Nikoli ne bom pozabil tistega zimskega večera l. 2003 v Dresdnu. Z globokega brandenburškega podeželja smo se katoliški farani iz Elbe-Elster okrožja v dveh kombijih spustili na Saško in šli v opero. Pa ne v osrednjo dresdensko Semperoper, ki je ena izmed najimenitnejših opernih hiš na svetu, temveč v manj ugledno, a še vedno kakovostno Staatoperette. Gledali smo komično priredbo Prodajalke vijolic v saškem narečju. No, jaz sem gledal, ostali pa so dialekt tudi razumeli in se za razliko od mene režali do solz.

Nemška Hirošima

Tisti večer je imel luči (od zunaj smo videli Semperoper, videli smo slavno VW-jevo stekleno tovarno, nasmejali smo se) in imel je senco. Že prej pa tudi ta večer me je kot tujca kar nekaj ljudi poučilo, da je bilo februarja l. 1945 to mesto hudo zbombardirano. Zavezniki da so ga v tridnevnem napadu porušili in zažgali. Ubitih od eksplozij, v ognju upepeljenih ter v dimu zadušenih je bilo najmanj 25.000 ljudi. Nekateri trdijo, da jih je bilo ubitih nad 100.000, saj je bilo v mestu ogromno neprijavljenih beguncev. To so mi rekli. Za ta vojni dogodek sem seveda vedel. Nisem pa vedel, kako čustveno pomemben je za sodobnega vzhodnega Nemca.

Dresden je, kot ga je imenoval angleški zgodovinar Alexander McKee, „das deutsche Hiroshima“ – krvni davek za svetovni mir mimo vojaške logike.

Je Pegida neo-naci?

Januarja l. 2015 je Dresden na naslovnici svetovnih medijev. Zaradi porasta neonacizma in rasizma, pravijo mediji. Dresden je namreč središče gibanja PEGIDA (Patriotische Europäer gegen die Islamisierung des Abendlandes). „Domoljubni Evropejci proti islamizaciji Zahoda“ vihtijo nemške zastave, se razglašajo za anti-komuniste, anti-naciste, anti-islamiste. Menda so zgolj zaskrbljeni zaradi naraščajočega verskega fanatizma na nemških in evropskih tleh. Ker jih mediji obravnavajo kot neo-naciste, so razglasili vojno z mediji. Imenujejo jih „Lügenpresse“, po slovensko „laži-tisk“.

Vojna tisk vs. gibanje in gibanje vs. tisk je v polnem teku, zato je težko razbrati, za kaj točno pri Pegidi gre. Je Pegida res neo-naci? Kakorkoli obračaš, njen prvi voditelj se je nekoč slikal s hitlerjevskimi brki. Z druge strani: gre verjeti medijem, za katere vemo, kako revolveraško hitro znajo lepiti etikete „fašist“, „nacist“, „ksenofob“, „homofob“ na vsakega, ki ni znotraj njihove „politično korektne“ razlage sveta in vesolja?

Kakorkoli, hitro medijsko etiketiranje je že dobilo klofuto. Študija politologa Hansa Vorländerja z univerze v Dresdnu je namreč pokazala, da je le četrtina članov Pegide ostro proti islamu in tujcem. Ostali ne gredo na Pegidine proteste toliko zaradi rasizma kot zaradi upora proti politični eliti. Povprečen Pegidin protestnik je dobro izobražen in materialno urejen 48-leten moški iz Dresdna in okolice ter ni pripadnik nobene religije. Ne gre torej za socialnega obrobneža in fašistogledega nasilnika z nizkim IQ, kot so najprej napeljevali mediji (in kot napeljuje priložena karikatura).

Ateisti, ki visoko dvigajo križ

L. 2003 je bilo po besedah tam delujočih sobratov klaretincev na Brandenburškem in Saškem okrog 80% nekrščenih. Ponekod precej preko tega procenta. V zadnjih letih se število nekrščenih oz. akonfesionalnih počasi zmanjšuje. Še vedno pa lahko govorimo o veliki premoči ateističnega svetovnega nazora med ljudstvom. Častitljivi pater Peter Schütz mi je takrat razložil, da je toliko ateizma povezano s prusko mentaliteto. Ko si Prus nekaj zabije v glavo, pri tem vztraja do konca. Tudi ko vstopi v komunistični sistem. V drugih socialističnih deželah je bil ateizem bolj oportunistične narave (če si ateist – si lahko učitelj, miličnik, direktor firme, novinar), pri Prusih pa je stvar doslednosti (če si ateist – si ateist pa pika).

En podatek in ena podoba me kot kristjana vznemirjata, ko dandanašnji internetno ‘surfam’ po Dresdnu in okrog. Vzhodna Nemčija je statistično najbolj ateistično območje v okolju zahodne civilizacije. Pegidaši so večinoma (73%) neverni ljudje. Eden izmed simbolov, s katerimi mahajo, pa je križ; natančneje, nemška zastava v obliki križa.

„Ko vidim rdeče-črno-zlati visoko vzdignjeni križ, se zgrozim,“ je izjavil upokojeni evangeličanski škof Christian Krause, svoj čas predsedujoči Svetovni luteranski zvezi. Ter dodal, da naj bi Pegidin križ sicer pomenil neke vrste simbol nemške krščanske identitete, ki da jo pegidaši branijo. „Ne vedo, kaj branijo,“ zaključi škof.

Križ – zlovešče znamenje?

Če sem hudo črnogled, lahko v dresdenskem „rdeče-črno-zlatem visoko vzdignjenem križu“ vidim vzporednico z norveškim množičnim morilcem mladih Andersom Breivikom. Tudi on je govoril o obrambi evropske identitete v imenu krščanstva in se navdihoval pri simbolu križa ter pri vitezih križarjih. Na strani 1307 svojega manifesta Breivik piše: „Jaz in še veliko drugih, kot sem jaz, nimamo nujno osebnega odnosa z Jezusom Kristusom in Bogom. Mi namreč verjamemo v krščanstvo kot kulturno, družbeno, identitetno in moralno platformo. To nas dela kristjane.“

Krščanstvo torej kot kulturna platforma, kot mega faza heglijanskega duha, kot zgodovinsko nujna ideja, kot mi-nismo-islam, kot tehnično najboljši imunski sistem za zahodne nacije,…. povejmo naravnost, krščanstvo kot platforma za brutalnost.

Če sem manj črnogled, lahko v dresdenskem „rdeče-črno-zlatem visoko vzdignjenem križu“ vidim prav posebno zagato – zagato identitete. Tokrat ne krščanske identitete, o čemer nas tolikokrat boli glava. Tokrat zagato tiste identitete, ki naj bi zrasla na pogorišču krščanstva. Nekateri otroci post-krščanstva, kar vzhodni Nemci par excellence so, se v lastnem svetu več ne znajdejo. Za povrh ne verjamemo več svojim prerokom. Nemalo Dresdenčanov je tisk razglasilo za laži-tisk. Kako dvolična zna biti zahodnjaška antifašistična človekoljubnost, Dresdenčani nenazadnje vedo, čeprav niso smeli vedno povedati na glas, vse od februarja 1945.

Je dresdenski križ zlovešče breivikovsko znamenje zgolj priložnostna provokacija ali sredi ateističnega ozemlja nič manj kot znanilec novih poti do krščanstva, bomo videli v prihodnje. Ostanimo pri ugotovitvi, ki jo je za iskreni.net zapisal Blaž Karlin: „Zdi se, da običajni državljani Evrope, ki so bili vzgojeni in zrasli z idejo narodne države, le s težavo prenašajo izzive, s katerimi jih sooča neosebna globalizacija in ignorantski multikulturalizem. Vera, v kolikor ne gre za njene civilizacijske in družbene izpeljave, danes pri tem ne igra kaj dosti vloge, kvečjemu je zlorabljena.“

Nemci – vodilna nacija

Nikoli ne bom pozabil tistega zimskega večera l. 2003 v Dresdnu. Pa ne le zaradi Prodajalke vijolic, temveč zaradi velikega lonca kuhanih klobas, par hlebov kruha ter dveh zabojev piva, ki so skupaj z nami pripotovali v Dresden. Večerjo smo si privoščili kar na parkirišču pred ono kulturno ustanovo. Dvomil sem, če so to res Nemci. Kruh in klobasa v eni roki, pivo v drugi, tik preden bomo dobesedno mastnih rok vstopili v pevski hram. „Preveč domače za nemško raso,“ sem si šepnil. „Ali pa moram popraviti svoje predstave o Nemcih.“

Nemci so vodilna nacija. Demografsko. Gospodarsko. Politično. Socialno. So prvaki v multikulturnosti. Bodo to ostali? Kaj bo z Evropo, če ne bodo? Ter kaj bo s križem, če se bo še pojavljal na takšnih in podobnih demonstracijah?

Pripis uredništva: Branko Cestnik je teolog, filozof, pater klaretinec, skavt in bloger. Sodeluje pri pastoralni refleksiji Cerkve na Slovenskem.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.

Sorodni Prispevki:

• Dražgoše in leto 2015 V Dražgošah se je zgodilo, da so posmrtne ostanke umorjenih vaščanov, nedvomno katoličanov instrumentalno uporabili kot gradbeni element kultnega spomenika, ki je nastal v času...
• Charlie, vera in politika Mediji in politika so si bili po nedavnem napadu na uredništvo satiričnega tednika Charlie Hebdo enotni, da napad ne zahteva skupnega boja proti veri (islamu),...
• Kršenje druge in pete ter prepoved čemenja Dekalog kot drugo za vse večne čase zabetonira „ne skruni Božjega imena!“, kot peto pa „ne ubijaj!“. Pariški morilci so kršili obe. To je očitno...
• Drugačni Sanader Ko se je Ivo Sanader nekako pol leta po svojem odstopu s položaju predsednika stranke in vlade v svoji stiski in revi odločil, da vzame...