Še vedno sem pod vtisom različnih interpretacij istega nauka, ki so se nakazovala v poročilih o dogajanju na, ob in po izredni sinodi o družini oktobra lansko leto. Prav tako z zaskrbljenostjo spremljam in trepetam za usodo družine, ki je že dolgo na udaru protidružinske indoktrinacije iz javne medijske sfere, in bežno preletim mastne naslove nad rezultati t. i. »javnomnenjskih anket« o (ne)naklonjenosti različnim oblikam »družin« – prirejenih oz. tako nastavljenih in izvedenih, da ustrezajo učinku, ki ga želijo doseči.

In potem: hladen tuš. Direktno iz papeževih ust. Tako vsaj servira nacionalni poročevalec v prvem poročilu o papeževi novinarski konferenci v letalu: »Katoličani se ne bi smeli množiti kot zajci«. Do večera se je sicer naslov nekoliko omilil: »Papež: Ne rabijo se obnašati kot zajci, če želijo biti dobri katoličani«. In v članku, ki sledi, še drugi papežev poudarek: »Eden od pomembnih naukov Cerkve je tudi odgovorno starševstvo.« Se bom vrnila k temu – a najprej pokukam še na katoliški medij.

Tam je omenjeni papežev odgovor vpet v poročilo o vseh vprašanjih, ki so jih novinarji postavili papežu. Povzetek je kratek in kozmetično popravljen: »… To pa seveda ne pomeni, da bi morali imeti kristjani otroke kar po tekočem traku. … Gre namreč za odgovorno starševstvo.« Nič o zajcih. A glej ga, šmenta. Tudi tukaj se do večera pojavi popravek: prevod celotnega novinarjevega vprašanja in celotnega papeževega odgovora1. In: spet zajci. Sicer manj »udarni« in zgolj kot prispodoba – pa vendarle.

Skeli še vedno, ker se tudi sama zlahka prepoznam v delu te podobe: naša družina je nadpovprečno številčna (včasih bi rekli: »normalna« – ker je takih bila večina). Toda tega nikakor ne jemljem kot dokaz ali poroštvo našega »dobrega katolištva«. Vsak je poklican k temu, da v svojem življenju poskuša spozna(va)ti, spreje(ma)ti in v čim večji meri izpolnjevati Božjo voljo. In vsak to počne na njemu lasten način.

Dvoje mi ob tem roji po glavi:

1. Pomen besede
Nevidna je, a izredno močna. Človeka lahko dvigne iz blata – lahko pa ga v hipu potunka »do nafte«. Njen učinek je lahko blagodejno zdravilen – lahko pa mrtvohladno ubijajoč. Sogovornika lahko ohrabri in spodbudi – ali pa zatre in zlomi. »Beseda izrečena ne vrne se nobena«. Učinka nespametnih ali nepremišljenih besed včasih ni mogoče popraviti: ostane vsaj brazgotina.

Tudi sama se premalo zavedam, kako pomembno je, da besede izrekam(o) ali pišem(o) skrbno in premišljeno. Odgovornost je toliko večja, kolikor pomembnejše je mesto, s katerega govorim(o): koliko in katerim poslušalcem je sporočilo namenjeno.

Po drugi strani (z lastnimi izkušnjami nepremišljenosti, ko sem se kasneje »vlekla ven« iz napačno formuliranih besed) lahko tudi razumem težave, ki nastopijo v spontanih govorih: tudi papež je najprej človek in narobe bi bilo od njega pričakovati, da bo vsem razumljiv na enak način. Kakor je tudi povsem v skladu z njegovo človeško naravo, da se (z)moti (prepričana sem, da mnogo manjkrat kot jaz). Ne bi bilo prvič, da bi morali vatikanski uslužbenci korigirati oz. pojasnjevati pomen papeževih besed.

2. Pojem in kompleksnost t. i. »odgovornega starševstva«
Dovolj širok in raztegljiv pojem, da lahko vanj stlačimo, kar želimo. Predvsem pa smo tu močno na področju individualnega. Ni splošnega recepta in jasnih navodil. Prepuščeno posameznikovi vesti – in hkrati (ali pa prav zato) v nevarnosti, da lastno mišljenje enačimo z Božjo voljo: da z našim (omejenim) spozna(va)njem in ujetostjo v ta trenutek Boga prepričujemo, da je to, kar mi mislimo, želimo ali počnemo, Božji načrt. Morda je – morda pa ni. Kdo bi to z gotovostjo vedel? Verjetno tudi papež ne. Ali vsaj ne tako od daleč, na splošno. Primer od primera je različen.

Mar so bile naše babice in prababice vse po vrsti neodgovorne? Oziroma: niso bile preudarne? Takrat je veljalo, da je vsak otrok Božji dar – do danes se to menda ni spremenilo? »Bog je dal – Bog bo poskrbel«, tako nekako se je razumevalo Božjo Previdnost. Je mogoče ta »zavarovalnica« medtem šla v stečaj?

Tesno ob »odgovornem starševstvu« pa v krščanskih vodah hodi še en »pomočnik«: naravno urejanje rojstev oziroma naravno načrtovanje nosečnosti. Ob mnogih dobrih izkušnjah, ki mi jih je prineslo spoznavanje delovanja lastnega telesa, pa (se) vendarle sprašujem: ni to zgolj drugačno poimenovanje iste miselnosti? Ni to (pre)mnogokrat sinonim za nekemično (t. i. »zdravo«, »neškodljivo«) kontracepcijo? In: ali se tukaj ne postavljamo na raven, ki nam ni posebno v čast: ko Bogu »milostno« dovolimo – ali pa ne, da nas (ne) uporabi za (ne)sodelovanje pri stvarjenju – posredovanju novega življenja?

Kdo ve?

Na koncu mi vendarle ostaja senca nejasnosti in dvoma. Neka opreznost in negotovost. Podobno kot ob papeževem govoru ob zaključku izredne sinode: privoščljivo smo poslušali dele, v katerih je okrcal tiste, ki mislijo drugače kot mi, in z zadovoljstvom prisluhnili »našim argumentom«. Na koncu pa sem se vprašala: kaj pa je sporočilo vsega? Katera je tista prava pot? Prav tako v omenjenem odgovoru novinarju: manjka pika na i. Pogrešam nedvoumnost in jasnost. Do kod sem še preudarna in kje se moja preudarnost neha? Kaj pa Bog misli o tem – kdo mi bo to povedal?

Martina Krečič, Vipava

P.S.: To zapisujem kljub temu, da mi je frančiškovski značaj in naravnanost »rimskega škofa« zelo pri srcu in z veseljem prebiram mnoge njegove misli in nagovore, o njih razmišljam in se z njimi strinjam. (Nenazadnje: papež si je za ime izbral tisto, ki smo ga izbrali našemu najmlajšemu :))
Drznem si pisati, ker novinarska konferenca ne pomeni učenja »ex cathedra« in torej ne posega na področje papeževe nezmotnosti. Ob tem pa se zavedam, da moja interpretacija (česarkoli) zlahka pade v področje (moje) zmotnosti – če ob navalu čustev izklopim ali minimaliziram razum, pa še toliko prej …

P.S.S. Vprašanje in odgovor (prevod Radio Vatikan) papeža Frančiška:

beri dalje...