Ime ji je bilo Hadiša. Čečenka. Spoznali sva se na nadaljevalnem tečaju nemščine, ki ga lokalne oblasti v zvezni deželi, kjer sem živela, prirejajo za mlade tuje diplomante, ki bi radi poučevali v nemških srednjih šolah. Veliko sva se pogovarjali, saj sva obe živeli v zanemarjenih predmestnih četrtih in nisva imeli časa, da bi se vrnili domov na kosilo. Pa tudi zato, ker je bila ona učiteljica verske vzgoje brez učencev, mene pa zanimajo vprašanja, ki se tičejo vere nasploh.
Hadiša je pripadala sufistični bratovščini in je zbežala pred neznosnimi razmerami, ki jih je v njeni deželi uvedel proruski tiran, ki je Čečenijo rešil pred vahabiti. Predstavljajte si: na eni strani radikalni islamizem in na drugi Putinov satelitski diktatorček, še bolj avtokratski in neizprosen od svojega gospodarja, ki z neusmiljeno grobostjo pregazi vsakogar, ki diši po političnem disidentstvu.
Vse, kar mi je razlagala o sufizmu, mi je zvenelo domače. Imela je lastnega duhovnega usmerjevalca, nekakšnega spovednika – kot mnogi katoličani. Častila je svetnike in zbirala svete podobice – kot mnogi katoličani. Govorila je o očiščevalnih ritualih, prek katerih se lahko približaš božanskosti – kot hindujci … ali nekatere mistične skupnosti vzhodnega krščanstva.
Sufizem pripada šiitski tradiciji. Tega nisem vedela. Imela sem predsodke. Vendar se mi nič od tega, kar mi je govorila o svoji veri, ni zdelo temačno ali morbidno. Med pogovorom nisem nikoli dobila občutka, da bi sogovornici manjkali razsvetljenska etika ali tradicija (česar ne morem reči, naj mi oprostijo, za marsikaterega od svojih sodržavljanov). Enkrat samkrat me je presenetila z izjavo, ki mi je v vzbudila nelagodje. Rekla mi je, da islam predstavlja popravek preveč zemeljske krščanske teologije. To je rekla brez vsakršne polemičnosti, z enako naravnostjo, s katero številni kristjani rečejo, da je krščanstvo nadaljevanje judovske tradicije in da je Jezus izpolnitev prerokb iz Stare zaveze. Po svoji moči sem ji predstavila dogmo učlovečenja (in se pri tem zavedala, kako slabo smo mladi katoličani iz mestnih sredin podkovani v katekizmu) in dodala, da poznam številne kristjane, ki živijo skromno in skladno življenje. Pozorno me je poslušala: z zadnjo izjavo se je strinjala. Glede ostalega mi je razložila, da sufizem poudarja sinergijo vseh monoteističnih religij. Na pamet je poznala številne verze Svete Terezije iz Ávile in Svetega Janeza od Križa. Jaz pa sem nekoliko zardela, saj nisem zares poznala enega samega muslimanskega mistika, misleca ali pesnika.
Prejšnji teden sva si spet dopisovali. Razložila mi je, da se med muslimanskimi skupnostmi v zvezni deželi, kjer živi, odvija vroča razprava: nekateri bi radi, da bi se njihovi otroci lahko učili o islamu v javnih šolah, drugi so proti. Proti so ravno najbolj pravoverne skupine. Ne le zato, ker bi s tem izgubile nadzor nad verskim poukom, temveč tudi iz teološkega razloga: poučevanje islama v javnih šolah bi zahtevalo objavo sur in hadisov v nemščini. Kot kaže, je Alah govoril v arabščini, ki je sveti jezik, ostali jeziki pa so primerni kvečjemu za nevernike in koze.¸
Več lahko preberete na Kritika konservativna.
