Foto: Flickr.

»Dva načina sta, da se ne upremo zlu. Prvi je, da odpustimo osebno žalitev. S tem lahko služimo interesom popolnosti, če nanjo navaja odrešenje bližnjega. Drugi je, da potrpežljivo prenašamo žalitev drugih. Tak način izhaja iz nepopolnosti ali je celo pregrešen, če smo v situaciji, ko bi se lahko uprli tistemu, ki žali.«
(Sveti Tomaž Akvinski, Summa theologiae)

»Ponavadi do odpuščanja lahko pride le, če se zanj prosi Boga in žrtev, če je torej greh poprej priznan in prošnja za odpuščanje izražena. Če ti pogoji niso izpolnjeni in je odpuščanje kljub temu enostransko podeljeno, ima odpuščanje vse pogoje, da je nično in da predstavlja celo dodaten greh. Takšno prelahko odpuščanje lahko izhaja iz vzvišene morale, ki podcenjuje pravičnost in človeku omogoča, da je ponosen na veličino svoje duše. Lahko izhaja iz preproste lenobe, da bi preučil dejstva, lahko iz pomanjkanja poguma pred zahtevami pravičnosti, ali iz odpora pred soočenjem z dejavnim ali pasivnim sodelovanjem s tistimi, ki jim toliko lažje odpustimo, ker si hkrati dajemo odvezo brez priznanja.«
(Alain Besançon, Zlo stoletja)

Knjiga citiranega francoskega avtorja je v Slovenijo nemudoma prinesla svež piš. Gornji navedek je bil osnova za eno osrednjih misli slavnostnega nagovora, ki ga je imel zgodovinar mag. Jurij Emeršič letos na Teharjah. Njegova premočrtna beseda, zasidrana v jasnem spoznanju, ni bila ne solzava ne lepljiva in na teharskega romarja je delovala kot balzam. Nemudoma pa je v (katoliški) javnosti sprožila tudi običajne negativne reakcije, ki se pojavijo ob vsaki dovolj slišani jasni besedi.

Mehka je ta beseda

Zadnja leta je vse pogosteje opaziti, da se večina duhovnih nagovorov na slovesnostih, ki so povezane z masakrom kristjanov od leta 1941 naprej, praviloma zoži v osrednjo misel, da je treba odpustiti. Odpuščanje je pojem, povezan s plemenitostjo, in težko je zastaviti besedo proti njemu. Podobno kot je to pri propagandi za dialog, za širino, za odprtost. Vse te besede sodijo v sklop sodobne laiške dogmatike, ki je pospremljena z neizprosno prisilo – daleč od širine in dialoga. Zlahka je najti vzporednico z »agresivnim krščanstvom« v »mračnem« srednjem veku ali v »klerikalnem« času pred drugo svetovno vojno – kot pač ta obdobja slikajo ekskluzivno ozvočeni »široki, odprti in dialoški« ljudje. Kup narekovajev je zato, ker nakazujejo, da so te besede žrtve sprevrnjenih pomenov. V cerkvi so dogme sicer doma, je pa težava, če včasih preveč nekritično vladajo tiste, ki prihajajo od zunaj. Posebej odvečno je prilagajanje zato, ker gre pri teh sodobnih »vrednotah« večinoma za osiromašeno izpeljanko iz krščanskih izvirnikov.

Vsekakor se na marsikaterem področju tudi Cerkev ni ubranila pred »širino« in »odprtostjo«. To misel slikovito ponazori francoski mislec Fabrice Hadjadj: »Sodobni pridigar svojim ovcam gladi dlako. Vreden je svojega občinstva, se pravi, da jim ne ponuja ničesar, kar bi bilo nad koritom. Samo osnove humanistične morale, ki jim dovoljuje, da se v miru pasejo. Ko mora pridigati o Kristusovi besedi: »Pošiljam vas kakor ovce med volkove«, jo tako previdno ovije v mondene osladnosti, da se človek počuti varnega za električno ograjo. Pojasni, da smo lahko poslani tudi na drugačen način: kot pismo po pošti ali poljubček dami. Da bi Kristus danes tako govoril.« Na tem torišču lahko opazujemo zanimiv trk dveh slovenskih obdobij: vojno obdobje in obdobje tranzicije.

Volk in sedem kozličkov

Slovenski kristjan je bil pred dobrimi sedmimi desetletji resno in v skladu s Kristusovim naročilom poslan kot jagnje med volkove. Na to opozarja škof dr. Štumpf, ki je v teharski pridigi omenil velike verske dogodke pred vojno. Sklepamo lahko, da so bili dovolj pripravljeni, da bi svojo vlogo dobro opravili. Nimamo razloga za dvom, da bi se dobro odrezali tudi potem, ko je za volkovi običajnih razmer prihrumel okupator ter uvedel izredno stanje strahu in nasilja. Da so to strašno stanje boljševiki potem izkoristili za postoterjen teror in stisko – to je bilo pa preveč. Slovenskega kristjana znotraj skrajno neugodnih geopolitičnih razmer na svetovni ravni z revolucijo zatnejo genocid, eksodus in totalitarizem.

Po sedemdesetih letih stoji ta kristjan izmučen, zdesetkan, postaran, osamljen pred svojimi pastirji in zvesto, vdano posluša: »Tukaj so padle neke žrtve kot splet okoliščin nekega časa. Bog je ljubezen. Odpustite.« Ne zve niti kdo so bile žrtve niti da jih ni povozil avtobus. (Za to informacijo je treba biti proglašen za blaženega.) Kaj šele da bi izvedel, kako se v današnje dni vijejo sledi (skupaj s posledicami) Abela na eni in Kajna na drugi strani. Z evangeljskega vidika, kajpak. No, strani sploh ni. Storilcev ni. Če naj jih v javni zavesti vzpostavljajo resnica, pravica in usmiljenje, pravzaprav niti žrtev ni.

Na pomoč krvnikom

Vrnimo se k odpuščanju, ki se, mimogrede, venomer zamenjuje s spravo kot vsenarodnim procesom oziroma državnim aktom. Kot rečeno je težko nasprotovati odpuščanju. A ko se stvari motri pobliže, postane jasno, da se to nelagodje zbudi le zato, ker gre za nesporazum. Po eni strani ni izpolnjenih zahtev po pravičnosti in s tem niti pogojev za odpuščanje, ki bi bilo več kot vprašljivo enostransko dejanje. Po drugi strani pa: kako naj odpusti nekdo, ki bi ga leta nepomirjenosti skozinskoz požrla, če ne bi že zdavnaj odpustil? Odpustil iz svetniških in eksistencialnih vzgibov. Kaj naj napravi, ko neprestano posluša, da naj odpusti? Takó odpuščanje postane samo navidezna tarča, neko poimenovanje, ker je pač neprestano površno tematizirano, v resnici pa je za sprejemnika problematično to, da ni razumljen niti on niti vseslovenska situacija.

Po vseh teh letih premnogim pastirjem ni jasno, da je slovenskemu (krščanskemu) človeku treba zagotoviti reševanje iz težave, ki je sam ne more rešiti in bi potreboval pomoč od svojih voditeljev – svetnih in cerkvenih. On je kot rečeno že zdavnaj odpustil, obenem pa je svetlobna leta oddaljen od vzvišene morale, napuha ali lenobe, ki jih omenja Besançon. Vse je napravil, kar je lahko, a noče, da ostane dejanje enostransko in s tem nepopolno. Tega mu ne narekuje sofisticirana filozofija, ampak prirojen občutek za pravičnost. Ker na državne organe ni mogoče računati, bi mu morali biti v pomoč Cerkev in demokratična politična stranka. Prav zato, da bi v doglednem času lahko računali tudi na državo. Neprestano, že četrt stoletja, bi morali opozarjati na zablodo, na zločin, na kes in na prošnjo za odpuščanje. Tako kot je to napravil teharski govornik: »Tisti, ki pa tega miru nimajo, naj si pa le prizadevajo za spravo. Naj ponižno priznajo greh in prosijo za odpuščanje Boga in svojce pobitih.« Resda gre nežnim slovenskim ušeskom na odhajanje: Trda je ta beseda, kdo jo more poslušati (Jn 6,60). A zaveza, da smo dolžni svariti svojega brata, ostaja (prim. Mt 18,15).

Tisti, ki so dvigovali prah po Teharjah, bodo morda kratkovidno zamahnili čez Besançona, a upajmo, da se bodo ustavili vsaj pred teološko sumo angelskega učitelja sv. Tomaža.

Pripis uredništva: besedilo je bilo najprej objavljen kot uvodnik v revijo Zaveza.