. Ljubljančan, ki je prišel na razstavo, je pripovedoval, kako je iz kleti drugega zapora v križišču na Resljevi cesti večkrat slišal krike mučenih zapornikov, ki še vedno odmevajo v njegovem srcu, da se pogosto vrača k usodi zaprtih nesrečnikov.
Podobno kot celice na Beethovnovi tudi drugi kraji trpljenja in mučenja še vedno niso urejeni kot kraji spomina in opomina. Slikarji, ki so sami pospravljali celice za razstavo, so med drugim po kotih še našli izstreljene tulce nabojev. O razstavi in pobudi se – podobno ko o neurejenih grobiščih – javno malo ali nič ni govorilo. Mediji, tudi tako imenovani nacionalni, se teh tem žal izogibajo. Tako so ob obletnici osvoboditve Auschwitza 29.1. na odmevih RTV SLO naštevali vsa druga taborišča od Armencev v do Bošnjakov, o povojnih v Sloveniji ni bilo niti besede, kakor, da bi Slovenci in druge povojne žrtve pri nas ne bili ljudje vredni imena. Taka slovenska »medijska svoboda« pa v osebni in družbeni podzavesti vzdržuje razdor in seje nemir med nami.
Na drugi strani pa so nas nacionalni mediji posiljevali z obletnico odhoda komunistov iz Beograda. Kje je čut za človeškost, če se javno poveličuje ljudi, ki so do osamosvojitve organizirano sodelovali pri zatiranju, nadziranju in zapiranju žrtev ter zlorabljali sodstvo in druge represivne organe za zatiranje svobode. Tako stanje duha pri nas omogoča omenjenim, da še nadaljujejo z usužnjevanjem slovenskih državljanov in preprečujejo normalno delovanje zakonodajne, izvršne, sodne in medijske oblasti ter gospodarstva. Slovenci zato ostajamo ujetniki laži in krivic ter žrtve političnega, socialnega in ekonomskega zatiranja.
Rablji imajo privilegije, žrtve pa so zamolčane, svojci in njihovi somišljeniki pa drugorazredni državljani. Poveličuje se socialistične odnose, ki jih itak nikoli ni bilo, saj gre v resnici za premišljeno strategijo zagotavljanja privilegijev bivše elite in njenih naslednikov, kakor je že pred petdesetimi leti povedal partijski republiški sekretar za pravosodje: »… Želimo ustvariti pogoje, da bi se sodišča čim bolj uveljavila kot aktivni dejavnik v preobrazbi človeka in socialističnih odnosov. …. Za urejanje tega problema so zainteresirane razen pravosodja tudi družbeno-politične skupnosti, ki volijo in razrešujejo sodnike ter sodišča tudi financirajo..«
Te naveze še danes pravosodje usmerjajo po meri privilegiranih, tokrat paradržavnih družbenopolitičnih skupnosti. Te ohranjajo nepreglednost v sodstvu, onemogočajo privatizacijo in preprečujejo prizadevanja za rehabilitacijo žrtev. V posmeh demokraciji Forum 21 prireja posvet o človekovih pravicah, kjer sodeluje bivši funkcionar, ki je v polpreteklem režimu z Leninom zatrdil: »V tem smislu je kazensko pravo sredstvo za ‘zatiranje in za sistematičen boj proti določenemu delu prebivalstva’.«
Več lahko preberete v Demokraciji.
