»Strah blodi po Sloveniji – strah rekatolizacije.« Zadnje čase – zlasti po naraščanju simpatij do svetega očeta Frančiška doma in po svetu, prijaznem sprejemu novega ljubljanskega nadškofa p. Stanislava v slovenski javnosti, ob stališču ustavnega sodišča glede »verskih« osnovnih šol, da morajo biti izenačene (!) pred zakonom z državnimi – del slovenske javnosti, tokrat na čelu s pisateljskim društvom, začne vreščati o katastrofi, ki preti Sloveniji: rekatolizacija. Izraz izvira iz časov protireformacije.

Glede na nekatere najbolj glasne, ki so zaradi pripadnosti »novemu razredu« že od rojstva kot goba prežeti z duhom nekdanje Udbe, mislim na pesnika, ki ga bo treba po novem imenovati »Temina«, nismo presenečeni. Pojav je že zdavnaj enkratno označil dr. Gorazd Kocijančič, ki je zapisal: »Antikatolicizem je slovenska varianta antisemitizma. Enako krivičen je, enako primitiven, enako zloben, enako demoničen. In predvsem: enako lažen.« Za tiste, ki vemo, da je vera milost, so trditve o rekatolizaciji slaboumne.

O tem ne bi bilo vredno govoriti, če ne bi bila ravno takšna nestrpnost v ozadju zločinov v Parizu, ki so pretresli Evropo. Če bi bili slovenski katoličani tako občutljivi do žalitev v imenu »svobode govora in tiska«, kot so pripadniki nekaterih drugih verstev, ne bi v Sloveniji stal kamen na kamnu. Tudi po osamosvojitvi: afera z brezjansko podobo, »sinom« kardinala Rodeta … Soočamo se z ravnanjem ljudi, ki niso sposobni živeti v skladu z zlatim pravilom, ki pravi : »Ne stori drugemu tistega, kar ne želiš, da drugi stori tebi.« Seveda bodo »Temina« in »tovariši« vreščali, da so prvi demokrati in strpneži Slovenije.

Več lahko preberete v Družini.