Javni zavod, za katerega moramo vsi prispevati, si je v oddaji Tarča, v četrtek, 22. januarja 2015, privoščil vzorčni primer manipulacije. Naslov oddaje »Denar nad znanjem«. Kakor vedno pri teh oddajah: uravnoteženost udeležencev. Vsaj 3 zagovorniki zasebnih šol (direktor Ivan Štuhec, ravnatelj Iztok Kordiš, pobudnik ustavne presoje Anton Kokalj), ostali iz javnega šolstva, plus sindikalist, ki nikoli ni poučeval. Ne smemo pa pozabiti, da ima pri takih oddajah ključno vlogo režija in moderator, ki ga vodijo preko mikrofona, ki ga slednji nosi v ušesu. V našem primeru strogo na strani javnega šolstva in dogmatizmov, ki v družbi prevladujejo na tem področju.

Uvod v oddajo je bila Anžetova zgodba. Bog mu daj zdravja! S tem prispevkom so zbudili čustva gledalcev in prisotnih. Obenem pa tudi odpeljali razpravo stran od razuma. A prav razum, hladen in natančen, resnicoljuben in pošten, je pri teh razpravah najbolj potreben, da bi se uspeli dokopati do rešitev problemov, ki pestijo šolstvo… Minus za oddajo.

Nihče od udeležencev se ni vprašal, ali je res skoraj vsak 10. slovenski otrok nesposoben za osnovnošolski program, da potrebuje posebnega inštruktorja? Če je namreč to res, imamo velik problem, kajti to bi pomenilo, da smo čisto biološko gledano bebčki. Vsi pa vemo, da to ni res. Moderator bi torej moral vprašati, ali so učitelji tisti, ki ne znajo podajati snovi, da skoraj desetina otrok ne more slediti pouku… Že samo vprašanje je bogokletno. Po samoprepričanju učiteljev jih boljših kot so oni ni…, a spet bi moral kritičen voditelj vprašati: kako pa to, da rezultati ne podpirajo dobrega mnenja, ki ga imajo o sebi? Kako to, da otroci, kasneje mladinci in študenti, odrasli ljudje, ostajajo funkcionalno nepismeni, še bolj boleče pa je, da premnogi kažejo ničelno zanimanje za znanje (še posebej so otrokom priskutili slovenščino) in so popolnoma nekritični do svojega in alergični do drugačnega? Nekoč je Gaber izgnal iz šole vzgojo, zdaj prav njegovi somišljeniki najbolj stokajo in jadikujejo, ker v družbi prevladujeta sebičnost in relativizem, to je nevzgojenost. Če pa v našem primeru niso krivi ne otroci, ne učitelji, potem je vprašanje pač čisto politično in bi se morali vprašati, ali zahtevamo preveč in bi morali spremeniti učne programe in celoten šolski sistem. Spet minus za oddajo, ker voditelj tega ni povpraševal. Je pač preveč neortodoksno…

Neprizadetemu gledalcu se kaj hitro upre jamranje zaposlenih v šolstvu o tem, »koliko imajo dela«, kako da »delamo več kot 40 ur na teden in kako smo slabo plačani« in seveda mantra o pripravah, ki da jih posvečajo svojim uram (mantra, kar je neoprijemljivo in nepreverljivo dokler to »delajo doma«). Ni mi sicer čisto jasno, zakaj bi morali prav šolniki imeti dobre plače, ko imamo v Sloveniji skoraj vsi slabe plače, oz. zakaj naj bi ne varčevali v šolstvu, če moramo povsod drugod. Sliši se pa lepo in ker gre za našo prihodnost, kdo bi se upal ugovarjati. Prav tako sem prepričan, da se šolniki nimajo kaj pritoževati zoper plačo. Težave v šolstvu namreč niso v preobremenjenosti učiteljev z delom, temveč v popolni izvotlitvi njihove avtoritete in psihični pritiski v otroke zaljubljenih staršev, ter zablodelosti levičarske šolske politike. Žal smo še svetlobna leta oddaljeni od poguma, ki je potreben, da bi rekli bobu bob tudi v šolstvu. Ne predstavljam si dogmatičnega levičarskega sindikalista, da bi bil sposoben take samokritičnosti in bi priznal, da je tisto, kar on zagovarja, zmotno. Zagovarjati status quo je naloga konzervativcev, kajne?

Pri celotni oddaji sem tudi pogrešal vprašanje Štruklju in šolnikom: kako si pa vi predstavljate varčevanje, kajti varčevali bomo, saj nas je kontinuiteta – posebno Alenka Bratušek – zadolžila do grla in še čez? Kje pa bi vi varčevali, kako bi boljše uporabili denar, ki ga država namenja za šolanje otrok? Če pa nočejo govoriti o varčevanju, pa bi lahko voditelj od njih zahteval večjo učinkovitost v porabi denarja. Mantri, da se varčuje le v šolstvu, sploh ne morem slediti, ker ni resnična. Nikoli pa tudi ni slišati npr. ideje, da bi država ukinila vse prispevke za borce (naša krvava preteklost) in taisti denar, ki ga ni malo, vložila v šolstvo (naša prihodnost). Za borce dajemo milijone in vsak cent zanje je dejansko preveč. Za otroke dajemo menda premalo in nikoli dovolj. Borci, bi bili seveda veseli, če bi lahko s »svojo žrtvijo« prispevali za boljšo prihodnost naše dežele, kajne? Kaj takega bi bilo čisto v duhu Kučana, ki pravi »pustimo preteklost in se ukvarjajmo s prihodnostjo«…

Še bolj se mora razumnemu človeku postavljati vprašanje, zakaj tako sovraštvo, nasprotovanje zasebnemu šolstvu, ki predstavlja 0,4% proračuna in 0,59% otrok (torej je že tu jasno, da so otroci v privatnih šolah cenejši kakor v javnih!). Očitno je torej, da se šolstvo še vedno pojmuje ideološko in monopolistično. To potrjuje izjava dr. Marjana Šimenca: “Razlika med javnim in zasebnim šolstvom je v tem, da mora javno šolstvo sprejeti vse otroke. Imate javno šolsko mrežo in javna šola mora vse otroke sprejeti. Zasebna šola pa svoje otroke izbira po svojih posebnih pedagoških načelih. Ne drži, da zasebna šola izvaja javni program. Izvaja javno veljavni program, ampak ta program je prežet s posebnimi vrednotami. Kar pomeni, da so te šole namenjene neki skupini otrok, javne šole pa morajo biti namenjene vsem otrokom. Za javne šole velja, da mora biti pouk v njih objektiven, kritičen in pluralen, medtem ko lahko zasebna šola določene veroizpovedi seveda deluje v skladu s to veroizpovedjo in uresničuje njene vrednote.”

Res je, javno šolstvo mora sprejeti vse otroke. Tako si je predpisala država. Lepo je, da priznava, da gre pri zasebnem šolstvu za »posebne vrednote«, ni pa v ničemer res, da bi bil pouk na naših javnih šolah objektiven, kritičen in pluralen. Moral bi biti, pa ni! Naša šola je orto-komunistična, ker je ateistična, relativistična in storilno usmerjena. To pa zato, ker so uspeli demokratično Slovenijo okužiti s titoizmom in prenesti enoumnost preteklosti v našo sedanjo ureditev. Nevtralnost se enači s ateizmom, pluralnost z relativizmom in objektivnost z ideologijo, ki izhaja iz komunizma. Javna šola v bistvu dela proti vzgoji staršev, predvsem vernim katoliškim staršem, zato mnogi iščejo zatočišče v zasebnem šolstvu, da jim ne bi v šolah uničevali vzgojnih naporov, ki gredo v to, da bi otroka vzgojili v veri, poštenosti in svobodi.

Agresivnost Štruklja, ki je žalil g. Kokalja, ker se ne strinja z njegovo ideologijo o »oh in sploh javnem šolstvu« in ga voditelj ni prekinil (spet minus zanj), kakor je zaradi režije naredil takoj, ko so se začeli oglašati in braniti od sindikalista napadeni. In na TV ni mogoče ničesar popravljati. Gledalec je že videl, je že slišal, je že doživel.

V oddaji se je spet pokazalo, da so prizadeti največkrat nesposobni objektivno, v skladu z dejstvi, in v luči skupnega dobrega oceniti svoj položaj. Ko smo postavljali sedanje šolstvo, je minister Gaber izločil starše, drugače misleče in s pozicije ideološke dogmatičnosti in politične premoči postavil dejansko sebi primerno šolo. Zato je težava javnega šolstva “gabrovizem”, ki ni nič drugega kakor Gramsci v praksi. In po rezultatih vidimo, da je to slabo. Zato bi bilo potrebno razgraditi “gabrovizem”, a težava je v tem, da bi to pomenilo spremembo na PF in še bolj na rdeči fakulteti FDV in ministrstvu za šolstvo, ki je vsa ta leta trdno v rokah ideološke kontinuitete.

Pot, ki jo moramo prehoditi do javne šole, ki bo resnično odprta za vse, ki bo sprejela tudi katoličane kot enakovredne in normalne člane naše družbe, je še dolga. Odpor »lastnikov javnega šolstva in njegove podobe« bo silovit, saj le z obvladovanjem možnosti, da otroke prevzgojijo v šoli, ohranjajo možnosti, da obstanejo. A dokler bo ta monopol obstajal, ne bo miru, ker se bo vedno našel kdo, ki se bo boril zoper indoktrinacijo, miselnemu in duhovnemu nasilju, ki ga katoliški otroci po tihem in brez odpora javnosti doživljajo v javnih šolah. Še vedno velja, diskriminacija katoličanov je dovoljena in se ne preganja.

Denar je nad znanjem, saj znanje velja le toliko, kolikor mi koristi pri pridobivanju denarja. V praksi smo vsi okuženi s tako mentaliteto. A Cerkev še vedno budi v nas ideale in željo po višjem, duhovnem in pokaže tudi pot, ki nas pripelje do uresničitve teh ciljev. Do tedaj pa bodimo kritični do takih oddaj, ki so vzorec čistega manipuliranja in utrjujejo dogmatične postavke kontinuitete. Med te sodi tudi monopol nad šolstvom.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.

Sorodni Prispevki:

• Zgubljeno s prevodom Poraz. Katastrofa. Vladna pogajalska nesposobnost na ento potenco. To je samo nekaj od (morda) bolj prijaznih komentarjev, ki so pospremili sklep pogajanj med vlado in...
• Davčni paradiž na sončni strani Alp Če drži, da sta na svetu le dve stvari, ki se jima ne da ubežati, namreč smrt in davki, potem je verjetno v tem trenutku...
• Kdo nas bo učil moralnih norm? Vrabci na strehah čivkajo, da je sedanja družbena kriza v resnici moralna kriza. Izgubili smo kompas, kaj je prav in kaj narobe, kaj se sme...
• E-veliki brat Prve dni novega šolskega leta nas je presenetilo kar nekaj novosti. Ena izmed njih tudi dobrodošla. Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport je v okrožnici,...