Od zmage Kolinde Grabar Kitarović na hrvaških predsedniških volitvah je resda minil že ves teden, vendar ji je vredno nameniti besedo ali dve.

Menjava barve

Nobenega dvoma sicer ni, da je Ivo Josipović najprej izgubil, šele potem je Grabarjeva zmagala. Vsaj del volivk in volivcev je hotel z glasom proti predsedniku, ki na raznih političnih barometrih nikoli ni užival manj kot dvotretjinske podpore, protestirati zoper neuspešno vlado njegovih podpornikov. Navsezadnje hrvaški predsednik ni bil prvi, marveč že četrti veliki favorit v zadnjih dveh letih, ki mu je na volilni dan v srednji in vzhodni Evropi odmevno spodrsnilo. Serijo je že pozno jeseni 2012 začel skoraj že pozabljeni in v barometrih nič manj sijoči Danilo Türk.

Toda uspeh diplomatke iz okolice Reke ni brez simbolnega pomena. Če bi bilo tako, si posamezniki iz Josipovićevega tabora ne bi prizadevali še več dni po volitvah postavljati pod vprašaj preračunavanja glasov. Dobro je vsaj, da je Kitarovićeva tudi v hrvaški matici osvojila dva tisoč glasov več od dosedanjega šefa države, saj bi mnogi ponoreli veliko bolj, če bi jo na Pantovčak ponesli volivci iz diaspore. Kajpak bi bil velik dosežek že oseminštirideset odstotkov proti takšnemu nasprotniku, a izmakniti mu stolček, je nekaj povsem drugega.

Dolga leta se je namreč zdelo, da je abonma hrvaške levice na predsedniško palačo nepreklicen. Odkar je prvi predsednik Tudjman v zadnjih letih svoje vladavine zamudil priložnost za pravočasno slovo od oblasti, kandidati iz nacionalnega in konservativnega tabora niso delovali prav nič konkurenčno. Vrhu tega je med Stjepanom Mesićem in Ivom Josipovićem obstajala skoraj popolna idejna kontinuiteta. Oba sta pripadala kulturnopolitičnemu toku znotraj hrvaškega obnebja, ki samega sebe razume kot antifašističnega, liberalnega, naprednega, sekularnega (in kar je še podobnih lepih pridevnikov), medtem ko se dejansko napaja predvsem pri miselnem blagu ljudi, ki so na Hrvaškem ostali na površju po pretresih v začetku sedemdesetih let 20. stoletja. Seveda mora omenjeni tok sklepati z nacionalnimi konservativci več kompromisov kot njegova neprimerno uspešnejša slovenska različica, zaradi česar se je moral tudi Josipović ponižati in za veliki šmaren poromati v Marijo Bistrico. Iz istega razloga je izguba Pantovčaka po petnajstih letih sorazmerno velik šok.

Nenadejani volivci

Razkriva namreč, da je desnosredinski blok na Hrvaškem (še vedno ali znova) zmožen večine, česar trenutno ne moremo trditi za slovenske stranke podobne usmeritve. Pri tem je hrvaška HDZ fenomen verjetno kar v svetovnem merilu. Ne toliko zato, ker je že tolikokrat v velikem slogu zatajila na gospodarskem področju in so njeni voditelji zapadli v prenekatero mamonsko skušnjavo, pa je ljudi kljub vsemu prepričala s svojim nacionalnim imidžem. Bolj presenetljivo je, da je že večkrat skoraj povsem spremenila posadko, a je ostalo volilno telo neomajno zvesto blagovni znamki. V stranki danes ni več nobenega živečega nekdanjega predsednika, a v njej ni niti politično dejavnega sina njenega ustanovitelja.  Če pogledamo na stvar z drugega vidika, bi sicer lahko rekli, da so v HDZ-ju vseskozi skrbeli za »nove obraze«.

Vstajenje nekdanje Tudjmanove stranke je tokrat toliko bolj osupljivo, ker je Kolindi Grabar Kitarović uspel prodor v mesta in med mladino. Od petih največjih hrvaških mest je dobila večino v treh in bila povsem konkurenčna v Zagrebu. Tam je dolgoletni župan Bandić proti Josipoviću pred petimi leti nabral komaj tri osmine glasov, Kitarovićevo je tokrat podprlo več kot 48 odstotkov Zagrebčanov. Le v svoji domači Reki je izgubila z veliko razliko, pa še tam je precej izboljšala Bandićev dosežek.

Za slovensko desnosredinsko sceno še bolj nedosegljivih je šestdeset doseženih odstotkov nove predsednice v najmlajši skupini volivcev, tisti med osemnajstim in devetindvajsetim letom. Verjetno res ne bi v takšnem številu glasovali za kandidata HDZ-ja, če bi bil na mestu mladostne bivše ministrice kak belolasi strankarski vojak, a vendar.

Tako izid hrvaških predsedniških volitev vsaj za slovenskega opazovalca ni zgolj glasovanje za spremembe v času krize. Če nič drugega, so se Hrvatje za slednje vsaj odločili.